Ob Dravi odmeva Jamajka ...

Zadnja javna epizoda Sitih hlapcev sega nekaj dni nazaj, na Soča Reggae Riversplash 2001. Eden številnih poletnih festivalov je na zadnji dan, v soboto, gostil mlade Mariborčane, ki so ponovili lanski nastop ob reki in znova navdušili. Tadej Tratnik, vodja Hlapcev, je kar žarel: "Zdaj mi je hudo, da moram iti domov ... Kot da bi se mi uresničile sanje." Vmes so okoli njega krožili rasta bratje vseh barv kože in papirčkov in Siti hlapci bi se v Tolminu kaj lahko preimenovali v Srečne.

Mariborska zasedba spada med številne, ki jim kombinacija ugodja in počasnosti, pa tudi upora in rastafarijanske vere ugaja kot zvokovni izraz.

Tadej je - glasbeno in nasploh - želel biti upornik. Najprej sta ga pritegnila bes punka in ostrina ulice, kmalu je pričel iskati več. Pozitivni preobrat se je pričel pred petimi leti z vero - rastafarijanstvom. Še sredi najstništva je potonil v rasto in reggae. "To ni več zgolj rock'n'roll. Vsak lahko išče svoje poslanstvo. Jaz sem ga našel v tem."

Rasta(farijanstvo) je religija, ki temelji na nauku etiopske ortodoksne cerkve. Gre za sistem verovanj, ki upošteva duhovne in zgodovinske težnje črnega ljudstva. Reggae je glasba, na katero so vplivale različne svetovne usmeritve, ideološko pa je zasnovana na rastafarijanstvu. Uporaba ganje je bila simbol protesta proti belemu Babilonu, mednarodni temnici črnih ljudstev, in je še danes vodilno in za (marsi)koga tudi sporno gonilo ideologije. "Po njihovi bibliji je to sveto zelišče modrosti, ki je bilo od Gospoda dano šesti dan. Toda rasta in reggae sta več od boja za legalizacijo - širša sta." Rasta je, po njihovi razlagi, koncept zavesti. Kako torej preneseš reggae v slovensko okolje? "Slovenci imajo kompleks, podoben tistemu, ki ga ima črno prebivalstvo - občutek nemoči in nepomembnosti. Majhnosti. Hlapci brez jaza. Tudi okolje in sistem težita h ukalupljanju. Beli človek lahko išče okrog sebe ali v sanjah. Mi iščemo okoli sebe. Potem niti ne gre več toliko za to, kaj delaš, temveč kako." Pa vera? " Bog je ves čas tu, le videti ga moramo. Vere je deležen vsak, vsi ljudje smo si blizu in drug za drugega pomembni." Konoplja pa že tako raste povsod po svetu.

Zasuk v vero je prinesel tudi preobrazbo glasbenega izraza. Najprej pri Tadeju, zatem še pri drugih, ki so decembra 1998 prvič nastopili pod imenom Siti hlapci. "Vero si vsak razlaga po svoje. Že v rastafarijanstvu je precej različic verovanja. Osebno se mi pri veri zdi najpomembneje, da si pozitiven. Z njo in v njej. Naraven," razlaga basist Samo. Lovijo "dobre duhove", da vibracija prinaša ljubezen. Primerjava z otroki cvetja pa zanje ni primerna. "Prej smo bitja ljubezni."

Nova vas, od koder prihajajo, je geto. Preobrat v razmišljanju jim je pomagal, da so preživeli njegove nevarnosti. Po eksploziji negativne plati demokracije je sedaj "nekaj deset ljudi na zdravljenju, nekaj deset v zaporu, več pa s tamtami". V primerjavi s tistim, kar je prevladovalo, je sedaj relativen mir. "Ogromno sem na ulici, v stiku z različnimi generacijami. Če vibracija geta ne ugaja, sicer lahko živiš svoje življenje, ampak vsi smo v isti ladjici ..." Ulica je - njihovi generaciji - ponujala droge in kazala denar. Ekipa pa je pokazala drugačnost. "Po letu dni, ko trava več ne zadene toliko, se da kombinirati s kakšno knjigo, glasbo, tamtamom; ne pa z novo in tršo drogo." Tadej po mestu hodi z dvema skupaj povezanima bobenčkoma. Ljudje so se tam navadili na tipa z bobenčki. In kako se odzivajo nanj? "Zdaj se zberejo okoli in rolajo," se zasmeje. "Tudi zato se bolj ubadamo z glasbo kot s trženjem svojega početja."

Sredi snemanja

Siti hlapci so sedaj šestčlanska zasedba, vsak član pa je posebnež. Zbirka zanimivih modelov. Medsebojni odnosi so podobni družinskim. S pozitivnimi in negativnimi platmi. "Mi smo že tako rasta družina. Ne materialno, ampak duhovno. Eno šibo lažje zlomiš kot šop šib." Skozi zasedbo je v treh letih in pol obstoja šlo kar nekaj ljudi, tako da sta od izvirnih članov ostala le oba Tadeja. Od najstnikov, ki so tukaj iskali premor med študijem, pa do Afričana, ki je od skupine (in žene) pobegnil nazaj, na črno celino. Ob zamenjavah v skupini so nenehno iskali možnosti za nastope. "To nas je ohranilo žive." Nastopali so pred vsakršnim občinstvom, večinoma pa so bili toplo sprejeti. Čeprav večini njihovih poslušalcev reggae ni domač. Zaporedje koncertov sicer niha, ker si jih bolj ali manj urejajo sami. Doslej so jih zbrali okoli sto, med največje pa sodijo mednarodni v italijanskem Osipu in julijski Riversplash. Pa tudi rasta otvoritev zadnjega Borštnikovega srečanja. Sami pravijo, da so igrali že vsepovsod po deželi. Glasba Hlapcev je skoraj izključno avtorska, pojejo pa "v vseh jezikih, ki jih znamo".

Večino časa niso imeli rednega prostora za vaje, letos so se jih usmilili v Pekarni. Tako se je končalo obdobje, ko so igrali praktično le na koncertih. In v studiih mariborskega radia, kjer že lep čas snemajo gradivo za prvenec. Pričakujemo ga lahko jeseni. Tadej pa poudarja pomoč Rolanda iz Vinylmanie, kjer bo prvenec izšel. Prav on je eden redkih, ki dejavno podpirajo ta glasbeni trend, tudi Riversplash poteka v njegovi izvedbi. V tistih krajih so posneli še svoj prvi videospot, ki vam bo zrasel v ušesa: Gospod je moj pastir ...

Prvi posnetki, ki so prišli na ušesa poslušalcev MARŠ-a lani, so postali hit tedna. Na isti postaji so bili nominirani za nagrado gojzar za najboljšega lanskega rockovskega novinca z utemeljitvijo, da imajo plesno reggaejevsko svežino ter glasbeno inovativnost. Poleg tega je Tadej na javnih delih zadel polletno delovno "terno" in sedaj na MARŠ-u redno špikira. In katera je njegova firma? "Hlapci. MARŠ je nekaj kolektivnega, v bendu pa delamo to, kar je naše." In glede na število Jamajčanov, ki so jih vabili na turneje, bi kaj kmalu znali oditi v kraje, o katerih sanjajo.