Kitarist ni nič v primerjavi s čelistom!

Brez katere glasbe bi težje živeli: brez klasike ali brez metala?

To je vendar tako težko reči! Z obema godbama smo rasli od mladih nog. Po eni strani imamo klasično izobrazbo, prek metala pa črpamo občutja, ki bi jih le s težavo črpali od koderkoli drugod.

Za katerega skladatelja bi vam najbolj laskalo, če bi vas primerjali z njim?

Prav vsi smo totalni feni Šostakoviča, on je najbližji našim srcem.

Obstaja kakšna razbijaška viža, za katero se vam je zdelo, da jo je preprosto pretežko prevesti v klasični kontekst?

Na samem začetku smo imeli številne težave s številnimi komadi, danes pa vemo toliko več o samih aranžmajih in predvsem o tem, kako imitirati posamezen kitarski slog, da nam gre kot po maslu. Dobro, kitara in čelo sta vseeno povsem različna inštrumenta, vendar bi - rečeno povsem tehnično - lahko preigrali katerikoli komad. Je pa res, da se nekateri potem slišijo veliko boljše kot drugi. Ker smo predvsem inštrumentalni bend, potrebujejo naše priredbe izvirno melodičnost, da so za poslušalce sploh zanimive.

Zakaj ste začeli prav s priredbami Metallice? Kaj je tako posebnega na Metallici?

Kaj naj rečem ... na kožo nam je pisana. Pesmi so resnično dobro napisane, sijajno zgrajene, polne krasnih harmonij in močnih čustev.

Do sedaj ste se gotovo tudi že osebno srečali s člani ...

O ja, kar nekajkrat. Naše priredbe so jim resnično všeč, tako da smo bili petkrat tudi njihova predskupina. Vedno so se trudili, da bi nas čim bolj podpirali: mislim, da se jim je zdelo naše igranje zelo zabavno.

Med vojno z Napsterjem so se izkazali za resnično steklinaste kapitaliste, tako da upam, da ste jim plačali vsak cent avtorskih pravic ...

Haha, no, seveda bodo z našo pomočjo tudi nekaj zaslužili.

Katero skupino imate poleg te najraje?

Recimo Sepulturo: igrajo tako agresivno muziko, da lahko potem na odru pozabimo na vse klasične prijeme in se povsem prepustimo razpoloženju. Krasna agresija je to.

Kakšen je proporc med vašim pretežno klasičnim in pretežno metalskim poslušalstvom?

To je povsem odvisno od prostora, v katerem igramo. Večinoma hodimo po precej normalnih rock klubih, občasno pa se znajdemo tudi v kakšnem kulturnem hramu. Ponavadi imamo na koncertih pretežno klasično ali pretežno metalsko publiko. Je pa tudi veliko odvisno od same države.

Kje so najbolj dovzetni za vaš način vihtenja lokov?

Še najtrše smo delali v Nemčiji, tam smo imeli resnično veliko nastopov, to se je seveda pokazalo tudi na naši popularnosti. Po drugi strani smo doživeli naravnost neverjetno topel sprejem v državah Vzhodne Evrope: rekord smo postavili v Latviji, kjer nas je prišlo gledat 4400 ljudi. Ob tem lahko rečem, da Skandinavija - kot bi lahko kdo zmotno pomislil - sploh ni naš glavni trg. Doma na Finskem nas imajo seveda zelo radi, drugod pa imamo velike težave - niti ne vem, zakaj ... Še posebej nezanimivi smo za Švede: marca smo igrali v Stockholmu pred 400 ljudmi, s čimer smo bili v bistvu še kar zadovoljni. Zelo me je presenetilo, kako radi nas imajo v Franciji, saj sem nekako predvideval, da bodo tam ljudje preveč intelektualni, da bi se jim dopadli.

Svoje glasbe nimate za preveč intelektualno?

No ... vsekakor zahteva veliko zbranosti, niti pod razno ne moremo govoriti o glasbi za v dvigala. Na vsakem albumu tudi povezuje več in več elementov: več ko je poslušaš, več dobiš od nje. Po svoje je precej unikatna, take na radiu ponavadi ne moreš slišati, po drugi strani pa vzbuja močna in včasih celo brutalna čustva. Gre za kompilacijo težkega razpoloženja, močnih rifov in resnično distorted čela, prepredeno s klasičnimi melodijami.

Sliši se kot utelešenje "intelektualne" muzike ...

Haha, mogoče, ampak treba je samo priti na koncert, da vidiš, kako nima vse skupaj absolutno nobene zveze z intelektualizmom!

So se doma na Finskem že pojavili kaki posnemovalci?

Ne zares, je bilo pa moč videti nekaj priložnostnih projektov. Enkrat se je Metallico spravilo preigravati osem basistov, drugič pa štirje akordeoni. Slišal sem, da je bilo totalno ostudno.

Za zadnji album Cult ste veliko posnetega materiala napisali sami ...

Tako je, in pri tem se nam je zdelo najbolj krasno, koliko bolje smo lahko na ta način izkoristili vse lastnosti čela, ki je resnično inštrument za široko uporabo. V bistvu lahko, kadar ti ni treba imitirati, kako kdo igra kitaro ali kako se kdo dere, ustvarjaš še celo zanimivejšo glasbo.

V nekem intervjuju ste dejali, da svoje inštrumente med igranjem radi "kaznujete" - da jih torej med nastopom prav nič ne šparate -, po drugi strani pa ste si zanje izmislili ljubkovalna imena Black Rose, Il Duce, Sugar Cane in Sleeping Death ... V bistvu kaznujete svoje ljubljenčke!

Hehe, vsi najboljši inštrumenti na svetu imajo posebna imena, pa smo se za to odločili tudi mi. Kar se tiče "kaznovanja", je na odru povsem neizogibno. Dostikrat se sploh ne zavedaš, kaj delaš. To je pač take vrste glasba.

Imate s svojimi čeli oseben odnos?

Včasih, včasih pa jih vidimo tudi samo kot kos lesa za izražanje čustev. Na koncertih namesto svojih štirih čel tako ali tako že nekaj časa uporabljamo cenejše nadomestke, saj ob vsej tisti amplifikaciji razlika v samem zvoku ni tako zelo očitna. V bistvu bi poslušalec težko razločil, ali igramo na čelo za pet ali petnajst tisoč nemških mark.

Nekoč ste dejali, da ni, kadar gre za žensko navdušenje, kitarist absolutno nič v primerjavi z nekom, ki na odru vihti čelo ...

Čista resnica. Konec koncev: vsi igrajo kitaro, hahaha ...

Veste, kam prihajate? Poznate Slovenijo?

Ee, zdaj, kot velik navdušenec nad zimskimi športi vem recimo to, da imate smučarja, ki je zdaj raperska zvezda ...

povezava