Konec poti

Nekdanja država je klube, ki so delovali v navezi z Zvezo socialistične mladine, ustanavljala tako iz kultivacijskega kot tudi nadzornega razloga. Mladinci, odraščajoči v obdobju panka in poznejšega civilnodružbenega dogajanja, so tudi skozi te institucije pomagali spreminjati družbeni red. Nato so mladinci postali pozicija, življenje nekdanjih družbenih klubov pa je postalo morje posamičnih zgodb. Eni so preživeli, drugi obstajajo na papirju, spet tretji nimajo urejenih pravnih razmerij.

Tudi pri načinu podpore klubov s strani občin in države je urejenost docela stihijska, prepuščena vsaki majhni skupnosti zase. Da ni usklajenosti na državni ravni, priča dejstvo, da je odnos Maribora do Pekarne (vsaj na papirju) vzoren, v Ljubljani pa urbani klub preživi le stežka. Tudi novogoriška izkušnja z večletnim odlogom začetka resničnega dogajanja ali žalski primer, ko se je MC (po večletnih prizadevanjih mladih) ustanovil prek noči, a s spremenjenim konceptom, potrjujeta organizacijsko razsulo. Vsak mladinski prostor zaznamujejo tisti, ki v njem ustvarjajo, s svojimi idejami, vizijo, glasbenim okusom in življenjskim nazorom. Prav tako ima pomembno vlogo okolica. Če ni problemov s sobivanjem in če lokalna skupnost mladim nameni še kakšen tolar, je vse veliko lažje. Država neposredno ne more biti tista, ki bi skrbela za konkretne težave mladinskih zbirališč: nujen bi bil večji angažma občin. Na žalost pa v praksi velikokrat prav lokalne skupnosti najbolj nasprotujejo temu, da bi mladi počeli kaj konstruktivnega v svojem prostem času, da večernega ali nočnega niti ne omenjamo.

Morda glavna razlika med nekdanjimi in sedanjimi mladinskimi centri, v katerih biva kar precej klubov, pa je njihova informativna dejavnost do mladih. In če je ta do nedavna potekala v birokratski tišini, med posvečenimi, je nedavno - prav med klubsko turnejo - priplavala na površje ...

MISSS in MaMa

Mladi imajo danes na razpolago več programov in dejavnosti, centri pa naj bi služili kot info točke mladih škorcev, kjer se lahko seznanijo z marsičim koristnim, zabavnim ali vsaj kratkočasnim. Vsebinsko primerljivi programi po državi so bolj ali manj avtonomna zadeva vodstva MC-ja, informiranje in svetovanje za mlade pa je doživelo "razpad sistema. Ogrožene so naše mednarodne obveznosti", trdi direktor zavoda MISSS Ljubo Raičevič. Dosedanji nacionalni koordinator MISSS je v dobrih petih letih (od novembra 1995) prejel 83 milijonov tolarjev denarja. Za ta denar so, po besedah direktorja, poskrbeli za računalniško infrastrukturo (tudi po drugih centrih), bazo podatkov ter opremo prostorov v Šiški, kjer gostujejo za neprofitno najemnino. Ti, sicer občinski prostori pa sedaj bolj ali manj samevajo. Razlog je preprost: komaj pol leta po izteku veljavne pogodbe je Urad za mladino izdal razpis za sofinanciranje dejavnosti informiranja in svetovanja za mlade v letu 2001. Višina sredstev letošnjega enoletnega razpisa je 18 milijonov tolarjev, izbrani kandidati za informiranje in svetovanje na nacionalni ter lokalni ravni pa bodo, po dosedanji praksi, denar dobivali še z večjo zamudo kot doslej, ko so na sredstva čakali "le" pol leta.

Dominik Sava Černjak, direktor Urada za mladino, je na drugi strani zanikal razpad sistema, "ker zavod MISSS ni edini izvajalec informiranja in svetovanja v Sloveniji". Sava se ne moti, saj je bila 9. marca letos ustanovljena MaMa - mladinska mreža, namenjena združevanju organizacij, ki se ukvarjajo z dejavnostjo informiranja mladih. Že ob ustanovitvi so zapisali, da je "eden od osnovnih razlogov ustanovitve mreže potreba ... saj nacionalni koordinator ni izpolnil temeljnih nalog". Navzlic dejstvu, da je v MaMi (po spisku) precej več članov kot v MISSS-u, pa je njihovo trenutno delovanje - vsaj po zadnjih odzivih sodeč - precej bolj naperjeno proti konkurenci kot pa v lasten razvoj. Dejstvo, da so se javno konstituirali šele mesece po poteku MISSS-ove pogodbe, pa lahko komu porodi kakšno špekulativno misel. MaMina formalna zastopnica je Patricia Čular iz MC Brežice, niti iz ozadja pa naj bi vlekel Zorko Škvor iz društva ŠKUC, sicer člana MaMe. Zaplet je sila neroden, saj se MaMa, ki sama definira svoje delovanje mreže, "na neformalnem nivoju" poteguje za državni razpis, ob tem pa jim direktor Sava ni naklonjen. Še manj pa MISSS-u. Tako mladinski informatorji že ves mesec delujejo kot v pozabljenih vohunskih filmih. V javno debato se je vključil še Marko Brecelj, WC-direktor in ekspert mladinske problematike, ki je zapisal: "... najbolj nas je razveselila vest, da je MISSS crknil." Prikaz malomeščanskega razmišljanja o sosedovi kravi, in to izpod peresa človeka, ki svoj klub vodi dobro desetletje, pa ni dober kazalec za razvoj informativne dejavnosti mladinskih centrov, ki jim kot slabšalnico radi dodajo "državni". Debata med MISSS in MaMo spominja na zgodbo o kuri in jajcu. Jasno je, da sta potrebni obe mreži, saj vsaka zase pokrivata specifično populacijo. Grobo povedano: MISSS do srednje šole, MaMa naprej.

Ljudje in zemlja

Kljub temu pa v praksi ni vse tako črno. Obstaja kar nekaj klubov, ki so jih zelo angažirani posamezniki spremenili v izvrstna kulturno-umetniška prizorišča. Predvsem tam, kjer imajo debelo kožo in niso popustili pritiskom netolerantnih. Prvi pogoj za to, da klubi še vedno privabijo mlado populacijo, pa je tudi nenehen pretok ljudi na "vodilnih položajih". Precej je (bilo) odvisno od iznajdljivosti posameznikov in njihove energije ter volje, pogosto pa so v ozadju delovanja kluba ekipe članov, ki delajo večinoma zastonj. Da klubi preživijo. Če je vse v rokah posameznika, se klub kaj hitro spremeni v zadovoljevanje lastnih potreb, kar se najbolj opazi pri obisku. Tudi sami prostori so si različni. Ne le, da jih zaznamuje drugačen slog glasbe. Nekateri (predvsem državni centri) so skoraj sterilno urejeni in bo za njihovo zaživetje potrebnega še kar nekaj časa, v drugih pa se človek počuti skoraj bolje kakor doma. Glasbena alternativa pa ne pomeni neresnosti delovanja. Večina obiskanih placev, v katerih delujejo mešanci med idealisti in nekonformisti, so sicer dajali vtis, da bi mama vsakega izmed prisotnih popenila zaradi štale, a prostori so urejeni.

Evropski trend polprofesionalnih centrov oziroma klubov, ki se razlikujejo po vsebinskih zasnovah, omogoča več subkulturam hkrati, da bivajo in ustvarjajo v simbiozi lastne drugačnosti. In dokler se subkulture ne razglašajo za edini glas mladih, njihova legitimnost ni vprašljiva. Prej utemeljevanja skupnosti, da za mlade poskrbijo v zadostni meri s kleklarskimi krožki ter pihalno godbo. A mladi poganjki širom po domovini se ne dajo. Organizirajo, potujejo, se družijo. Bistvo klubov je, ne nazadnje, socializacija mladih. V okolju, kjer bi lahko našli primeren prostor in vsebino. Vsako mestece pa ima svojo zgodbo in svoj boj. Hasta la victoria siempre!