Najdeni v vesolju, banda!

Spet je bila tu kozmična drama - The Sun Ra Arkestra. Odkar je sam Sun Ra, pionir elektronike, avantgardistični mislec, mojster za "konkretno godbeno mistiko" in rojen neavtoritaren vodja pred osmimi leti zapustil planet in odplul na svoj ljubljeni Saturn, bend dela naprej - po zapovedih, z železno disciplino, voljo in z veseljem, tudi do življenja. Zasedba, ki nepretrgoma igra že od leta 1954, je v konstantno dobri formi - produktivna, silovita, provokativna, gibka, telesna, polna sounda. Na nekaj vprašanj posebej za Mladino sta odgovarjala vodja, altsaksofonist Marshall Allen in njegov - tudi po odrski predanosti - očitni naslednik, pihalec in plesalec Knoell Scott.

Pojasnite, prosim, zgodbo, kako to, da vam je Sun Ra, preden je zapustil planet Zemlja, zaupal vlogo, voditi enega izmed najodličnejših bigbandov daleč naokrog. Ste bili pripravljeni za tako izzivalen, pa obenem zelo odgovoren položaj?

Knoel Scott: Noter, prav kakor Sun Ra ... Sun Ra nas je vedno učil, naj na svojih inštrumentih igramo raznolike zvoke - naravne zvoke in zvoke iz elektronskega sveta, kajti globoko se je zavedal vloge, kakršno naj bi imela elektronika za človeško uho v XXI. stoletju ... Za doseganje takšnega stanja je treba razviti DUHA realnosti.

Marshall Allen: Za svojo vodstveno vlogo sem moral dozoreti, moral sem jo podedovati. Prvi Vodja po Raju je bil Veliki John Gilmore, saj je bil konceptualno v bistvu še najbližji Rajevi viziji, potem pa je spričo njegovega kroničnega bolehanja in naposled odhoda z Zemlje leta 1995 vrsta v nasledniški liniji padla name.

Knoel Scott: Prav verjetno je, da je Sun Ra dejansko predvidel Marshalla za to vlogo, saj mu je nekoč, že v času, ko je bil hospitaliziran v Germantownu, velel transkribirati nekaj kompozicijsko najtežjega. Marshall je zadevo mirno skončal, Ra pa ni pokazal prav nobenega zanimanja več. Marshall ima občutek, da je Sunny videl, da premore tisto DISCIPLINO, ki naj bi bila potrebna za bodoče vodenje Arkestra.

Mesto, ki ga je v zasedbi imel Sun Ra, je že leta in leta prazno. Danes ne uporabljate niti večjih elektronskih klaviatur niti ne klavirja. Mar zvok Rajevih inštrumentov med vajami in nastopi nenehno odzvanja v vaših ušesih?

Knoell Scott: Poudariti najprej velja, da za Suna Raja ni nobenega nadomestila, torej se je moral Arkestrov zvok spremeniti. Zato denimo kitaro v zasedbi uporabljamo tako, da družno z vibrafonom igra akordno vlogo, s čimer kreiramo nov zvok, ki ima še vedno takšne kvalitete, da spominja na tisti zvok z Rajem. Spomnimo se, da je Sun Ra igral celo vrsto zvokov, inštrumentov in slogov, tako da spremljava, kakršna je v veljavi danes, komajda lahko reflektira določne aspekte, skromno paleto tistega, kar je obvladoval Sun Ra. Poznamo trenutke, ko na odru čutimo Njegovo navzočnost. Prejšnjo noč je Marshall pel "Space is the Place" in zvenel natanko tako kot Sun Ra.

Ali današnji člani Arkestra vsi verjamejo v Rajeve ideje, koncepte, se zavedajo njegove zgodbe? Kako to zavest primerjate z glasbenim znanjem, ko za Arkestra izbirate sveže kadre? Gre pri vas morda celo za eno in isto stvar? Od kod prihajajo vaši novi glasbeniki?

Marshall Allen: Vsi člani današnjega Arkestra - z izjemo enega - so izključno glasbeniki, ki jih je izbral še Sun Ra. On si glasbenikov ni izbiral po njihovi miselnosti, po stopnji, koliko verjamejo v kaj, v nekaterih primerih niti ne po njihovih glasbeniških sposobnostih. Sun Ra je svoje glasbenike izbiral, glede na njihov DUHOVNI POTENCIAL. Njegovo delo je bilo, da skoz medij Omniverzalne Godbe.

Knoel Scott: Novi ljudje prihajajo k maestru Allenu na svoj lasten duhovni klic, edini pogoj je, da premorejo željo in DISCIPLINO za igranje Godbe Suna Raja. Marshall jih sprejema, glede na njihovega DUHA.

Koliko članov benda si še deli skupen dom v filadelfijskem predmestju Germantown? Opišite na kratko svoj urnik ... Mar se pristop k delu veliko razlikuje od onega v preteklih desetletjih?

Štirje še prebivamo tam: Marshall, tenorist Yahya Abdul Majid, bobnar Luqman Ali in altist Knoel Scott. Način našega skupnega dela je zagotovo drugačen, saj se nihče ne more meriti z intenzivnostjo, kakršno je premogel Sun Ra, pa tudi ekonomsko ne zmoremo več razmerja 24 glasbenikov : 7 sostanovalcev, s kakršnim je Sun Ra še lahko upravljal. Naši člani so zato prisiljeni opravljati dela v svetu zunaj arkestrske hiše, da sploh preživijo, kar za Rajevega časa ni bilo potrebno. Vse tudi kaže, je še treba dodati, da se nam je kompletna zapuščina Suna Raja finančno povsem zmuznila iz rok.

Malo kulturne politike: Znano je, da okolje v ZDA avantgardne glasbenike - ne glede na zvrst, ki jo igrajo, barvo kože in socialen izvir - podcenjuje ali celo ignorira. Ali je Arkestrov položaj odvisen predvsem od prijateljev in navdušencev ali pa morda od časa do časa le prejmete kaj državne ali druge uradne podpore? Podajte, prosim, še kratko primerjavo med evropskim in ameriškim občinstvom!

Arkestrov položaj je odvisen od naših možnosti za DELO. Ne prejemamo nikakšrnih podpor, kvečjemu zelo malo pomoči, večidel od tistih, ki zahajajo videt in slišat naše predstave in pri tem kupijo kako NAŠO cedejko. Od tistega denarja, ki ga služijo raznorazne družbe, ki na novo izdajajo Suna Raja, Arkestra nima nič. Zasedba v glavnem preživi zavoljo zasebnih žrtev maestra Allena, zaradi neskončnih naporov naše lastne založbe ElRa Records in, jasnoda, zaradi promotorjev in menedžmenta, ki storijo, kar morejo, da bend lahko dela. - Kar zadeva gostoljubje in upoštevanje umetnosti, je evropski sprejem spoštljivejši in prisrčnejši. Toda kar se tiče samega sprejemanja Godbe, ni med občinstvom nikakršne razlike.

In vaš komentar o današnjem položaju afriško-ameriškega ustvarjalca v ZDA, morda tudi glede na prejšnja desetletja?

Afriško-ameriški umetnik si še zmerom ne lasti prostorov, v katerih dela, in ima malo ali nič vložkov v družbe, ki ga snemajo (če se ravno ne snema sam). Do tistih, ki so na mestih, s katerih je opaziti, kaj kdo počne (lastniki klubov, podporne ustanove, agenture in promotorji), nima afriško-ameriški umetnik nikakršnega drugega razmerja kot zgolj klientsko. V XXI. stoletju je še vedno pogodbeni služabnik.

Vodite bend, ki deluje že desetletja. Še veliko-veliko mlajše zasedbe imajo težavo, kako pritegniti mlajše občinstvo. Pri vas, je videti, teh preprek ni. Nikdar ne bom pozabil ducata zgodnjenajstniških rolkarjev, ki vas je v Skopju lani navdušeno prosil za avtograme. Ali se povsem zavedate poslanstva, ki ruši generacijske pregrade? Kako se je Arkestru posrečilo ohraniti svežino skoz vsa ta desetletja?

Godba Suna Raja je godba Prihodnosti, in ker prihodnost pripada mladim ljudem, je naravno, da se mladi nagibljejo h godbi, ki ogovarja NJE. Arkestra ohranja svežino, s tem da nenehoma preučuje godbo Suna Raja, velik del študija pa se namenja tudi kreiranju nove godbe. Maestro Allen konstantno uporablja principe Suna Raja, ko ustvarja nove kompozicije za Arkestra, kar, z ene strani, pričuje o Rajevem geniju, z druge pa dokazuje dovršenost učnega razdobja, ki ga je Marshall prebil z Mojstrom.