Orel je pristal

"Veste, v Ameriki imamo predsednika, ki bi mu radi čez tri leta posvetili tole pesem," je dahnil Glenn Frey in Eaglesi so takoj zatem urezali svoj stari hit Already Gone, svojo vict'ry song. Bush jim gre očitno na živce. Bljak! In upajo, da leta 2004 ne bo dobil še enega mandata. Da bo potemtakem čez tri leta gone... already gone. Eaglesi niso bili nikoli angažiran bend, toda ko so prejšnji ponedeljek, 16. julija, stopili na oder polne münchenske Olimpijske hale (Olympiahalle), ni bilo nobene dileme, da so za vodenje množic kvalificirani precej bolje kot mali Bush. Ljudje so noreli, skakali in cepetali z nogami. In to ljudje vseh generacij. Kar je dobro za biznis, toda obenem depresivno: Eaglesi so generacijski bend, toda zares prisvojiti si jih ne more nobena generacija. Drži, to vedno malce zmede tudi sixties generacijo, ki se ne more sprijazniti s tem, da Beatlesi niso le njeni in da so se - oh, magari posthumno, po defoltu ali pa rekreativno - prodali tudi drugim, mlajšim generacijam, ki jih itak ne razumejo. Ko so v Olimpijski hali šestdesetletniki skakali po nogah najstnikom, ki so odrivali tridesetletnike, na katere so se naslanjali štiridesetletniki, ki so dvajsetletnike mešali s petdesetletniki, je izgledalo tako, kot bi v zrak vrgel vse svetove, vse vizije in vse utopije zadnjih treh dekad in čakal, da ti bo v eno roko padla palačinka, v drugo pa še celo jajce. Tu ni bilo več jasno, katera generacija je bolj avtentična, katera bolj šteka in katera je bolj upravičena do tega, da je tam... na njihovi svetovni, okej, evropski turneji (alias "An Evening With the Eagles", alias "Lifetime of Hits in One Night"), ki se je začela v Moskvi... na njihovem mamutskem triurnem koncertu... med njihovimi greatest hits a la Take It Easy, Witchy Woman, Lyin' Eyes, Desperado, One Of These Nights, Tequila Sunrise, Take It To The Limit, Peaceful, Easy Feeling, Best Of My Love, The New Kid in Town, Life in the Fast Lane, Hotel California... oh, in tako dalje... v nedogled. Cilj turneje pač ni promocija kakega novega albuma, ampak kataloga, specifično - antologije Selected Works 1972-1999. Ne le da so Eaglesi tovarna hitov, lifetime of hits, ampak jih imajo toliko, da so jih samo v treh bisih zaigrali več, kot jih drugi bendi pridelajo v celem življenju.

Okej, lahko bi rekel, da so vsi znali vse verze na pamet, toda s tem bi zgrešil poanto, kajti v resnici je bilo huje - vsi so imeli občutek, da Eaglesi verze zgolj ponavljajo za njimi. Vsi so Eaglese razumeli onstran tega, kar so rekli. In seveda, vsi so se strinjali, da je za vse nas najbolje, če Bush čim prej gre. Z aklamacijo. Za hip so bili videti kot soft-core antiglobalisti, ki potrebujejo le še nekoga, da jim omeni Genovo. Ko publika ve, kaj mora reči, ko potemtakem to, kar bi moral reči bend, izreče pred bendom, si lahko rečete, vau, dober koncert, publika in bend sta vzpostavila kontakt - lahko pa si tudi rečete, hej, kako fino bi bilo, če bi se energija tega konsenza prelila v politično akcijo. No, Eaglesi so najmanj verjetni kandidati za sodobni, medijski, spektakelski tip politika. Pa ne zato, ker so svoj prvi album, Eagles, posneli leta 1972, ob izteku sixties revolta in angažmaja, ampak zato, ker so moč in imidž vedno gradili na svoji odsotnosti. Nikoli se niso kazali. Nikoli niso sloveli po tem, da dajejo intervjuje. Nikoli niso pozirali. Niti na svojih albumih. Če pa so se že pojavili na kakem albumu, so bili zakamuflirani - s klobuki, brki, bradami. Pa tudi na odru niso bili showmani. Prej narobe, za spektakel se niso menili. Bili so zadržani, statični in komorni. Bill Clinton bi se raje požrl, kot pa da bi pristal na tak koncept nastopanja in vodenja mas.

Mhm, bolj, ko so bili Eaglesi odsotni, močnejši so bili. In to dobesedno. Pazite, svoj zadnji - komaj šesti! - studijski album, The Long Run, so posneli davnega leta 1979!! Naslednje leto so razpadli. Beng! Ni jih bilo več. Šele 14 let kasneje so se vrnili, triumfalno, se razume, z rekordno, svetovno, dvoletno turnejo "Hell Freezes Over" in le štirimi novimi štikli, tudi Learn to Be Still (anti-show, "hej, ni nas"). Potem je sledil le še milenijski koncert v Los Angelesu. In vendar so samo v Ameriki prodali več kot 83 milijonov albumov, kar jih med bendi uvršča na tretje mesto, za Beatlesi in Led Zeppelini, njihov "modri" album, Their Greatest Hits 1971-75, pa je najbolj prodajan album vseh časov, no, vsaj v Ameriki (27 milijonov!). Ja, pravi thriller! Ki se še vedno pumpa, kot da gre za gibanje. Ne potrebujejo političnega programa ali pa politično-propagandnih spotov: zadostovala je le mala kretnja, droben gib, hipen namig, pa je bilo jasno, da je Bush already gone... ee, almost gone. Irski bend U2, ki je nastal, ko so Eaglesi razpadli, in ki je v Olimpijski hali koncertiral 24 ur pred njimi, je postregel z dolgim političnim spotom, s "sporočilom", ki pa je šlo bolj ali manj v prazno, saj je ošvrknilo Charltona Hestona in orožarsko politiko ameriške strelsko-lovske zveze ("Orožje v rokah slabega človeka, je nekaj slabega, orožje v rokah dobrega človeka, pa je nekaj dobrega"), ne pa recimo britanske - hej, ali pa irske - politike do Belfasta in Severne Irske, tako da ne dvomim, da sta zadnja verza Hotela California - "lahko se odjaviš, kadar hočeš, a ne moreš oditi" - na koncertu v Belfastu zvenela bolj aktualno in radikalno kot Bonov anti-Heston v Münchnu.

Bono je prevečkrat izgubil glas, da ne bi heroj izpadel David Evans, kitarist, ki mu ne pravijo zaman The Edge, toda ko je neko pesem tabloidno posvetil nizozemskemu slikarju, ki je naredil samomor ("V Amsterdamu je skočil z motela Hilton"), in povsem zafušal In My Life, stari hit Beatlesov, ni bilo več jasno, kaj hoče. Jasno je bilo le, da so se pravi dediči Beatlesov izkrcali naslednji večer. Da so Beatlesi naredili veliko napako, ko so razpadli. In da fani Beatlesov na tako izkrcanje - na live concert, na reunion - čakajo že celo življenje. Priznam, vse skupaj je bilo malce irealno. Zveneli so tako, kot bi peli na playback. Stal sem tam... se ščipal v roko... in se gledal, kako gledam Eaglese.