Kameleonski predator

Od 17. do 26. julija poteka v Sarajevu 10. bienale mladih ustvarjalcev Evrope in Sredozemlja pod naslovom Chaos & Communication. Med slovenskimi udeleženci je tudi akademski kipar Sašo Sedlaček. Zadnji njegov projekt Avtonomni sistem 1, ki ga je pred nedavnim predstavil v galeriji Kapelica, je vzbudil veliko zanimanje v polju slovenske likovne umetnosti. Biotop condition, kot je poimenoval prvi del petletnega projekta, je multimedijski projekt in sestavni del obširnega Avtonomnega sistema. Ukvarja se s kapitalom v umetnosti, z obdelavo podatkovnih baz in umetno inteligenco ter vplivom institucij na posameznika.

Glede na to, da bo Avtonomni sistem trajal pet let, kako se kaže obširnost tega umetniškega projekta?

Gre za to, da je to utopični model, ki ni postavljen v realno okolje in je zgolj vzpostavljanje razmer, v katerih bo omogočena nadaljnja širitev sistema. Naslednja stopnja je to, da se bo preklapljal na realne institucije. Biotop condition poskuša zaobjeti vedenjski vzorec, ki je lasten institucionalnim sistemom, in na zaobjeti podlagi vzpostaviti neko stopnjo avtonomnosti. V bistvu je to utopični program realnosti, v katero je posameznik vpet kot člen v neskončnem nizu povpraševanja in ponudbe. Tak sistem ne konkurira siceršnjim družbenim mehanizmom, temveč jih analizira glede na njihovo sestavo. Vzpostavlja hierarhično razmerje med žrtvijo in plenilcem, hrano in prehranjevalcem, v katerem ni dejanskega konzumiranja.

To pomeni, da ima umetniško delo jasno življenjsko dobo, v kateri se mora razširiti, s tem doseže svoje bistvo in potem izgine ...

Ja. To je predviden čas, znotraj katerega vsak sistem deluje. V petih letih naj bi se ta projekt izplačal. Trdim, da je umetnost jasno vezana na denar, kapital. Umetnik je ravno tako postavljen na trg in umetniško delo je tržni proizvod. Kapital je danes tisti, ki lahko najhitreje prestrukturira okolje, definira življenjske razmere in urbani prostor. Mesta ne nastajajo več iz obrambnih ali verskih razlogov. Nastajajo tam, kjer se kopiči kapital.

Ko se obiskovalec znajde v takem prostoru, kjer so mu ponujeni računalniško krmilo, platno, skulptura in televizijski zaslon, je najbrž zmeden. Si svoj pogled na svet strnil v računalniški igrici?

Biotop condition ima izpostavljen virtualni sistem, ki res temelji na logiki računalniške igrice. To je ta igriv pristop, pri katerem je igralcu - uporabniku dodeljena količina moči, znajdeš se v imaginarnem prostoru in postaneš del igre. Drugače od drugih iger, pri katerih je dana možnost, da se igralec ubije, tukaj te možnosti ni. Ta igra potrebuje živega človeka, ki je v stalni interakciji s sistemom. Zelo je zaželena radovednost, da jo lahko potešiš v sistemu. To bi lahko bila nekako didaktična nota. Deluje pod pretvezo, da imaš kot posameznik moč nad sistemom.

Za motiv predatorja si postavil kameleona, ki je sinonim za spreminjanje, prilagajanje. To naj bi bila metafora za umetniško institucijo?

Umetniško institucijo pooseblja kameleon. Ta je osrednja ikona v virtualnem prostoru in je v nenehnem razmerju do svoje hrane. To predstavljajo umetniki. V mojem primeru se v videoposnetku "Srečanje" umetnika Rus I. Kabakov in Flamec J. Fabre, preoblečena v muho in hrošča, pogovarjata o podobnosti med migracijami ljudi in insektov. Ponujata se kot hrana, ki jo skuša v utopični akciji zaužiti mehanska proteza, priključena na računalnik. V tej hierarhiji je na višji stopnji institucija, ki je zelo podobna mravljišču, kjer vlada specifična hierarhija. Zanimivo je, na kakšen način izraža mravlja znotraj mravljišča kolektivno stanje zavesti. Ne izraža se skozi posameznika, temveč kot institucija, ki ji pravimo mravljišče. Gre za komunikacijo, ki je danes aktivirana v digitalnem prostoru. To, kar se je v preteklosti počelo s pismi, se danes počne z internetom.

To pomeni, da postane računalniška igrica konstrukcija neke zgodbe, ki ji pravimo umetniško delo?

Ja, in ta zgodba je postavljena v virtualno "belo kocko" kot optimalen galerijski prostor. Že v šestdesetih letih je bila želja, da bi se umetnost preselila na ulice in se integrirala v življenje. Umetnost bi bila lahko tukaj definirana kot "interface", kot posrednik, ki spravi gledalca v aktivni sistem. Umetniško delo se potemtakem z estetiko ne ukvarja in gradi svojo logiko izključno na zasnovi nekega sistema, ki je primerljiv z megakorporacijami ... Umetnosti ne moremo več razumeti kot proizvoda estetike, čeprav je dan prostor, ki se komu lahko zdi lep ali pa grd. Pomembno je, da je človek, ki je obiskovalec takega umetniškega dela, aktivno vključen v sistem, v katerem je nujno potreben, da sistem deluje. Estetske komponente so uporabljene kot vaba in si jih je mogoče razlagati zelo subjektivno.

Kako pa umeščaš evolucijo v proces sistema, ki temelji na zgodbi?

Gre za način predstavljanja sistema življenja v dobi globalizacije, v kateri je prisoten človeški dejavnik, ki vse skupaj pravzaprav poganja. Človeški možgani so še vedno najpomembnejši generator vsakega umetniškega dela. In človekova zavest se pojavlja skozi različne tvorbe sistema. Danes lahko skonstruiramo prototip človeka na podlagi podatkov, ki jih nosi in ga definirajo. Označeni smo s številko bančne kartice, kodo mobitela, matično in davčno številko ... Ljudje smo žive kode, iz katerih lahko skonstruiramo hibridno podobo samega sebe. V bistvu ima vsak človek svojega podatkovnega dvojnika. S tabo sočasno živi genetska baza podatkov.

Kako pa si v svoj sistem umestil prehranjevalno verigo?

Prehranjevalna veriga je metafora realnosti. V bistvu je prehranjevalna veriga glavna zgodba mojega projekta in je umetnost postavljena kot žrtev tega sistema. Prehranjevalna veriga je mišljena v smislu hierarhije, ki se mi zdi v času, v katerem živimo, zelo pomembna.

Kaj bo naslednja stopnja tega projekta?

Širitev. Razširjal se bo na realno urbano okolje. Vzpostavljal model institucije in vsaka institucija potrebuje posameznika - potrošnika, da se lahko uspešno širi.