Ruska Agatha Christie

O kakšnem poklicu bi razmišljali vi, če bi bil vaš dedek policist - terenski detektiv, vaš oče policist - terenski strokovnjak za kraje v zaprtih prostorih, vaša mama pa pravnica? Marina Aleksejeva, rojena v družini s poklicno tradicijo borcev proti kriminalu, je pri svojih petnajstih razmišljala o karieri filmskega kritika. Družinska tradicija je bila močnejša - po končani pravni fakulteti z diplomo strokovnjaka za kazenske postopke je bila imenovana za poročnika policije: "Na takratnem moskovskem policijskem inštitutu sem začela delati kot laborantka. Glede na izobrazbo bi morala dobiti boljše delovno mesto, a kot ženska nisem imela prednosti pred moškimi. Tudi opazil me ni nihče, dokler nisem pristopila k projektu, ki se je marsikomu zdel zelo zanimiv, a se nobeden ni hotel z njim ukvarjati." Šlo je za raziskovanje osebnosti ljudi, obsojenih na zaporno kazen v zvezi z nasilnim dejanjem. Rezultati raziskav naj bi bili uporabljeni za preprečevanje ponovne kršitve zakona pri teh istih osebah. "Potovala sem od enega do drugega zapora in testirala zapornike," se spominja Marina praktičnega dela svoje disertacije. "Tem ljudem je pogosto zmanjkovalo potrpežljivosti. Mnogokrat je kdo na sredini izpolnjevanja obrazca odvrgel svinčnik in se zadrl, da ne bo več pisal, ker je utrujen in ga boli glava." Nekaj let pozneje zaporniki množično naslavljajo pisma Marini kot pisateljici: "Moje knjige so cenovno dosegljive tudi zaporniškim knjižnicam. Jezik in vsebina pa nista zahtevni. Poleg tega v nobenem romanu ne opisujem kriminalca kot nečloveško bitje - to je osebnost s svojimi težavi in življenjskimi radostmi."

Po zagovoru disertacije leta 1986 je Marina Aleksejeva postala oficirka. "Takrat so me drugič spomnili, da sem ženska in da tudi z doktorskim nazivom zame v stroki moških ni prostora." Kljub temu se je preusmerila v raziskovanje kriminala nasploh, analizo in napovedovanje kriminalnih tokov. Napisala je okoli 30 znanstvenih del. Eno od teh, monografijo Crime and Crime Prevention in Moscow, je objavil v okviru svojih zbirk rimski inštitut Združenih narodov za kriminal in pravosodje.

Detektivka Nastja

Glavna junakinja 23 detektivskih romanov, ki so javnosti postali znani večinoma po Marinini upokojitvi, je tako kot ona dober analitik, ki za svoje sklepe poleg uradne dokumentacije uporablja tudi časopisne članke, riše krivulje, sestavlja grafikone - skratka uživa v matematični verjetnosti in statističnih podatkih. Podobnost med Nastjo Kamensko, junakinjo zgodbe, ki je uslužbenka moskovske uprave kriminalistične policije, in njeno avtorico se pri tem ne konča: "Midve ne marava pospravljati in kuhati. Zelo sva varčni pri vsakem gibu, saj je najina skupna lastnost lenost. Sva uravnoteženi - težko naju je pripraviti do tega, da povzdigneva glas ali kaževa znake živčnosti. Kadiva, pijeva veliko kave."

Leta 1991 je skupaj s svojim kolegom Aleksandrom Gorkinim napisala svoj prvi detektivski roman Šestkrili Serafim, ki so ga objavili v ruski reviji Milicija (Policija) pod psevdonimom Aleksandra Marinina. Psevdonim je bil sestavljen iz imen avtorjev "Aleksander + Marina". Do naziva podpolkovnice pa je Marina Aleksejeva prišla že kot namestnica načelnika in glavna urednica znanstveno-raziskovalnega in uredniško-izdajateljskega oddelka na moskovski višji policijski šoli. Iskala je način, kako se znebiti nelagodnih občutkov, ki jih je doživljala v službi: "Takrat sem napisala največ. Od leta 1994 do upokojitve leta 1998 sem napisala po 5, 6 knjig na leto. Dajale so mi občutek sprostitve in oddiha od neumnosti birokracije in nenehnih napetosti v službenih odnosih." Nasploh meni, da so bili gonilo za njeno pisanje zelo močni nelagodni občutki.

Čeprav je upokojenka Aleksejeva doživljala krizo identitete, je pisateljica Marinina v istem obdobju uživala v lučeh slave. Leta 1995 je dobila nagrado ruske policije za najboljše delo o policiji, tri leta pozneje pa je bila na moskovski knjižnem sejmu imenovana za pisateljico leta z največ prodanimi knjigami v letu 1997. In kakšen je bil preskok iz skorajda internega glasila, revije Policija, v gromozansko število prodanih knjig na ruskem trgu? "To je bil čas, ko so založniki iskali nove avtorje tudi po lokalnih časopisih." Stare sovjetske zgodbe niso bile več brane, novih še ni bilo. "Opazili so me ravno v Policiji, podpisala sem nekaj pogodb, za katere se je pozneje izkazalo, da so bile prav roparske. Ko sem se skregala z založnikom, mi je moj prijatelj in hkrati bivši uradni šef predlagal, da bo skrbel za urejanje odnosov z zunanjim svetom in mi s tem omogočil mirno ustvarjanje." S svojim literarnim agentom Natanom Zablockisom je, tako kot na druge pisateljske obiske po svetu, ruska Agatha Christie prišla tudi v Slovenijo. Kljub laskavemu nazivu je Marinina v neprestanem konfliktu s predstavniki ruskih medijev. Pojem svobode tiska si pač vsak razlaga po svoje.

Njene knjige so prevedene v 20 jezikov, takemu uspehu pa so se čudili tudi poznavalci ruske literature, češ saj piše o Rusiji, o kriminalu in mentaliteti bivše Sovjetske zveze, ki pa je večinoma za tujce popolnoma nerazumljiva. Marinina vzroke za uspešnost svojih knjig v tujini pojasnjuje s tem, da v njenih romanih nastopajo preprosti ljudje, ki doživljajo čustva, skupna vsem ljudem. Poleg tega se po snovi in razpletanju zgodbe odvijajo po klasičnih pravilih kriminalk.

V Rusiji so že posneli 16 delov nadaljevanke po osmih knjigah: "Celo zaigrala sem v njih - mimogrede so mi dodelili vlogo statistke." Piše v svoji pisarni, vsak dan, ves dan, kot bi bila v službi, celo enourni odmor za kosilo ima. Prvi bralci vsake njene nove knjige so menedžerjeva žena, "ponavadi ji jo pošiljam po delih, s tem, da ji ne razlagam o tem, kako nameravam končati zaplet"; potem menedžer, ki "ve, kaj se bo zgodilo v romanu, odlomke besedila mi krade kar iz računalnika"; tretja bralka je Marinina prijateljica, ki se ji "zdi vse, kar napišem, odlično"; na koncu pa še Marinin mož, ki prebere končano knjigo in "pove strokovno mnenje policista, saj je dlje časa delal kot kriminalist, trenutno pa usposablja policiste na moskovskem inštitutu".

Do novembra mora končati novo knjigo, potem bo odšla na nekaj obiskov v tujini, "kjer me bodo kazali kot pametno opico", se zasmeji. "Oktobra pa," Marina se spet začne smejati, "so me povabili na mednarodno konferenco, ki bo posvečena mojemu delu in kjer bodo literati iz Evrope in Amerike na znanstveni ravni razpravljali o mojih knjigah. O tem ne morem govoriti brez smeha, ker take vloge še nisem navajena, poleg tega svojih knjig ne jemljem tako resno."