Arhitektura psihedeličnega

"Glej", je navdušeno rekla Sandra in mi prav počasi spolzela na kurca, "Mojca Pokrajculja je pravzaprav psihedelična pravljica".

Sandra je bila asistentka za otroško in mladinsko književnost na Filozofski fakulteti in njeno največje veselje je bilo sprevračati ustaljene literarno-teoretske kanone in interpretacije na glavo. Njeni nadrejeni in predstoječi so seveda besneli in se penili - pač karakterna poteza po kateri človek zlahka prepozna gorečo slavistično dušo -, študentje pa so jo naravnost oboževali: njene vaje so bile vedno nabito polne, s študenti je bila pripravljena debatirati tudi dolgo po tem, ko se je čas že iztekel, predvsem pa se nikoli ni branila stopiti na pivo ali dve.

Samo še eni stvari se je posvečala z večjo vnemo in skorajda neobvladljivo strastjo kot mečkanju stereotipnih slavističnih postanosti: fuku.

Sandra je bila ena tistih redkih žensk, ki je bila na fuk pripravljena vedno in kjerkoli: v avtu, na avtobusu, na vlaku, na sveže pogrnjeni in pripravljeni mizi ali pod njo, na pomivalnem koritu, delovni mizi, na umivalniku, straniščni školjki ali v banji, sredi gozda (in ne nujno za kakim šavjem), na vrhu hriba ali v rečni plitvini ali pa morda kar sredi mesta, podnevi, v kaki stranski uličici ali na kakem dvorišču. Res presenetila me je pravzaprav samo enkrat, ko sva se peljala nekam proti Gorenjski. Ko je cesta zavila nekam med koruzna polja, mi je položila roko koleno in rekla:

"Ustavi!"

"Zakaj?", sem jo presenečeno pogledal.

"Tuki hočem! Med koruzo!", je hlastno odgovorila, odprla vrata in že je izginila med koruzo.

Hitro sem sparkiral na robu ne ravno neprometne ceste in se odpravil za njo. Ni mi je bilo treba prav dolgo iskati: ustavila se je že čisto na začetku koruznega polja, od koder se je še prav dobro videlo na cesto in na travnika ob njem. Usta je razpotegnila v enega tistih nasmehov, ki ne dopuščajo dvoma, in rekla:

"Tle me dej! Odzadi!"

Še preden je dobro končala se je spustila na kolena, z obrazom obrnjenim proti cesti, in dvignila krilo. Takoj mi je postalo jasno, da je vse skupaj verjetno načrtovala: bila je namreč brez hlačk, brez tistih črnih hlačk, ki sem jih sicer s takim užitkom vlekel z nje.

No, na tem mestu moram priznati, da sva bila s Sandro vredna drug drugega. Slavistične postanosti me sicer niso posebej zanimale - so se mi zdele nekako preomledne -, sem pa imel tudi sam nekaj profesionalnih razvad in slabosti. Takšnih in drugačnih, v glavnem prilično eksotičnih. Vendar pa je pogosto zadostovalo že, da si je Sandra odpela le gumb na bluzi ali pa si šla z roko, povsem nedolžno, čez boke, da sem postal trd. Čisto in povsem trd. Tako trd, da sem lahko mislil le še s kurcem. Lahko si torej predstavljate mojo reakcijo, ko sem jo zagledal sredi koruze, na vseh štirih, na od nočnega dežja še malce vlažni zemlji, s svojo, že rahlo razprto, muco obrnjeno proti meni. V takšnih trenutkih, kot da se mi v glavi nekaj premakne: vid, sluh, voh in okus se nekako skrčijo in zlezejo vase, osredotočijo se le na temno žametno odprtino pred seboj, misli pa so sposobne obdelovati le še pojme kot: čvrstost stegen, oblina riti, širina bokov, mehkoba kože, polnost jošk, napetost mišic ali slokost vratu. Tudi čas se nekako skrči, upočasni in postane točkoven, in, obdan z vso tisto koruzo, sem se zavedel le še tega, kako s sebe vlečem hlače, potem pa sem izginil v Sandrini pički. Ne, nisem zlezel vanjo, tudi prodrl nisem vanjo, nisem je napičil ali nasadil; zgrabil sem jo za široke boke in ji ga tako silovito zabil med stegna, da je s prsti sunkovito zagrebla v blatno zemljo, vrgla glavo daleč nazaj in zakričala tako glasno, da so se vrane, ki so stopicljale po sosednjem travniku, v jati dvignile in si poiskale mirnejše paše. Globoko v Sandri sem se za trenutek vprašal, če so jo morda slišali, ali naju celo videli, tudi v katerem od avtomobilov, ki so vozili mimo, potem pa mi Sandra ni več pustila, da bi mislil na karkoli drugega kot na njo, na njeno telo in na njen užitek. Z eno nogo klečeč med njenimi nogami, z drugo pa oprt na tla pred njenim stegnom, sem z obema dlanema zdrsel po njenem trebuhu, pod tanko bombažno majico, in trdno objel njeni veliki utripajoči joški, Sandra pa se je z obema rokama še bolj vkopala v blatna tla in se dobesedno prisesala na moje mednožje. Kurca sem komajda še lahko izvlekel iz nje, tako temeljito ga je zagozdila vase; in bolj ko je vrtela in trzala, mencala in mečkala s svojo razvneto baročno ritko, glasnejša je postajala in se z dlanmi iščoče oprijemala plitkih korenin koruze.

"Aja", sem odvrnil malce presenečeno, se z rokami ustavil na njenih napetih ritnicah, in poskrbel, da je vanjo izginil še zadnji del mojega kurca, "kaj pa je tuki psihedeličnega?"

Sandra, ki je okobal klečala na meni, je z obema rokama segla nazaj, se oprijela mojih pokrčenih kolen in mi pričela počasi in temeljito mleti kurca. Ko je bila tako rahlo sklonjena nazaj so se njeni izbočeni joški zdeli še večji, še trši, njeni bradavički pa še bolj napeti in še bolj izstopajoči. Kot dve igrački, ki se jima je absolutno nemogoče upreti. Kot dva ljubka obla trneka, ki voljno iščeta voljnega plena. Le da sta ga že našla. Počasi, res počasi se mi je na kurcu spuščala gor in dol, tako da je v sebi vedno pustila le glavico, in vsakič, ko je sedla name, je s svojim mednožnim ustjem krepko podrgnila obme, kot bi hotela ščegetalčka skriti čim globlje v moje dlake, ga dobesedno zabiti in zabetonirati v moje osramje. Pri tem me je, seveda, ves čas opazovala in se, malce zagonetno, smejala: zelo dobro je namreč vedela, kako zelo uživam, ko gledam njene joške, ki se zibajo, poskakujejo in vrtijo v ritmu fuka, kako zelo uživam, ko gledam svojega kurca, ki počasi izginja med njenimi dlačicami in spet prihaja iz njih: še močnejši, še čvrstejši, vedno večji in debelejši, naoljen in svetleč, kot dvigovalci uteži pred nastopom. Gledala me je in se smejala in videl sem, kako uživa že ob sami misli, da uživam jaz; da uživam, ko jo fukam, da uživam, ko vidim, kako uživa, ko jo fukam, da uživa, ko vidi, kako uživam, ko jo fukam, da uživa, ko vidi, kako uživam, ko vidim, kako uživa. Kot sem že rekel: s Sandro sva bila vredna eden drugega. In tega sva se zavedala. Oba. In prav nobene stvari ni bilo, na katero ne bi bila pripravljena. In prav nobene stvari ni bilo, ki je drug z drugim ne bi bila pripravljena narediti. No, skoraj nobene.

"Stvar je pravzaprav preprosta", je nadaljevala Sandra, ki se je do tedaj le smehljala in zibala na mojih bokih.

"Mojca najprej pometa hiško in najde krajcar. Čigava je ta hiška in zakaj jo pometa, ne zvemo. Očitno pa ni njena in očitno se v njej ne počuti najbolje, če se je odločila, da si bo za najdeni krajcar kupila prav pisker. In tu se začne psihedeličnost cele zadeve: piskra si namreč ne kupi zato, da bi si v njem grela mleko ali kaj takega. Ne, odnese ga v gozd in se v njem kratkomalo naseli. Razumeš, kupi si pisker, ki mora biti očitno precej večji od nje, če naj v njem stanuje, potem pa ga, ženička uboga, še sama odnese v gozd. Le kako, te vprašam, kako? Ampak, to je sploh šele začetek!"

Sandra je počasi legla name, levo nogo prenesla med obe moji, desno pa čvrsto ovila okoli moje leve, kot zajedalec okoli žrtve. Proceduro sem še predobro poznal: bila je zanesljivo znamenje, da se več ur ne bova premaknila iz postelje, da bo en orgazem prehajal v drugega, da bo Sandra hotela še in še, da kmalu tudi sam ne bom več prav vedel zase in da bo postelja na koncu podobna štali, v kateri so zbezljali konji.

In vse to mi je bliskovito pognalo adrenalin po telesu: trdno sem jo zgrabil za obe ritnici in ju potisnil navzdol, Sandra pa se je z vso silo oprla na nogo, s katero je ovijala mojo, tako da sta obe mednožji trčili kot pregreta kometa. Kurac je v tej zlitini skoraj povsem izgubil svojo, domnevno, osnovno funkcijo nečesa, kar naj draži in bo draženo. Deloval je le še kot zagozda, ki naj poskrbi, da telesi ne bosta zdrsnili eno z drugega, da bo pička vedno tam, kjer mora biti, in da bo lahko usklajeni mehanizem najinih prepletenih nog in mojih rok kar najbolj nemoteno in tekoče, obenem pa intenzivno, trdno in močno, drgnil in nabijal njen ščegetalček nekam med mojo sramno kost in koren kurca. Z njeno ritjo in boki v svojih rokah, sem bil pravzaprav le nekakšen krmar, ki je skrbel za pravi tok plovbe, zato da ladja ne skrene s poti, medtem ko je moč in ritem diktirala sama. In ritem je, kot ponavadi, postajal vedno bolj peklenski, ritem rok, nog, riti in mednožij, krikov in šepetanj. Z usti, prilepljenimi na mojo ušesno školjko, je Sandra skušala nadaljevati s svojo teorijo o psihedeličnosti Mojce Pokrajculje:

"No, in ko Mojca spi v svojem piskru ... pride lisica, ki hoče tudi v pisker, ker ... ker da zunaj brije veter in pritiska mraz. ... Mojca jo spusti v pisker ... ne pa tudi v posteljo ... ampak jo pošlje za peč. ... A razumeš? ... Pisker ... pisker postane najprej tako velik ... da se lahko Mojca naseli v njem. Potem, ... potem pa ratuje vse večji. Ne le, da gre ... gre vanj še lisica, iz Mojčinega odgovora lisici lahko razumemo ... da sta v piskru tudi postelja in celo peč. ... Pisker ... pisker se torej neprestano veča! ... Oprosti ... ne morem več ... ne zdejle ...", je zasopla Sandra, se z eno roko prijela za posteljno vzglavje, z drugo pa mi k ustom primaknila joške. Z neizmernim užitkom sem se zajedel v izbočeni bradavici ... Valjal sem ju med jezikom in ustnicami, kot da bi skušal skozi njiju vsesati še joški sami, ko pa sem ju ujel med priprte zobe (no, eno od njiju) je Sandra z nogo, ki je že postajala del moje, sunkovito trznila in s pičko grobo zaorala med mojimi sramnimi dlakami. Z roko, ki se ni oklepala posteljnega vzglavja, mi je segla pod ritnico, se je oklenila, in me skušala potegniti še globlje medse. Najin objem je postal jeklen, pritisk in trenje kar največja, najbolj intenzivna, užitek pa je počasi dosegal meje fizičnega ugodja. Ostal nama je le še zadnji korak, korak, ki se mu nikoli nisva odpovedala.

Z levo roko sem počasi segel med njeni ritnici in še s sredincem prodrl v njeno drobovje. Ko me je začutila tudi na drugi strani se ji je iz grla izvil globok grgrajoč krik, ponovno se je kot lijana ovila okrog moje noge, se oprla nanjo in pričela vešče zibati z boki, tako da sem istočasno prodiral vanjo od spredaj in od zadaj. Prednji in zadnji fuk je ločila le stena (ali dve) Sandrinega drobovja in vsakič, ko sem s prstom prodrl vanjo od zadaj, sem lahko začutil s kakšno silo vanjo prodiram od spredaj. Občutek je bil fantastičen. In neopisljiv.

Sandra je medtem počasi povsem izgubila nadzor nad seboj: nabijala se je name od spredaj in zadaj, vedno glasneje sopla in kričala, telo pa so ji stresali valovi prihajajočega orgazma. Sama je temu rekla permanentni, stopnjujoči se orgazem, med katerim ni nič videla in nič slišala. Vse se ji je le dogajalo in vsa je bila le v mednožju. Vsa percepcija in vsa kognicija je bila ujeta med vroča, potna stegna.

"No, kako je zdej s psihedeličnostjo in Mojco Pokrajculjo?" sem jo vprašal, ko se je umirila, in jo nežno božal po trebuhu.

"Njen pisker se vedno bolj širi in širi in postaja večji in večji", se je zasmejala Sandra in me nekako pomenljivo pogledala.

"Najprej je le pisker. Potem postane tako velik, da lahko Mojca stanuje v njem. Ko ji pred vrati lisica potoži, da jo zebe, Mojca jamra, kako je pisker komaj dovolj velik zanjo. Ko lisico le spusti vanj ugotovimo, da sta v piskru celo postelja in peč. In to krušna peč! Potlej pride mimo še volk, in tudi za tega se najde prostor v piskru. Za volkom prihlača še medved in tega Mojca spravi kar pod posteljo. Pazi, pod posteljo! Potlej veš, da to ni majcena posteljica, ampak nekakšna ogromna posteljurina. Za medvedom pride še zajček, ki prespi pri vratih, na koncu pa še srnjak, ki ga, reveža premrlega, Mojca pošlje za peč, lisico, ki se je medtem že pogrela, pa v kot. Pazi, v kot! Pisker na koncu torej dobi še kote! Pisker se torej ne le širi in veča, ampak tudi spreminja oblike! A razumeš, kaj hočem reč?"

Seveda, še predobro sem razumel, kaj je hotela povedati.