Na rojstnem dnevu

Davno je že tisti čas, ko je bilo treba sprejeti ključno osebno politično odločitev. Si za Beatle ali za Rolling Stonese? Ponudba je bila pestra, na voljo sta bila dva svetova, volilna kampanja pa je bila ostra, nabita s propagando. In sem izbral. Sex Pistols. Potem sem stališče nekoliko revidiral in obkrožil The Clash. Pa Tom Robinson Band. Če je kdo vztrajal, naj vendarle izberem med spevnimi vokali Beatlov in brenkanjem Rolling Stonesov, sem izbral trušč Velvet Underground. In rezko zavijanje Iggyja Popa. Kdo ima boljše tekste, kdo jih bolje interpretira, Beatli ali Stonesi? Ne! Prvakinja interpretacije je Patty Smith. Če je bilo treba izbirati med komunizmom in katolicizmom, sem navijal za libertarnosti. Si na strani dela ali kapitala? Sem na strani okolja. Si za Siddharto ali Big Foot Mama? Briga me. Si za Ruse ali Američane? He, če me sprašujete o hokeju, sem za Čehe.

V prejšnjem stoletju je bil svet sestavljen binarno. Si za 0 ali za 1? Si za + ali za -? Si za rdeče ali črne? Si za pekel ali nebesa? Navijaš za boga ali hudiča? Na srečo se je sredi sedemdesetih let v rock kulturi v resnici zgodilo tisto, o čemer je sanjal tovariš Tito. Si za zahod ali vzhod? Sem za neuvrščene, je rekel Broz. No, ni bil pretirano uspešen. Rock'n'roll je ponujal boljšo alternativo. Leta 1976 si lahko brez slabe vesti sklenil, da ne boš niti za Lennona&McCartneya niti za Jaggerja&Richardsa. V zadnji četrtini 20. stoletja se je binarnost porušila. Ko se v svetu obetajo velike spremembe, so te navadno najprej najavljene v glasbi. Ob koncu sedemdesetih let je rock'n'roll sporočil, da poslej izbira ne bo več omejena zgolj na Beatle in Stonese ter njihove replikante. Patty Smith je bila ena ključnih znanilk te spremembe.

Potem so res propadali imperiji, binarni svet, razdeljen na vzhodni in zahodni del železne zavese, se je spremenil. Ampak konec stoletja je vsilil novo binarnost. Si za globalizacijo ali izolacijo? Si za liberalce, ki so prevzeli ideje konservativcev, ali za konservativce, ki se obnašajo liberalno? Zoprno. Pa še Ervin Hladnik Milharčič, novinar Dela na začasnem delu v New Yorku, je na zadnji dan starega millenniuma poskrbel, da sem bil slabe volje in zelen od zavisti. "Bil sem na rojstnem dnevu Patty Smith," se je bahal. "In?" sem vprašal, da zavist ne bi izgledala preveč živo zelena. "Nor koncert," je odgovoril.

Leto in pol kasneje sva pogovor nadaljevala.

"Bilo je 30. decembra 1999, dan pred praznovanjem millenniuma. Patty Smith je imela rojstni dan. Nihče se ni prav dobro spominjal, kdaj je Patty zadnjič nastopala. Ampak po dolgih letih je sklenila, da se priplazi iz svojega molčečega obdobja. Dve uri nas je pustila čakati. Ljudje so bili že malo naveličani. Potem je na oder prišel bend, ki je zvenel nenavadno. Zvenel je tako, kot izgleda vrhunska črno-bela fotografija, če jo primerjaš z video spotom, v katerem nastopa Britney Spears. Dve kitari, bas, bobni. Vse skupaj se je dogajalo v majhni dvoranici v kitajski četrti. Od začetka osemdesetih let naprej nisem pričakoval, da bi me lahko rock koncert popolnoma navdušil. Zgodilo pa se mi je prav to," mi je razložil. "Imel sem občutek, da lahko dve kitari zrušita dvorano. Udarilo je. Ne vem, kdaj se mi je zadnjič zgodilo, da me je zvočni zid najprej odnesel dva metra nazaj, potem pa me je dve uri držal pokonci."

Si za Beatle ali Stonese? Si za Busha ali Gorea? Z začetkom novega stoletja se je Patty Smith reaktivirala kot glasbenica in politično bitje. Ralpha Naderja, predsedniškega kandidata ameriških Zelenih, je spremljala na predvolilni turneji. "Glas za Naderja je glas za Naderja," je govorila in s tem odgovorila tistim, ki so trdili, da je glas za Naderja v resnici glas za Busha. "Patty Smith je rock'n'roll pevka, ki ni odrska dekoracija, pač pa politično bitje. Kot samoumevno jemlje, da je hkrati tudi mojstrica glasbe. Vendar je njega glasba medij politične diskusije. Diskusije, ne pridiganja," mi je razložil Ervin. Jaz pa nisem bil več zelen od zavisti.