Neustaljeni, a pripravljeni

Vojna proti globalizaciji se ne bije zgolj na množičnih prizoriščih, pač pa mora - če hoče ohraniti široko fronto aktivizma - prepoznavati tudi svoje vsakdanje, skrite, teže dostopne ravni. Natančno fokusiran problem namreč zahteva vso pozornost do poglabljanja v "obrobne sfere". Pozornost do tistih redkih godb, vzemimo, ki "zvoku dopuščajo, da je tisto, kar je", do godb, ki so zunaj zgodovine, nam tako predstavlja platformo, iz katere gre nenehoma povzemati do-it-yourself prakso, avtohtono pravico do negiranj uradnega glasbenega šolstva, dvom o produkcijsko-distribucijskem centralizmu, zasnutek kreacij zunaj kulturne politike, mimo pompoznega prirediteljstva, brez profesionalnih mandarinov.

S takšnimi mislimi v glavi smo se odpravili v Nickelsdorf, streljaj od madžarske meje na Gradiščanskem (Avstrija), kjer je Hans Falb na vrtu svoje vaške gostilne po imenu Jazzgalerie med 20. in 22. julijem predstavil že 22. Konfrontationen, "letni festival sodobne (ne)- ?? improvizirane godbe".

Družbeno vzeto, Nickelsdorf povzema odprto in zaprto shemo obenem. Če le prenašaš svobodne godbe, si dobrodošel, a ker so te godbe na margini, je 450 ljudi dolga leta ustaljena meja. Če povzamemo plastično: Večinska mentaliteta bi med spremljanjem svobodnih godb porekla, da gre za nekakšen "obremenjen jazz," Falbova zasnova pa tej mentaliteti zapira gofljo, s tem ko za tremi hard-core improv dogodki stavi na spored svež post-rock benda Tipper Gore, tik zatem pa še jezen hip-hop iz New Jerseyja. Dinamiko tako koncipiranega večera je za finale še najbolje povzel MC Dälek, ki je po nastopu zavpil: "Zelo smo veseli, da smo lahko igrali tukaj, na odru, ki ni naš, ampak pripada - Paulu Lovensu." Nemški improvizator v večni beli srajci in kravati, stari garač je sramežljivo pomežiknil v tla, navdušena množica pa je odgovorila namesto njega: "Neeee, ta oder je tudi vaš!" Teza je pač, da edinole kraji, kjer se daje dihati hard-core improvizaciji, dobro prenašajo tudi druge "zvrsti" "dobrih godb". Oziroma drugače: improvizacija je samo toliko avantgardna, kolikor je prva, ki s svojo široko razprto naravo prostor očisti monokultur, njihovih socialno-političnih in drugih omejitvenih nasledkov, kakršni vodijo v prepad. Zato Nickelsdorf prej spominja na "redno dejavnost" kakor na "festival", še najbliže pa je "občnemu zboru" - prav malo je tam namreč tistih, ki si kupijo vstopnico kar tako. Ni "navadnih ljudi s koncertov"; vsi so nekako vpeti v posel, ki je antiposel, v industrijo, ki to ni - untergrunt so muzičisti, agenti, promotorji; lastniki založb predstavljajo svoje neodvisne podskrajnike, mediji so docela obrobni, tako da se kaže popraviti v obratno smer - če kje, potem se baš v Nickelsdorfu zberejo izključno navadni ljudje s koncertov. Tudi prireditelj Hans je tak, obnaša se kot tisti gostitelj na dobri zabavi, ki zanj nihče ne ve, da je sploh tam. Koncerte dela zase in s tem, jasnoda, še za marsikoga, v kleti tudi čez leto, tam občasno vrti plošče, vso diskoteko pa ima dostopno za javnost - ležerno pravi, da mu v dvajsetih letih ni nihče ukradel ničesar. Avstrijski krog zaupnikov pravi, da bodo Hansa kmalu zaprli, češ da "ne jebe več žive sile"; kar mu gostilna čez leto prinese od porok, romanj in pogrebov, tisto gre brez davka neposredno za godbe, zvezna in deželna vlada pa sta mu znižali podporo na simbolno stopnjo, tako da je s šestimi zasebnimi sponzorji, kuplerajnim penzionom za muzičiste, dvema kempoma in ljudsko šolo, odprto noč in dan za vrečarje brez šotorov, prisiljen sanjati, čarati in nekako živeti od ljubezni do svoje improvizirane dece. Obdan je z najboljšimi prijatelji, prijateljicami, več ko to - sceno vežeta tovarištvo in črn humor, ki sta v kombinaciji vredna vsega občudovanja. Malo je namreč v glasbi tako trdnih, a nič nepotističnih zvez kakor v svobodno improviziranih godbah: Tam vsi vedo za vse, nihče tega ne izkorišča, v celoti, ki rola po Nickelsdorfu, pa je, kot bi rekel kolega David Braun, najti "nekak smisel". Zato pa človek tudi rad plača 1.100.- šilingov za tri večere.

15 minut

Ko je tudi iz Gromke znan tolkalec Roger Turner, junak tridesetletnega godbenega dela, pravil zgodbo, kako je poslal življenjepis in diskografijo na Britanski svet, da bi prejel osnovne fičenke za turnejo, je obenem ponazoril status improvizatorja: "Veš, kaj mi je rekel birokrat, potem ko sem prišel na razgovor ... Pol minute sem samo ždel, stiskal ustnice, nato pa sem molče pograbil papirje in odšel ... Tip je namreč preletel podatke in mi v faco zabrusil: 'You know, you are so ugly'." Nickelsdorf je prepoln takšnih usod, kot netopirji frlijo po Hansovi domačiji, hvaležne so za vsako odkrito, konstruktivno kritiko, pijejo včasih, če je uržah - tako Mats Gustafsson, ker mu je japi speljal izbranko - vso noč in še do šestih zvečer, ob pol enih zjutraj pa so na odru povsem fit in še skoz saks odpihajo neizrekljivo plat svoje na novo strukturirane bede. Ljudstvo je na njihovi strani, kakor pajčevina tenko reagira na raznovrstne piše - Johna Butcherja pričaka smrtno skoncentrirano, vedoč, kaj pomeni uro in dvajset minut pihalskega sola, če se hoče vpeti v diapazone samorazlikovanj, Barry Guy pa s svojim New Orchestra stopi v popolnoma naelektreno ozračje, saj se vsi zavedajo, kako težko je na sceni zbrati osem mačkov in eno mačko, Marilyn Crispell, vse večno zasedene in muhaste živali. Impozantna partitura, odigrana s tako nadzorovano jezo in nenadzorovanim žarom, da bi na Hansov dvor najraje nagnal poslušat večino simfonikov in bigbandov, ko bi tam le zmogli kaj slišati, upravičeno omehča solzne mešičke. Aplavz traja petnajst minut, toda - sic: razlike v scenah! - po svoji "kulturni vrednosti" ni nič močnejši od bliskovitega "Ja!", ki se razleže unisono z Joelle Leandre, kontrabas solo; ta sprva še nadzoruje tuvansko gromoglasje s paralelnim lokovanjem, nahitroma preide v imitacijo človeške komedije, dela spakasto norčijo, nakar je je zgolj še grimasa, ki trza in išče pravo struno, je na "pravi" strani glasbila ne najde, močno udari v prazno in za delec sekunde otrpne v muki, nato glasbilo obrne in najde rešitev, kakršne zlepa ne pozabiš - tam na drugi strani, med mnoštvom nevidnih strun.

In nastopa je konec, nikdar več ga ne bo, scena sovraži klišeje. Na oder stopi Hansova tovarišija, dunajski pankerji in elektroniki; za tovorna živinčeta se udinjajo, kable, feršterkarijo, sendviče, pir in bösendorferja prenašajo, da si lahko privoščijo posluh. Gibanje, ki mu tačas pripisujemo toliko upanja, se od improscene lahko uči marsičesa, denimo razmerja individuum/collectivum, aktivacije momenta, neavtoritarne suverenosti, igranja sprememb na dolgi rok in še in še. Poučno je bilo natanko za časa Genove spoznati vojno za isto stvar na (navidezno) drugem bojišču.

povezava