Pozor, predstava!

Tek okoli okupirane Ljubljane je sicer prečudovita tradicija, vendar zna - tako kot številne druge prečudovite tradicije - zahtevati vse preveč časa in energije. Kaj je človeku storiti, če bi želel po eni strani brezrezervno počastiti vse vrednote, ki jih to dejanje pooseblja, po drugi strani pa je pač umetnik in zna biti temu primerno len kot fuks? Nič lažjega: tako kot že neštetokrat poprej se mu je treba samo zateči na neizčrpno bogato raven simbolov.

"Brez skrbi, nas boš že našel!" mi je zagotovil eden izmed članov Gledališča Ane Monro, ko sva se predhodno po telefonu menila za udeležbo na njihovi jubilejni tretji četrtkovi inštalaciji uličnega teatra. Ob z bodečo žico oviti maketi slovenske prestolnice pri Prešernovem trgu jih kljub opoldanskemu vrvežu resnično ni bilo težko ločiti od drugih. V neposredni bližini tekališča parkiran prostoren kombi, v njem pa štirje kaveljci in korenine med pripravami na zahtevno telesno preizkušnjo. Kar ni absolutno noben hec: računati morate, da meri pot okoli nekdaj strašljive bodeče žice kakih osemintrideset kilometrov, in ker so se gledališčniki odločili projekta lotiti zelo resno, brez vsake zajebancije in zabušavanja, je moral vsak izmed članov štafetne ekipe preteči kar tri kroge.

Začetno modo za inštalacijo so organizatorji očitno pobrali kar z ramen stereotipnih nezadovoljnih gospodinj, saj so v smislu športnih kostumov na štartu prevladovali kopalni plašči. Uradna Avtoriteta je bila poosebljena v posebnem sodniku/urejevalcu prometa, ki je začetno poštirkano obleko kaj hitro zamenjal za ličen otroški dežniček brez držaja, lepo namontiran naravnost sredi dolgolase betice. Res poučno je bilo gledati, kako vestno in temeljito so se ekstremni maratonci pod profesionalnim nadzorom njegove rezke piščalke ogrevali. Štart je bil časovno nekoliko zamaknjen, saj je moral varnostnik najprej odstraniti množico treh gledalcev iz neposredne bližine proge, nakar so se morali štirje členi štafete razpostaviti po vnaprej določenih strateških točkah vzdolž v takih primerih vse prej kot drobnega mesteca. Še zadnji živčni prask po jajcih, še zadnji entuziastični high five in z oglušujočim pokom petarde se je začel ta tek z jasnim sporočilom miru in svobode. Gledalci so titanski in na koncu srčno dobljeni boj s časom in z omejenostjo človeškega telesa ves čas (minuto/dve) spremljali kot na trnih, razen neke gospe v črnem, ki ji je zadnji izmed tekmovalcev med potjo priletel naravnost pred noge. "Predebeli ste!" je nekoliko besno zahreščala, junaški zaključni člen štafete pa je v svojih pljučih našel še ravno dovolj sape za en domiselno zimprovizirani "Pa sej tudi vi niste bogve kaj, pa probite laufat tako kot jaz!" preden se je dokončno zgrudil in so ga morali drugi skupaj s tulcem odnesti v cilj.

V tem glorioznem trenutku je oddelek Ane Monro za stike z javnostmi v zvezi s svečanostjo same priložnosti publiki prenesel nekaj visokoletečih misli, nakar jo je sponzor Kašca, Kašca & Kašca, d. o. o., povabil na kozarčke čaja in golaž k ciljnemu kombiju. Štirje tekači so se izčrpani, izcuzani in izžeti odopotekli do najbližjega vedra vode, kjer so si potem globinsko zasopli čestitali za vzdržljivost, se stvarstvu ves čas zahvaljevali za senco, kot volkovi goltali krepko, ogljikovih hidratov polno malico, in se nasploh obnašali kot štirje pravičniki, ki so se na vrelem junijskem soncu potrudili ne samo zase, temveč tudi za širšo skupnost. "V tem raztepenem svetu, v tem kaosu je treba nekaj narediti ..." so sopihali, medtem ko so se izmozgano opirali na prikolico, "ni vse samo denar, a razumeš! Občutek pripadnosti znotraj ekipe, po drugi strani pa to, da si eno z mestom ..."

Povzeli so tudi koncepte s prvih dveh četrtkovih inštalacij uličnega gledališča. Ob prvi priložnosti si je pisana druščina - par iz Dolenjske, vdovec iz Gorenjske, japi iz Portoroža in njegov čokoladni bratranec iz Gane - privoščila organiziran turistični ogled Ljubljane, od Prešernovega spomenika pa vse do parlamenta. "Ampak v parlamentu so nas, verjetno zato, ker je bil zraven en zamurc, varnostniki še posebej strogo pregledali! Vprašanje, ali ni šlo tu za čisti rasizem!" Ob mesecu osorej so sredi križišča pred Namo uprizorili izročitev skritih denarnih rezerv Banke Jugoslavije predstavnici švicarske UBS. Šlo naj bi tudi za zaplenjene Miloševićeve devizne rezerve.

Gledališče Ane Monro je nedvomno legenda slovenskega uličnega gledališča. Sama ekipa šteje osem članov, vsak mesec je za izvirno četrtkovo idejo novega uličnega projekta odgovoren nekdo drug. "Čez deset let računamo, da bomo imeli tako močno bazo predstav, da se bomo sposobni znajti v kakršni koli situaciji, kar je v bistvu naš glavni cilj." Vsega skupaj niti ne počnejo toliko za zadovoljstvo publike, temveč za svoj razvoj in zabavo, brez vsakih honorarjev in sredstev. "Improviziramo sicer precej, vendar nič več kot v večini naših predstav." Edina fiksna komponenta je datum, torej prvi četrtek v mesecu. Čeprav sta bili lokacija in ura vseh treh dosedanjih norčij zelo podobni (širša okolica Prešernovega trga, ena popoldne), naj bi šlo za golo naključje. Serija predstav se nadaljuje septembra, kot o prizorišču razmišljajo o vznožju Triglava. Poleti tovrstnih predstav ne bo. Je veliko prevroče.