Sivilizacija

Na začetku devetdesetih je v modo prišel izraz director's cut. Recimo: Lawrence Arabski - director's cut. Ali: Spartak - director's cut. Ali pa: Iztrebljevalec - director's cut. Z eno besedo, dobili smo nove, restavrirane verzije starih filmov. Pri nekaterih so kako minuto dodali, pri nekaterih so kako minuto odrezali - pač v skladu z avtorjevo originalno vizijo. Ker se je Ridley Scott izvirno odločil, da Iztrebljevalec ne bo imel srečnega konca in zunanjega pripovedovanja, smo zdaj lahko videli verzijo brez srečnega konca in brez zunanjega pripovedovanja. Pomeni, da so filmu nekaj minut odrezali. Pri Lawrencu Arabskem so nekaj minut dodali, toda nekaj povsem nebistvenih, nepomembnih minut, ki so že itak dolg film le še podaljšale. Vse to je potekalo pod firmo "skrbi za stare filme", ki so jih producenti in studijski šefi s čudnimi posegi odtujili režiserjevi verziji. Stare filme je treba rešiti - naj jih ljudje končno že vidijo v definitivni, lucidni obliki, pač tako, kot so si jih zamislili njihovi avtorji. Problem je nastopil, ko so "režiserjeve verzije" dobili tudi filmi Brezno, Osmi potnik 2, Pleše z volkovi, JFK, Kraljevi ribič, Baron Munchausen - in to kar takoj, dan ali dva po premieri, sproti. Nič, prestižni režiserji so nam hoteli zgolj pokazati, kaj so sami vrgli iz svojih filmov. Ja, hoteli so nam le pokazati, kaj še so posneli. Izraz director's cut je tako postal le sinonim za narcizem, obenem pa tudi za način, kako isti film prodati dvakrat. Še večji problem je nastopil, ko so režiserjeve verzije začele dobivati tudi smeti a la Highlander 2 in Kosec. Ker v noben film ne vključijo vsega, kar so posneli, je bila logika preprosta: filmu dodaš nekaj neuporabljenih prizorov in nalepko "director's cut". To je vse. Vidimo se pri šalterju! Šur, director's cut se je čez noč spremenil v industrijo. In lepo prosim, le zakaj se ne bi - še takemu bebcu je bilo kristalno jasno, da je mogoče vsak film prodati dvakrat. Magari trikrat. V kinu vidite eno verzijo, na videu drugo in na devedeju tretjo. Še huje, režiserji so začeli pod firmo "režiserjeve verzije" svoje stare filme popravljati, prirejati in prilagajati sodobnemu okusu. Update! Katera verzija je definitivna, ni bilo več pomembno. Obstajale so le še verzije. Tudi original je bil odslej le ena izmed verzij. Ironično, režiserjeva verzija, ki naj bi potegnila razliko med umetnostjo in biznisom, je sama postala biznis.

Te dni se je ta fenomen preselil tudi na knjižne police, za "avtorski" spektakel pa je poskrbela nova izdaja Dogodivščin Huckleberryja Finna (The Adventures of Huckleberry Finn), klasike, ki jo je Mark Twain, velik nasprotnik imperializma, objavil leta 1885, četrt stoletja pred svojo smrtjo. Ta, nova, avtorjeva, "Twainova" verzija vsebuje kopico sprememb in grozljivko, ki jo pripoveduje pobegli suženj Jim, Huckov buddy, založniki - "Mark Twain Project" (založba univerze Berkeley) - pa trdijo, da je ta verzija v skladu s Twainovo originalno vizijo. Okej, zdaj je to tako, kot je hotel Twain. Konec je verzij. Konec je kopij. Konec je laži. To je to, folk! Ali pač ne. Originalni rokopis tega romana je bil namreč dolgo izgubljen. Ha!

Jasno, novih Dogodivščin Huckleberryja Finna ne prodajajo kot director's cut, ampak kot The Only Authoritative Text - kot edini avtoritativen tekst, kot edini avtorjev tekst, kot edini veljaven tekst. Fino. Problem je kakopak le v tem, da je ta ista založba tudi prejšnjo, precej drugačno izdajo Dogodivščin Huckleberryja Finna prodajala kot The Only Authoritative Text. In zakaj? Točno - ker je bil originalni rokopis izgubljen. In tu se začne triler. Pazite, originalni rokopis je bil v dveh kosih, okej, v dveh delih - drugi del je Twain leta 1885 podaril knjižnici v Buffalu, prvi del pa naj bi se uničil v tiskarni, toda nekaj let kasneje se je spet skrivnostno pojavil, via Twain pristal v posesti kuratorja te knjižnice in po njegovi smrti spet skrivnostno izginil. Leta 1990 so ga spet skrivnostno našli - na podstrešju kuratorjeve vnukinje. Šur, potem se je vnela poslovna vojna - med kuratorjevimi dediči in ono knjižnico iz Buffala. Rezultat: rokopis je dobila knjižnica, kuratorjevi dediči pa so dobili odstotke od prodaje vseh izdaj, ki bodo temeljile na tem rokopisu. Leta 1995 sta se polovici končno našli. Tekst je spet padel skupaj. Hja, spet se je zasvetil original.

Happy end. Oh, niti ne. Tudi ta originalni rokopis namreč ni originalen in definitiven, ampak gre bazično le za zgodnjo verzijo - Twain je tekst potem še popravljal, spreminjal in predeloval. Z drugimi besedami, tudi to ni tisto, kar je originalno hotel. Ker je bil Twain v času izdaje Dogodivščin Huckleberryja Finna še zelo živ, tako da bi lahko sam poskrbel za "director's cut", ker ni jasno, kaj je maslo urednika, ker ni jasno, kaj je maslo samih tiskarjev (slang so mu menda kar sami popravljali), in ker so krtačni odtisi, ki jih je Twain odobril, izgubljeni, lahko le ugotovimo, da original tu ne obstaja. Da original Dogodivščin Huckleberryja Finna, fanta, ki se hoče osvoboditi "sivilizacije", ne obstaja. In da nikoli niti ni obstajal. Obstajajo le verzije. "He ain't a-comin' back no mo', Huck," kot bi rekel suženj Jim. Zakaj original ne obstaja, je jasno - ker ni komercialnega razloga, da bi obstajal. Več, kot je verzij, večji je biznis. Ne pozabite, da so Dogodivščine Huckleberryja Finna pop klasika, globalni non-stop bestseller, great American novel, roman za vse čase, roman za vse generacije, hja, obvezno čtivo, self-made industrija. "V mrtvih ljudeh nimam delnic," dahne Huck. Ja, in zakaj si potem mi glavo razbijamo z vprašanjem, koliko verzij Dogodivščin Huckleberryja Finna moraš prebrati, da lahko rečeš, da si prebral Dogodivščine Huckleberryja Finna?

The Only Authoritative Text.