Južnjaška klubska uteha

V radeškem kamnolomu so mladi ustvarili čudovit indijansko-rockerski paradiž. Ob strani je porasla drča, po kateri so spuščali kamenje v dolino. Naprej se razširi v planoto z lesenim šankom, odrom v kamnu in Jezusom nad njim. Tega je pred tremi leti "en tip naredil z motorko", razloži naš hribovski vodnik Goran Volf.

Goran je eden izmed članov Kulturno-subkulturnega društva mladih Radeče, ki je registrirano približno pol leta in ima 35 članov.Prostor omogoča dejavnosti že pet let po zaslugi mladih, ki so ga sami ustvarili iz nič brez podpore lokalne skupnosti. Na občino so odšli po dovoljenje za rojstnodnevni žur, a so jih tam zavrnili z vprašanjem, kaj sploh hočejo od njih. Nato je na prvem koncertu gostovala Omladina Jugoslavije, plakati po Radečah pa so zbudili vprašanje, kje imajo partizani zborovanje. Tistega večera jih je našla policija, ampak najbližja policijska postaja je v 20 kilometrov oddaljenem Laškem.

Tam, kjer se meščani komaj vzpenjajo, se pleme radeških mladcev za vsak koncert požene okoli 70-krat navzgor in navzdol po hribu. Po pijačo in opremo, "pol pa si že čist zjeban in ti pride kak bend, basist z največjim feršterkerjem, kar jih je ..." Elektriko dobijo od "enega tipa tam doli", h kateremu potegnejo kabel, v kamnolomu pa se je zbralo največ 450 ljudi. Nastopi majhnih skupin so dogodki, ki s šankom in z vstopnino prinesejo denar za novo dogajanje. Letos so imeli še eno razstavo in gledališko predstavo iz Brežic. Če dežuje, lahko pokrijejo opremo in plešejo sončni ples. "Imeli smo koncert na februarsko soboto. Lepo vreme je bilo, pa smo prespali v kozolcu. In zjutraj smo se zbudili obdani s snegom."

Krhko

V Krškem je poleg jedra tudi Društvo zaveznikov mehkega pristanka, ki je na ploščadi v samem središču mesta pripravilo koncertno dogajanje, popestreno s Filmskim vestnikom. Več kot šest let se borijo za klubske prostore, a jih še vedno nimajo. Mladci in mladenke zato posedajo na stopnicah in uživajo v frakciji žambotov Kislo grozdje. Zvrstila se je druga poletna prireditev na prostem, ki bo verjetno tudi zadnja, ker ni denarcev. H koncu poletnega žaganja priganjajo še sosedje iz bližjega hotela, ki pisarijo upravni enoti, da tovrstne prireditve ne sodijo v središče mesta. Eden od uradnih razlogov za korespondenco z lokalnimi oblastmi je, da so gosti moteni zaradi hrupa in da to vpliva na upad prihodka hotela. Čeprav iz najine žabje perspektive ni bilo opaziti, da bi bogati turisti ravno drli v Krško, turistično Meko. Zakaj sploh morajo "motiti" sosede, smo se pogovarjali s Tomom Gomizljem. "V Krškem placa za koncerte ni. Okoliških dvoran pa nam nočejo več oddajati, ker pridejo noter hašišarji, vrtijo preglasno glasbo pa še poščijejo se v okolici."

Za zdaj društvo še vedno upravlja prostore začasnega Mladinskega centra, kjer vadijo bendi, kjer pripravljajo razstave in kjer se deska po internetu, a zaradi pomanjkanja financ vsak dan grozi izgon. V novozgrajeni center, ki se ne bo odprl še najmanj leto, pa niso vabljeni. Tam naj bi župan nastavil svojega človeka, a o tem smo se že razpisali. V njihovi občini se torej ne bojijo toliko jedrske nevarnosti, ampak bolj drugače mislečih, saj ti zaradi oddaljevanja od tradicionalnih vzorcev niso primerni za to okolje.

Prestolnica cvička

Zgodba dolenjskega središča žal ni dosti drugačna od zgodb večine mest, v katerih že dolgo pogrešajo prave klube. MKC je pričel v letu osamosvojitve, dve leti pozneje je že spal. Naslednje leto se je ustanovilo Društvo novomeških študentov (DNŠ), sočasno pa se je v piceriji Tratnik pričela razvijati glasbena scena, na vrtu picerije so se ustavljale pop skupine regionalnih glasbenikov. Pretežno populističen tip prizorišča je zdržal do aprila 1999, ko je bil poslovilni koncert, in dobil podaljšek v januarja 2000 odprtem klubu Lokal patriot (LP).

Na steni visi kitara, katere sedanja služba je, da je nabiralnik za predloge. Jure Dolinar, vodja programa, razloži, da prvo soboto v mesecu sledi izbira programskih predlogov. Marko Zajec, direktor zavoda LP, pa pove štorijo o klubu za določen čas. Ob ustanovitvi so se v Novem mestu pojavila nasprotovanja, od negodovanja v mestnem svetu do peticij. "Zgodi se, da najstnik gre v Ljubljano in doštudira, se vrne in še vedno čaka na klub." LP je eden od zavodov, ki jih je ustanovilo DNŠ; poleg kluba ima še tri diverzantske galerije (beri: zapuščene izložbe) Simulaker v srcu Rudolfovega in avgustovsko glasbeno delavnico Jazzinty. Proračun zavoda je okoli 30 milijonov, dve tretjini odpadeta na stroške. Na mesec imajo približno 20 dogodkov, ki so prostorsko omejeni na dva stota obiskovalcev. S programom - po Juretovih besedah - nimajo težav: "Programa je za dve leti vnaprej." Še posebej dejavni naj bi bili srednješolci, ob njih pa je lokalpatriotsko razpoložena mlada kulturno kritična publika ("intelektualci, boemi, umetniki"), pa tudi obiskovalci z nizko kupno močjo ("zapiti rockerji, študentje, dijaki"). Ali je alko problem v mestu, ki je v prestolnico izvozilo cvičkarijo? "Tukaj sem prvič doživel, da pride štirinajst let stara frača in naroči trojne borovničke ob sedmih zjutraj." Kontratrend LP je, da za šankom do dvanajste ure ne točijo alkohola, "so pa kave, čaji in čitalnica". Mladi se ne hodijo napijati, tako da ima lahko klub, kjer se igra "divja" glasba, podporo mesta.

Dolenjski glasbeniki imajo nasmejano umetniško oazo z easy folkom, kjer igra veliko bendov, odprto od sedmih pa tja do polnoči. Razmišljanje o nadaljnjem razvoju odpade, ker ne vedo, ali bodo prostor imeli čez leto ali dve. Tudi nadomestni še ni aktualen.

Gastarbajterska mladina

V Brežicah je v nekdanjem domu JLA sedaj Mladinski center Brežice. Prvotno so mladi hoteli ustvarjati v mestnem jedru, v starih zaporih. Odprtje marca 1999 pa je bilo v prostorih na obrobju Brežic. A blaga prednost, da lahko imajo tukaj odprto dlje, ne odtehta tegob, ki so jih imeli MC-jevci od tedaj s stereotipi. Že pred MC-jem je bil tukaj FUK - Forum ustvarjalcev kulture, v katerem so bili člani Demolitionov. Takrat, ko še ni bilo državne pripravljenosti za mladinski center, je zadeva ob prvi pritožbi - ne glede na dober odziv publike - ugasnila. Po demolicijskem učinku utrditve predsodkov okolja so se tod pričeli zbirati marginalci, ki po videzu niso ustrezali podobi malega mesta. Nato pa MC. Stavba je last MO, vendar to ni pokazalo zanimanja. Občina je upravitelj, a je zavezana oddajati prostore za simbolično najemnino, MC pa je bil prvi prosilec. Občina sedaj podpira MC s tremi milijoni na leto, to znaša 10 odstotkov fonda hiše. A še sedaj mladi iz centra porabijo ogromno energije za odpravljanje predsodkov. Tako so tudi upokojenci iz bližnjega bloka, v katerem živi upokojeni načelnik policije, vložili peticijo proti mladim. K sreči neuspešno.

Prvi prostor, v katerega vstopimo, je klubski atrij. Podnevi delujoč prostor s šankom in ducati časopisov "za neobremenjeno srečevanje ljudi", razloži Patricija Čular, direktorica MC-ja. Šank pomeni dnevni pritok ljudi, izmed katerih so se nekateri sčasoma pričeli vključevati v delovanje MC-ja. Tenkočutna ušesa obiskovalcev ugotavljajo, da klub zvočno ni dober. A obrazi in odzivi navzočih so potrdili to, po čemer MC slovi naokrog - renome dobrega placa. Drugi oder brežiškega MC-ja je v Veliki dvorani, ki sprejme 500 ljudi. Poleti prireditve prestavijo na prosto. "Sprva preprosto niso hodili noter, ampak so ostajali zunaj." Koncerti pa niso več tako pogosto kot prej, ampak zgolj enkrat na mesec. "Če smo jih delali vsak teden, ljudje niso hodili."

Sprva je bil center mišljen za druženje mladih, nato se je pričel koncept širiti. MC danes pripravlja tudi dogodke, ki niso namenjeni izključno mladim. Od gole zabave so se preusmeril v zadovoljevanje specifičnih potreb mladih in v razvoj. V Brežicah pa je od lani doma tudi MAMA, posvetovalno telo, ki združuje mladinske centre, in je alternativa informativni povezavi MISSS.

Pri varuhih meje

Ob edinem urejenem kopališču na Kolpi pri Metliki naju je pričakal ustanovni predsednik Društva za razvoj ekologije in kulture park (D.R.E.K. PARK) Nenad Mušnjak. Za začetek smo si ogledali zeleno okolico in brhke mladenke ob reki. Klub sam se imenuje Mladinski kulturni center Siva čaplja, ker so, ko so začeli urejati okolico, naleteli na dve čaplji. Paru se je pridružil še en in danes si lahko oči napasemo ob pogledu na štiri čaplje. "Vsi so zmedeni - kak siva čaplja in hard core? Jim ne potegne."

Drugače se v Metliki že deset let ni dogajalo nič. Na srečo se je mladi kolektiv odločil narediti konec mrtvilu. Pred dvema letoma so registrirali društvo. Petdeset prostovoljcev je moralo urediti zanemarjen objekt z okolico. Ko pa so z zamislijo prišli k županu, jih je odslovil s stavkom, da bi bilo najbolje ovce spustiti, da bodo popasle travo, ki se je razrasla v letih zapuščenosti.

Prvi dogodek je bila 20-letnica benda Industbag. Privabila je okoli 500 ljudi. Vse je zalaufalo, postavili so strukturo. Največji problem je bil denar za najemnino. Prvo leto sta 300 tisočakov darovala dva zasebnika, letos morajo plačati še polovico, in to jim povzroča težave. S koncerti ne služijo, saj niti bendom ne morejo ponuditi več kot 50 mark za potne stroške in pijačo. Zato nastopajo večinoma hardcorovski izvajalci. Hrupno godbo so najprej preverjali policisti, sedaj so se umirili, saj iz hišice na meji z daljnogledom lahko opazujejo vse, kar se dogaja.

Počasi se okolica privaja nanje, čeprav je na začetku bilo nekaj nesoglasij. "Če se mladina zbira na takem nivoju, so najmanj hašišarji." Župan jih ne podpira, zato pa podpira jelene, ker ima eno izmed večjih farm. Svoj kraj promovira z Vinsko vigredjo, kjer je glavna harmonika. Letos je bil v slogu "kmečkega turizma" na kopališču kontravikend Vinski vigredi, zaradi česar je še manj možnosti, da bi v mlade roke kapnilo kaj občinskega denarja. V Metliki pa tako ali tako nihče ni slišal za proračunsko postavko za kulturo mladih. Problem je le naraščaj, saj je kar nekaj generacij rokenrolarjev pobral rave.

Hašišarji in šerifi

Malce bolje se godi mladim Črnomaljcem, katerih Mladinski kulturni klub Bele krajine Črnomelj deluje nepretrgano že od leta 1992. Tudi ta prostor slovi kot zbirališče hašišarjev, čeprav se je policija v zadnjem času umirila in v njem ne išče več kriminalcev. Prostor je v strogem središču, vseeno pa ostaja skrit tistim, ki zanj ne vedo. Konec 80. let so takratni ZSMS-jevci iskali primerno lokacijo in jo našli v nekdanjih javnih WC-jih, ki so jih kasneje spremenili v strelišče za zračno puško. Lastninjenje še ni končano, saj so upravičenci tudi križevniki. Vseeno je nekakšen uradni lastnik občina. Vsekakor tudi v Črnomlju občinski svetniki raje namenijo denar iz proračuna za kaj drugega kot za drugačno kulturo. Mladcev ne morejo vreči ven, ker že predolgo ustvarjajo in so v klub vložili res veliko. "Mi imamo z občino korekten odnos, vzajemno se ne maramo. Oni grejo na živce nam, mi pa njim." Občina jim je v devetih letih dala le četrt milijona tolarjev, zato se morajo preživeti s svojo dejavnostjo. To je sicer težje, glede na to, da se ne ukvarjajo s komercialo. Občutiti je tudi upad obiskovalcev, saj so gostinski lokali v Črnomlju odprti do četrte ure, publika pa uhaja še v Brežice, Metliko ... in nikoli v Novo mesto.

Ponudba za konec tedna vključuje šank, a le za člane. Do sedaj se je zvrstilo več kot 500 koncertov od heavy metala do grinda in jazza. Skrbeti je treba za raznolikost programa v okolju, kjer ne marajo le neobzirnih gostov, ki ob Kolpi onesnažujejo in ne pospravijo za sabo: "Turisti so teroristi."

povezava

povezava

povezava

povezava