Bitka za vodo

Robbov vodnjak v Ljubljani je bil že lani poleti v središču slovenskih razprav o kulturni dediščini. Osvežimo si spomin: v Narodni galeriji so gradili - medtem so skoraj dogradili - prizidek oziroma vezni trakt med starim in novim delom galerije, objekt, ki bi ga lahko ljubkovalno poimenovali ljubljanska louvrska skoraj piramida. In ker bi v tako lep steklen kvader nedvomno spadal tudi artefakt, naj bi tam stal tudi Robbov vodnjak, ker naj bi bil na mestu, kjer zdaj stoji, ogrožen. V javnosti ni bilo takoj jasno, ali bi tam stal cel in nedotaknjen ali le po kosih, se pravi kipi v nekem virtualnem posnetku naravnega stanja, čeprav je stroka ves časa vedela, da bo Robbov vodnjak preseljen v celoti, v mestu pa naj bi ga nadomestila kopija. Tudi zaradi takih nejasnosti se je oglasila civilna družba: zaskrbljeni meščani so zbirali podpise in grozili, da bodo uporabili različne oblike državljanske nepokorščine, če bo vodnjak prestavljen. Dosegli so prekinitev prestavitvenih dejavnosti. Potem se je vse ustavilo, čez zimo je dobil vodnjak steklen zvon in čakali smo, da pride naslednje poletje. V tem času je na Robbovem vodnjaku odpadel še en prst - varstvenikom ni znano, ali so ga odbili maturanti ali gledalci Gira. Prav tako je bil medtem skoraj končan prizidek Narodne galerije. Načrtovalci so sicer še vedno pustili možnost, da se vodnjak tja lahko postavi v celoti, vendar so se zaradi zavlačevanja povečali stroški.

Sredi aprila je Vlada Republike Slovenije v skladu z 12. členom Zakona o varstvu kulturne dediščine izdala Odlok o razglasitvi Robbovega vodnjaka Treh kranjskih rek v Ljubljani za kulturni spomenik državnega pomena. S tem so se pristojnosti varovanja vodnjaka prenesle na raven države. Robbov vodnjak je imel že pred sedanjo razglasitvijo status kulturnega spomenika (po zakonu iz leta 1981). "Celostna prenova pa je tekla že pred tem, leta 1980. Novost, ki je drugačna v sedanji novi zakonodaji, je lastništvo. To je jasno definirano in z odločbo predpisano," je razložil Gojko Zupan, državni podsekretar in vodja konservatorskega centra. Sedanji lastnik je Mestna občina Ljubljana.

Takole: mislili bi si, da je z objavo odloka mrtvi tek Robbovega vodnjaka pognan v dir. Odlok določa, da mora pristojni organ, se pravi Ministrstvo RS za kulturo oziroma Uprava RS za kulturno dediščino, v treh mesecih v skladu s 13. členom Zakona o varstvu kulturne dediščine pripraviti odločbo o varstvenem režimu spomenika. Odločba za lastnika je v osnovnih izhodiščih definirana. Trenutno osnutek pregleduje pravna služba Ministrstva za kulturo. "Odločbo pripravljamo in določala bo pogoje za raziskovanje kulturnega spomenika, načine vzdrževanja kulturnega spomenika, pogoje za posege na kulturnem spomeniku, pogoje za pravni promet s kulturnim spomenikom s predkupno pravico države, fizično zavarovanje spomenika, načine upravljanja, pogoji dostopnosti kulturnega spomenika za javnost in časovni okviri dostopnosti in drugi omejitve ter ukrepi, denimo strogo varstvo, omejitve prometa, v primeru ogroženosti premestitev originala in postavitev kopije..." je razložil Gojko Zupan. In ups, pa smo spet pri premikanju Robbovega vodnjaka.

Nedotakljivi

Po Jazbinškovih besedah je Odlok "zmasakrirala" do te mere, da na njegovi osnovi ministrica ne more izdati citirane odločbe. Civilna pobuda vztraja, da odlok, tak kot je, ne zagotavlja varovanja Robbovega vodnjaka in situ, se pravi na tradicionalnem mestu pred Magistratom. Opozarja na to, da pisci Odloka niso upoštevali strokovnih podlag Javnega zavoda. "Vedeli smo kakšna je moč zakona in smo zahtevali regularno zavarovanje, sedaj pa so v odloku priredbe celo že pri identifikaciji," trdi Jazbinšek: "Odlok Vlade RS je eminentna zloraba varstvenega prava, spriden je predmet varstva, arhitekturnih prvin se sploh ne varuje."

Prvi očitek odloku je, da Robbov vodnjak ni identificiran kot arhitekturni spomenik, temveč kot spomenik z lastnostmi umetnostnega in arhitekturnega ter zgodovinskega spomenika. "Robbov vodnjak bi bil kvečjemu spomenik zgodovini spletk v kulturi. Vodnjak kot tak ne odslikava zgodovinskih lastnosti, še oznak o letnici nima. Termini, ki so navedeni v zakonu in odredbi, so izraz kunsthistoričnih frustracij, ali je arhitektura umetnost," trdi Jazbinšek. Zanimivo pri tem pa je, da Zakon o varovanju kulturne dediščine med vrstami spomenikov eksplicitno ne navaja arhitekturnih spomenikov, temveč dejansko uporablja termin umetnostnozgodovinski oziroma umetnostni in arhitekturni spomeniki, torej je Odlok v skladu z zakonom. Drugi očitek Odloku je, da sploh ne določa niti drugih elementov vzdrževanja niti varstvenega režima za obnavljanje spomenika od določil za preprečevanje ogroženosti spomenika pa vsebuje le komično precizno "zimsko zavarovanje s stekleno komoro, stoječo na kamnitih stopnicah, " trdi Jazbinšek. Omenili smo že, da bodo načini varovanja specificirani v odločbi in presegajo varovanje s stekleno komoro. "V sami odločbi so detajli opredeljeni, kakor narekuje novi zakon v 13. členu in je določeno z Granadsko konvencijo, ki velja enako kot zakon," pravi Gojko Zupan.

Za Civilno pobudo za ohranitev Robbovega vodnjaka je verjetno najhujše to, da odlok sam ne zagotavlja, da vodnjaka ne bi mogli premakniti, pri tem pa se sklicujejo na Zakon o varovanju kulturne dediščine, ki ne priporoča premikanja spomenikov. Odlok pa v zadnji alinei 4. člena dopušča možnost, da je zavoljo večje ogroženosti izvirnika treba ravnati v skladu s 5. členom Konvencijo o varovanju stavbne dediščine, se pravi, da spomenik lahko preselijo. To je poudarjeno tudi v obrazložitvi, češ da je to izjemna možnost zaščite spomenika. Preseljevanje spomenikov ni v izjemnih okoliščinah nič pretresljivega. Denimo, če dolino Nila za vedno poplavi voda. Vendar Miha Jazbinšek trdi, da "pri nas ni spomenika, ki bi ga prizadele take okoliščine, da bi moral biti preseljen". Pa vendar imamo na ulici kopijo Emonca. In sredi Sienne stoji znamenit vodnjak, ki ni original.

Kakorkoli - nevednemu sprehajalcu po ljubljanskih mestnih ulicah je popolnoma vseeno, ali v ostrem ovinku na koncu Stritarjeve vidi izvirnik ali kopijo. Radovednega laičnega meščana nemara zanima le, ali bi, če bi bil izvirnik prestavljen v galerijo, tudi tam iz posod treh kranjskih rek tekla voda in bi tudi v galeriji v vodo metali kovance za večno srečo. Strokovnjaki trdijo, da bo voda tudi v galeriji tekla. In prav je, da o kulturni dediščini odloča stroka, pa naj ji očitajo še tako neenotnost, diletantstvo ali celo skorumpiranost ali jo celo izkoriščajo za politično promocijo. Konec koncev je Robbov vodnjak virtualno že v Narodni galeriji - na bankovcu za 5000 tolarjev je narisan v praznem prostoru, kjer je sedaj prizidek. Upamo le, da zaradi tega ne bodo razpisali referenduma.