Vrnitev vitke bele vojvodinje

Bilo je zgodaj jeseni leta 1975, Patti Smith pa je s štiričlansko zasedbo in s producentom Johnom Calom pravkar končala snemanje prvenca Horses. Potrebovala je še fotografijo za naslovnico. V mislih je že imela predstavo o portretu, na katerem je hotela združiti Rimbauda, Baudelaira, Franka Sinatro in Jeana-Luca Goddarda. Niti razmršenih las si ni hotela počesati. Namesto tega si je v stilu Franka Sinatre čez ramo vrgla ponošeno jakno, okoli vratu ji je visela razvezana kravata in predstavljala si je, da je francoska igralka Anna Karina, ki jo snema Goddard.

Tedaj še povsem neznani Robert Mapplethorpe, ki je stal za kamero, je takoj vedel, da je posnel dobro fotografijo. Najbrž pa si ni predstavljal, da bo ta postala pomembna prelomnica v zgodovini rock'n'rolla. Zato ker je prekršila nenapisano pravilo glasbene industrije, po katerem mora biti 'pevka' na plošči videti čedna in privlačna, ker je bila v nasprotju s prevladujočo psihedelično paleto črno-bela in ker je bila ženska na njej izrazito androgena. Vse to je radikalno spremenilo prevladujoči stereotip o 'pevkah' in jim simbolično omogočilo, da so začele enakopravno soustvarjati rock'n'roll, da so skratka postale rockerice.

Ta portret leta 1946 rojene Patti Smith ni bil nikakršen marketinški trik. Pravzaprav je samo odlično ponazarjal ne le njeno osebnost, ampak tudi vsebino plošče Horses, ki je kakšno leto pred izbruhom punka že nakazala vse njegove ključne značilnosti: preprost, okorno zaigran rock'n'roll, anarhičnost petja ali bolje recitiranja, pa seveda izjemno čustvenost in domiselnost besedil. Patti Smith na tem področju skoraj ni imela tekmeca, saj se je v enaki meri navduševala nad glasbo Boba Dylana, Jimija Hendrixa, Jima Morrisona in skupine Rolling Stones kot nad poezijo Williama Blaka, Baudelaira, Rimbauda in Allena Ginsberga. Slikala je, pisala glasbene kritike (za Creem in Rock), drame (s Samom Shepardom) in seveda poezijo (prvi zbirki imata naslov Seventh Heaven in Witt), s katero je na začetku sedemdesetih nastopala ob spremljavi kitarista Lennyja Keya. Iz vsega tega je do sredine sedemdesetih nastala prava rock skupina, ki je navduševala z nepredvidljivo kaotičnimi, obenem pa izjemno silovitimi nastopi predvsem v legendarnem baru CBGB's, za katere je John Rockwell v Timesu napisal, da so "po svoji grozljivi intenzivnosti podobni nekakšnemu kozmičnemu, moralnemu spopadu demonov in angelov".

Odrska šamanka

Patti Smith je seveda tudi v rock vstopila z enako zavzetostjo in brezkompromisnostjo, kot se je lotila poezije oziroma vsega v življenju. Na nastopu se spremeni v čisto pravo šamanko, opoteka se po odru, pleše, kriči oziroma šepeta svoje verze, ki jih očitno jemlje enako resno, kot so njeni pradavni predhodniki jemali zaklinjevalske reke, s katerimi so odganjali zle duhove in varovali svoje pleme. Patti se dobro zaveda, da je koren jezika iracionalne in magične narave, zato veruje v besedo, zanjo ima ta še vedno enako težo in veljavo kot v bibliji oziroma v drugih svetih knjigah, samo da je pri njej svobodna, kot ni bila še nikoli. Ta izrazito pesniški odnos do besede, ki po eni strani zdravi, celi in gradi, kot bi polagal opeke, po drugi pa z enako lahkoto tudi uničuje, pravzaprav za vse večne čase izbriše, je povsem svobodno povezala z rockom. In kadar je stvar sovpadla, je bil rezultat tako neverjeten, da je šel občinstvu srh po telesu, ko je poslušalo njene himnične, vznesene interpretacije. V tem se nedvomno lahko kosa s svojimi velikimi vzorniki oziroma sodobniki, kot so Bob Dylan, Jim Morrison in Leonard Cohen. Ali pa jih včasih po brezkompromisnosti tudi presega, kot se je recimo zgodilo na koncertu v Tampi januarja 1977, ko je sredi vznesenega nastopa padla z odra in si zlomila dve vratni vretenci. Posledice so bile hude: celo leto je hodila na fizioterapijo, toda vseeno našla čas in navdih, da je napisala izvrstno tretjo zbirko Babel (1977) in pesmi, ki so nato prišle na njen tretji, komercialno daleč najuspešnejši album Easter.

Čeprav Patti Smith nikoli na nobeni plošči ni uspelo 'konzervirati' silovitosti z nastopov, je album Horses tudi po četrt stoletja ohranil veliko svežine, ki je takrat navdušila številne kritike, da so glas 'postbeatniške pesnice', ki je, kot je sama rekla, 'plesala okoli preproste rock'n'roll pesmi', razglasili za mojstrovino. "Izjemna plošča, katere vsak trenutek je vredno večkrat poslušati," je napisal Rockwell. "Nekatere bo razdražila, drugi se zanjo ne bodo menili. Toda če ste dovzetni za mistično energijo, vas bo pretresla in ganila kot malokaj."

Ta oznaka se pravzaprav povsem dobro prilega tudi naslednjim ploščam Patti Smith, Radio Ethiopia (1976), Easter (1978) in Wave (1979), ki kot celote po intenzivnosti sicer ne dosegajo prvenca, zato pa ima vsaka svoje svetle trenutke. Še najmanj zadnja, ki že v naslovu simbolično nakazuje slovo in tudi razočaranje nad rock'n'roll življenjem in slavo, z mehkobo in biblijsko metaforiko pa je napovedovala velike spremembe v Pattijinem življenju. Takrat je spoznala Freda 'Sonica' Smitha, člana legendarne detroitske zasedbe MC5, mu posvetila uvodno skladbo album Wave ('Frederick') in se marca 1980 z njim poročila. Kazalo je, da je selitev v Detroit za Patti Smith to, kar je bil za Rimbauda, na katerega se je tako pogosto sklicevala oziroma o njem pisala, odhod v Abesinijo, prostovoljni konec ene najbolj nenavadnih in prodornih karier v rocku. Zdelo se je, da ne pozna obžalovanja, ta pogled pa je z njo delila tudi skupina. "Mislim, da se je zgodilo to, da smo dosegli vse, kar smo si zastavili," je v intervjuju pojasnil Lenny Kaye. "Prvikrat sva skupaj nastopila februarja 1971 pred dvesto ljudmi v cerkvi svetega Marka, zadnji nastop pa smo imeli v Firencah septembra 1979 pred sedemdeset tisoč ljudmi. Naša zgodba ima nekakšno dovršenost."

Po devetih letih je Patti Smith prekinila spokojno družinsko idilo, med katero je rodila dva otroka, in z možem posnela novo ploščo s simboličnim naslovom Dream of Life (1988). Sicer zelo poslušljiva plošča pa je vendarle vse preveč mehka, kar izraža tudi Mapplethorpov portret na naslovnici, ki je videti, kot bi nastal takoj zatem, ko je zapela uspavanko za sina Jacksona, s katero se plošča konča.

Leta 1995 pa se je Patti Smith, potem ko nas je večina nanjo že skoraj pozabila, kot biblijski Lazar spet vrnila na glasbeno sceno. Njeno življenje, ki je vedno spominjalo na rock različico Sylvie Plath, se je zares tragično zasukalo. Novembra 1994 ji je za srčnim napadom umrl mož, čigar zadnji dosežek je bil, da jo je naučil na kitari zaigrati tistih nekaj akordov, ki jih potrebuje za svojo glasbo, samo mesec zatem ji je za istim vzrokom umrl brat Todd. A to še ni bilo vse, izgubila je tudi dva odlična prijatelja, fotografa Roberta Mapplethorpa in pianista Richarda Sohla. Žalost in bolečino je morala izgnati iz sebe in nastala je plošča Gone Again (1996). Že naslovnica s fotografijo Annie Leibovitz, ki je parafraza Mapplethorpove Horses, je dovolj zgovorna. Patti Smith na rami še vedno nosi oguljeno jakno in njeni lasje so enako razmršeni, toda zdaj jih prepredajo srebrne nitke in pogled upira v tla, kot bi hotela prikriti bolečino, ki jo nosi v sebi. Glasba je večinoma akustična in izrazito elegična, le včasih električna, ritmična in ostra. Toda poudarek je gotovo na pretresljivo lepi in siloviti izpovedni poeziji, v katerih je nenehno prisotno trpko spoznanje o človeški minljivosti, in na izjemni interpretaciji z glasom, ki je včasih divje kljubovalen, nato pa se spremeni v čisto pravo materinsko nežnost in toplino. Kljub mračnim, otožnim tonom je Gone Again plošča, ki izraža veliko vero v življenje in tudi zato spada med redke pristne rockovske umetnine, ki sicer zahteva poslušalčevo sodelovanje in brezpogojno pozornost, nagradi pa ga z dramatično izpovedno ostrino umetnice z veliko začetnico.

Patti Smith je bila po izidu plošče prepričana, da je to njen labodji spev, toda nenehni telefonski klici Allena Ginsberga, ki jo je rotil, naj nadaljuje, in celo Boba Dylana, ki ji je predlagal skupno turnejo po Avstraliji, so jo prepričali, da je vendarle nadaljevala. Danes, pri petinpetdesetih letih in po treh ploščah 'nove', zrele Patti Smith, ki je sicer bolj mila in nedvomno zrelejša, smo lahko Ginsbergu samo hvaležni. Še je suha kot trlica in v svojih komentarjih strastna, toda v njenih izjavah je tudi kanček umirjenosti in modrosti, ki se izraža tako v poeziji kot v glasbi. Če je Gone Again mojstrovina, ki ni dostopna ravno vsakemu, je Peace and Noise (1997) plošča, ki jo na eni strani prežarja skoraj surova energija radosti, da je še živa, na drugi pa tudi teža odgovornosti. Ostrina plošče, na kateri se še vedno spominja, vendar ne samo umrlih, ampak tudi dogodkov iz svojega življenja, je gotovo posledica ponovnega sodelovanja njenih dveh ključnih sodelavcev, Lennyja Kaya in J. D. Daughertyja.

Lani je sledila plošča Gung Ho (kitajski izraz za 'sodelujmo', angleški vojaki pa so mu dali povsem drugačen pomen, približno 'fanatičen'). Seveda mu je dala Patti Smith še bolj samosvoj smisel, saj je to njena meditacija o Hošiminhu in Vietnamu. Toda plošča je polna zelo raznolikih tem, od tekoče politike, do ljubezni, zgodovine in mitov. Razveseljivo je tudi, da je ne le silovita v svojem boju za pravico do višjih ciljev, ampak tudi zelo melodična in odlično producirana, za kar je poskrbel Gil Norton, ki si je ime ustvaril s skupino Pixies. "Zares mislim, da je to moja najboljša plošča, in če jih ne bi več snemala, bi bila prav ponosna, da je to moja zadnja," pravi Patti Smith. "Ampak ta me je res navdušila nad tem, da bi znova snemala."

Pa ne samo snemala. Patti Smith s svojo štiričlansko skupino, ki obstaja že šest let, zdaj tudi redno, čeprav ne ravno pogosto, nastopa. Njeni koncerti trajajo več kot dve uri, in kot pravijo očividci, to še zdaleč ni obujanje spominov na lepe stare čase. Prav zato je njen prihod v Križanke (namesto v München) praznik, ki ga ne kaže zamuditi, saj je malo možnosti, da se bo še kdaj ponovil.