Monopol javnega sektorja

Bratko Bibič je v okviru Mirovnega inštituta med letoma 1998 in 2000 po naročilu MOL-a in deloma ministrstva za kulturo skupaj z dr. Gregorjem Tomcem (FDV) in Nevenko Koprivšek (Zavod Bunker) opravljal raziskavo Prostorska problematika kulturnih dejavnosti. Ta obravnava predvsem preskrbo neodvisne, neinstitucionalne kulture s prostorsko infrastrukturo v Ljubljani - gre za analizo nekaterih potencialnih objektov, ki bi zmanjšali pomanjkanje prostora za neodvisno kulturno produkcijo.

Kaj za neinstitucionalno umetnost pomeni, da mesto ne bo razglasilo severnega dela Metelkove za javno infrastrukturo na področju kulture?

Ker mestni dolgoročni program infrastrukturnega razvoja na področju kulture še ni bil sprejet in je hkrati mogoče zaznati pogosto spreminjanje prioritet in načrtov mesta v zvezi s tem, bi z razglasitvijo MOL tudi institucionalno zagotovil trajno kulturno namembnost tega dela Metelkove in ne kakšno drugačno, npr. poslovno-komercialno. Celo če bi se mesto odločilo nameniti severni del Metelkove za kaj takega, bi moralo iz tega naslova pridobljena sredstva ali druge "kompenzacije" nameniti kulturni infrastrukturi kjerkoli drugje v mestu in za kateregakoli uporabnika/upravljavca s področja kulture. Skratka, z razglasitvijo bi bila zagotovljena kulturna namembnost lokacije kot takšne, s tem bi se povečal fond mestne kulturne infrastrukture in/ali namenskost sredstev, ki bi jih mesto zajelo iz morebitne spremembe namembnosti te lokacije.

Vsekakor je bil ta del Metelkove v programskih propozicijah javnega (anketnega) urbanistično-arhitekturnega natečaja, ki sta ga leta 1997 skupaj izpeljala ministrstvo za kulturo in MOL, v celoti namenjen neistitucionalni in neodvisni kulturi. Novogradnja AGRFT na tem delu Metelkove se je pojavila šele v izdelani in sprejeti anketni rešitvi in je v propozicijah ni, v nobenem od obeh primerov pa seveda ni niti sledu o razširitvi AGRFT v akademijski multipleks.

Je prostorov za alterkulturo res preveč in zaradi tega ostajajo neizkoriščeni, kot trdi direktor mestne uprave?

Trditev, da je prostorov za "alterkulturo preveč" - menim, da jih v resnici ni -, je nemara mogoča prav in samo zaradi obstoja Metelkove mesta, sicer pa jih lahko v Ljubljani naštejemo na prste ene roke, pa še ti so večinoma, enako kot Metelkova mesto, na udaru prebivalstva ožjih sosesk (KUD F. Prešeren, K4) ali pa jim, kot npr. Orto baru, če ga lahko štejemo k "rockovski alterkulturi", grozi rušenje zaradi novogradnje "Masarykovega bulvarja". O izkoriščenosti prostorov na Metelkovi bi morali poleg tega govoriti bolj stvarno diferencirano - so takšni prostori, kjer poteka program ali produkcijska dejavnost tako rekoč vsak dan, drugi spet imajo glede na dane možnosti in čas delovanja veliko frekvenco, najdejo pa se verjetno tudi kakšni, ki bi bili lahko bolje izkoriščeni. Glede na to, da se v zvezi z Metelkovo - pa tudi akademijskim multipleksom - omenja predvsem "mladina" oz. "mladost" kot tisto, kar naj bi tam v bodočnosti dobilo svoje mesto, je zanimivo, da so finančni in formalni pogoji najema ateljejev, ki jih postavlja MOL, takšni, da jih bodo prav "mladi" zelo težko izpolnili. Temu je treba dodati, da tudi oddajanje teh ateljejev za nedoločen čas, tj. virtualno za zmeraj, ni v skladu z načelom pretočnosti, s katerim bi lahko zagotovili njihovo fleksibilnejšo in smotrnejšo rabo onstran generacijskih protiiger.

Izgradnja akademijskega multipleksa predvideva rušenje severnega dela Metelkove. Katere so nadomestne lokacije v Ljubljani, ki bi lahko ponudile prostor neodvisni umetnosti?

V razmerju do problema morebitnega rušenja Metelkove ne moremo na splošno govoriti o nadomestnih lokacijah za neodvisno kulturo sploh. "Neodvisna kultura" je preveč heterogena, da bi jo bilo mogoče brez ostanka enačiti s tistim dejavnim, recimo temu "alternativnim" segmentom, ki domuje na Metelkovi in ki je tudi sam raznovrsten. V raziskavi smo identificirali več objektov oziroma lokacij, s katerimi bi bilo mogoče zadostiti nekaterim od pomembnejših prostorskih potreb te kulture v Ljubljani. Vendar z njimi ne bi mogli enostavno "nadomestiti" tistih na Metelkovi; obstajajo nekatere dimenzije Metelkove, ki sploh niso "nadomestljive". Predvsem smo iskali ustrezne prostore za enega od ključnih prostorskih deficitov neodvisne kulturne produkcije v Ljubljani, tj. za srednje veliko dvorano za multimedijske produkcije, predvsem za sodobni ples, neodvisno gledališče, glasbo itd. (Center sodobnih umetnosti in kultur), nadalje za vadbene prostore v prvih dveh imenovanih branžah in za ateljeje za vizualno umetnost. Pri tem je bila tudi obravnava Metelkove bistveno drugačna, saj so - drugače od drugih obravnavanih lokacij/objektov - tam akterji kulturne produkcije prisotni že več let, pri drugih pa bi šlo za nekakšno "novo naselitev" novih prostorov z drugimi in drugačnimi akterji. Simptomatično za stanje stvari v mestni in državni infrastrukturni kulturni politiki ni samo to, kar se dogaja v zvezi z Metelkovo, temveč nemara predvsem to, da je brez dostopa do ustreznih infrastruktur precej tudi mednarodno uveljavljenih in v drugih segmentih javnega subvencioniranja razmeroma "etabliranih" producentov in prirediteljev (posebej ples in gledališče, pa tudi glasba).

Z rušenjem se bo še povečal monopol javnega sektorja nad neinstitucionalnim. Zakon o kulturi namreč monopol varuje.

S sondažno analizo državnega in mestnega subvencioniranja ter osnovnih zakonsko-sistemskih okvirov preskrbe (neodvisne, neinstitucionalne) kulture z (javno) infrastrukturo smo preverili vsakdanjo in dolgoletno izkušnjo nedržavnih (neprofitnih) kulturnih producentov in spremljevalcev te problematike, da - vsaj na nekaterih ključnih, če že ne na večini področij - z javno infrastrukturo razpolaga javni (državni in mestni) sektor v takem obsegu, da lahko govorimo o monopolu javnega sektorja nad infrastrukturo in hkrati o infrastrukturni diskriminaciji zasebnega neprofitnega sektorja. Glede tega je slovenska oziroma ljubljanska neodvisna kulturna produkcija tudi v popolnoma neenakem položaju v primerjavi z infrastrukturnim položajem večine sorodnih akterjev v tujini, tj. v zahodni, deloma tudi vzhodni Evropi. Posledica tega je med drugim, da zaradi neobstoja razmeroma stabilnih materialno-prostorskih razmer na lokalni ravni ne more, svojim siceršnjim kvalitetam navkljub, enakopravno in optimalno sodelovati v koprodukcijskem in siceršnjem mednarodnem povezovanju in mreženju.

Analiza zakona o kulturi pa daje podlage za tezo, da je infrastrukturna diskriminacija neodvisne in sploh zasebne neprofitne kulturne produkcije tudi sistemske in ne samo vsakokratne ministrsko diskrecijske narave. Zakon sicer dopušča možnost oddaje tiste javne infrastrukture, ki je ne upravljajo javni zavodi na področju kulture, v uporabo drugim producentom na podlagi javnega razpisa. Ko pa gre za upravljanje tovrstne javne infrastrukture, ki je pri javnih zavodih samoumevno zagotovljeno, preskoči zakon s terena kulturnih producentov na teren nepremičninskega sektorja in dovoljuje upravljanje javne infrastrukture na področju kulture samo "neprofitnim stanovanjskim organizacijam"! In ne morda društvom, zasebnim zavodom ipd. Mislim, da to pove dovolj, četudi ne vsega. Predlagana novela zakona, ki odpravlja ta "absurdni" pogoj, v obrazložitvi posredno potrjuje naše domneve o možnih motivih zanj.

Mesto hoče ustanoviti zasebni ali javni zavod, ki bo skrbel za usklajevanje programa. Ali potem sploh še lahko govorimo o neodvisni in drugačni umetnosti?

V raziskavi smo predlagali uveljavitev načela neposredne in subsidiarno-reprezentativne participacije uporabnikov pri upravljanju stavb in lokacije, ne pa tudi programskega upravljanja, to bi moralo ostati v pristojnosti posameznih programsko samostojnih, neodvisnih nosilcev in ustvarjalcev. Pri upravljanju posameznih stavb - osnovna enota upravljanja - smo tam, kjer jih je več, predlagali nekakšno koordinacijo uporabnikov posameznih prostorov, na višji ravni pa koordinacijo med uporabniki/predstavniki posameznih stavb v zadevah, ki zadevajo upravljanje celotne lokacije (varnost, čiščenje, vzdrževanje zunanjih skupnih površin ipd.). V skladu z neodvisnim statusom uporabnikov bi bila v danih institucionalnih razmerah najustreznejša forma minimalne institucionalizacije zasebni (neproftni) zavod kot okvir te koordinacije, ki pa ga seveda ne ustanavlja mesto, ampak akterji sami. Je pa to ali kaj drugega tudi njihova suverena odločitev, tako kakor je odločitev mesta, kaj bo storilo v zvezi s tem.

Kakšno vrednost ima Metelkova v širšem pogledu?

Navkljub dolgotrajni stigmatizaciji v javnosti in permanentnim, stvarnim razmeram, nesorazmernim intervencijam policije vse do včeraj, je Metelkova mesto v zadnjih treh letih prebila obroč prisilne izolacije in postala eden od najbolj zanimivih, sproščenih in enkratnih urbanih kulturnih "ambientov" v Ljubljani in Sloveniji. Frekventen, raznovrsten in kakovosten prireditveni program je zvrstno in stilsko raznovrsten, mednaroden, odprt je za nove in izzivajoče projekte in jih omogoča, snujejo in izvajajo pa ga akterji z več kot minimalnimi sredstvi - prav letos jih nekaj ni dobilo celo nič ne iz državnega ne iz mestnega proračuna. Starim se pridružujejo nove in dobro obiskane programske vsebine, npr. cikli predavanj in diskusij v okviru Delavsko-punkerske univerze in Društva za preučevanje sodobne popularne glasbe, temu pa lahko dodamo tudi samostojno, strankarsko nevezano politično odzivanje na širše družbeno in politično dogajanje, kot je npr. razraščanje ksenofobije v Sloveniji in Ljubljani. Prihod trideseterice potujočih nemških rokodelcev s petstoletno tradicijo, ki bodo prostovoljno in brezplačno urejali Metelkovo vse letošnje poletje, bo prostovoljni prispevek Metelkove mesta k ugledu "mesta prostovoljstva", za kar je Ljubljano letos razglasila županja. Metelkova mesto tako privablja vse več prebivalcev mesta, predvsem, a seveda ne izključno študentov in študentk, in številne tuje obiskovalce, tudi zaradi estetsko domišljeno oblikovanih prostorov in odprtih ambientov ter - neverjetno! - občutka varnosti. To so seveda opazili tudi tuji in domači turistični vodniki po Ljubljani - Metelkova je postala ena od večjih ljubljanskih atrakcij. Za svobodni javni urbani prostor ključno mešanje različnih, tudi multikulturnih publik, prisotnost številnih kulturnih producentov in sproščeni, s statusnimi simboli in rituali neobremenjeni druženje, komunikacija in improvizacija so tista razločevalna kvalitativna poteza Metelkove, ki je v Ljubljani redka dobrina. Metelkovo mesto lahko ovrednotimo tudi za nekakšen "antipod" trendu razvoja mestnega javnega in kulturnega življenja v smeri elitizma, populizma, privatizacije in komercializacije, ki je opazen pri številnih javnih kulturnih institucijah in kajpada tudi pri vse večji prisotnosti korporativnega kapitala s t. i. "industrijo zabave" (Kolosej, unionska dvorana, Ljubljanski grad ...). To razmerje Metelkove - do paradigme BTC-ja kot "malega mesta velikih nakupov" in hkrati do Ljubljane kot "belega mesta" - izreka poetični grafit na orientacijski tabli ob vhodu v Metelkovo mesto: "Belo mesto črnih nakupov sreče".

Prihodnost drugačne umetnosti?

Na vprašanje o prihodnosti drugačne umetnosti lahko v kontekstu Metelkove mesta morda odgovorimo skozi dvojno optiko, kakor jo je opisala kustosinja galerije Alkatraz: "Predstavljajte si stavbo, ki se spreminja. Enkrat je velika, grda in napol podrta ter čaka na to, da jo dokončno podrejo. Drugič spet je zanimiva, naše oči jo gledajo na način, na katerega ponavadi opazujejo umetniški predmet." Stavba, o kateri je govor, je stavba Hlev na Metelkovi, ki jo je leta 1993 močno načela rušilna krogla. V pogledu večine arhitektov, gradbenikov, investitorjev in sploh ljudi z visokimi estetskimi in funkcionalnimi standardi je to verjetno tista prva, grda, napol podrta stavba, ki čaka na dokončno rušenje in izbris. Osebno jo iz utemeljenih razlogov gledam z drugega vidika ali, bolje rečeno, z obeh vidikov hkrati. V času od zaustavljenega rušenja so umetniki z Metelkove spremenili Hlev v enkratno "arhitekturno instalacijo", v "javno umetniško delo", kakršnih naj bi v Ljubljani tako ali tako primanjkovalo. Tako kot izvrstno dizajnirani notranji ambienti Metelkove mesta sploh, ki zdaleč prekašajo artificielne tematske ambiente lokalov in drugih prostorov po Ljubljani, o čemer je Mladina že izčrpno poročala, je tudi fasadno oblikovanje Hleva primer odlične sinteze množice postopkov sodobne vizualne umetnosti, predvsem recikliranja. Z ohranjanjem, ne z brisanjem sledov rušenja (obdelane luknje, ki jih je za sabo pustila krogla) ohranja Hlev kot javno umetniško delo tudi spomin na rušenje in odpor, lahko ga zapopademo kot spomenik "neznanemu storilcu", kot spomenik "permanentne tranzicije". Prihodnost drugačne umetnosti na Metelkovi se bo odigrala na Trgu brez zgodovinskega spomina.