Ponikanje kulture

Govoričnik letošnjega 10. Trnfesta je po otvoritvenem večeru "afriških ritmov", ki ga je v maniri pionirskih aerobičnih skupin izvedel tolkalski ansambel Manantial iz Italije, ob "policijski uri" - deseti zvečer - zbrane telebansko pozval, naj grejo naprej žurat noter v Kuda, drugi naj pa "poniknejo". Izbrani glagol je bil za družbovalce, ki poznajo in z drugimi gojijo kulturo druženja na svobodnem ozemlju Metelkove, žaljiv. Drugi so ga preslišali in se predali utrjenemu obredju neobveznega čveka ter primeri dopustniških opeklin. Večina se je voljno razlila proti domu ali mestnim oštarijam z nočnim obratovalnim časom. Pravega vznemirjenja ob soudeležbi na nelegalni prireditvi ni bilo, kvečjemu nekaj firbca. Holivudske starlete informativnih TV oddaj so ostale brez štofa. Kudovci so že pred vstopom v prireditveni prostor pozdravili organe javnega reda in miru ter pokasirali prvo kazensko prijavo. Policija švohotnega pritrkavanja po bobnarskih opnah ni prekinila. Ljubljanska županja Viktorija Potočnik, zaprisežena fenica in finančna podpornica Trnfesta, se je pokazala dve uri prej na klovnovski otvoritvi na Prešernovem trgu, ki ga je oddelek za javni red Upravne enote Ljubljana dovolil, in tapravo na Trnovem previdno izpustila. Takisto naslednji dan, v sredo, ko so muzicirali naglašeni zvezdniki, trobilski klezmeraši pod trompeto Franka Londona.

Stanje je absurdno, toda bolj zaskrbljujoče, kot sprva izgleda. Mestna občina Ljubljana Kudovo dejavnost, raznovrstno kulturno produkcijo s Trnfestom vred solidno finančno podpira, kar najmanj pomeni, da na Kudu gradi svojo uradno kulturno politiko. In ga obenem rabi za alibi, da raztrosi drobtinice med druge manj všečne kulturne akterje, če se jih raje ne otrese. Samo za letošnje leto je Kud od skupnih 18.5 mio SIT, kolikor mu jih je odobrila MOL, za izvedbo Trnfesta prejel 6.5mio SIT, iz županjinega fonda 500.000 SIT, oddelek za turizem pa je pritaknil 400.000 SIT (lani 1 mio SIT). Če upoštevamo še po 1 mio SIT za neprogramske stroške od Urada za mladino in Sklada za ljubiteljske dejavnosti, slabih 6 mio od ministrstva za kulturo za program, to v Kudovem proračunu znese četrtino sredstev, potrebnih za izvedbo celoletnega programa. Polovico pridelajo sami s šankom, vstopninami, sponzorstvi, preostanek od raznih fundacij, kar vse omogoča nestresno delovanje takšne ustanove in ustvarjanje programa.

Trnfest je v desetih letih postal miniaturna replika mariborskega Lenta. Če upoštevamo še odvod s festivalom pouličnih gledališč Ana Desetnica in letos prvič napovedano Emonsko promenado v zadnjem tednu z gledališči, delavnicami, pouličnimi godci, kar je bolj kot ne injekcija razsipniško bolestni in topi hohštapleriji Festivala Ljubljana, gre vse v smeri Lenta. Nekako, Ljubljana, ki ne bo zaspala ob desetih zvečer. A ne na ravni, ki se tiče javnega reda v mestu in pridobivanja dovoljenj upravnih organov za izvedbo prireditev.

Medtem ko so vsa občila po vrsti bučala, da priljubljeni Trnfest ni pridobil dovoljenja za izvedbo prireditev od upravnega organa in so celo voditeljice na Valu 202 med standardnim izvajanjem dihalnih vaj stokale, češ, obiskovalci, dajte no družabiti malo bolj potiho, okoliški stanovalci pa malo več potrpljenja, pa bo, ni tako preprosto.

Minister za notranje zadeve Rado Bohinc se je ob škandalozni zavrnitvi Upravne enote Ljubljana ob priglasitvi stojnice Amnesty International v znamenje protesta proti srečanju Busha in Putina izvijal z birokratsko nerodnostjo. Šele skoz težave in pogajanja Trnfesta se počasi razkriva, da je tudi postopek pridobivanja dovoljenj za organiziranje javnih kulturnih prireditev v Ljubljani letos bolj trd, zahteven kot prejšnja leta in da so upravni organi po vrsti zavračali etablirane organizatorje mainstreamovskih kulturnih prireditev: od Druge godbe, Jazz festivala, Ane Desetnice do Trnfesta. Če je bilo prvo primer eklatantnega omejevanja svobodnega izražanja političnih stališč, je drugo "nerodni" poseg v tvorno kulturno produkcijo. Blokira dinamiko urbanega kulturnega življenja v mestu, kjer je alibi nespečnost, percepcija hrupa civilnodružbenih stanovalcev raznih četrti, ki je rustikalno kulturna. Očitno ne gre še za vseslovenski pojav. Vsaj za Maribor in za Lent to ne drži. Direktor Narodnega doma Vladimir Rukavina je pojasnil, da je bil postopek pridobivanja dovoljenj za Lent podoben lanskemu in da jim je "šlo mesto letos izredno na roko".

Konsekvence takšnega stiskanja postopka, kakor se vodi v Ljubljani, so daljnosežnejše, saj z uredbami o omejitvah hrupa, postavitvah šankov, varovanjem prireditev vnaprej blokira morebitne nove kulturne producente, ki se ne napajajo iz javnih virov in ne razpolagajo s prireditvenim prostorom. V veljavi je še nekajkrat dopolnjeni zakon o javnih shodih in javnih prireditvah iz leta 1973. Pričakovati je novega, vsaj zaradi evropske zakonodajne evforije. Sosednji zgledi kajpak vlečejo. V Italiji, denimo, je nova rigorozna zakonodaja pred leti na tem področju v spregi z avtorsko zakonodajo čez noč "ubila" najbolj vitalne kulturne producente in kar nekaj časa je minilo, preden so izoblikovali nove učinkovite strategije pri pridobivanju sredstev, prostorov, dovoljenj. Zdaj jih na lokalni ravni že sesuva Berlusconijeva kamarila. Skandinavski zgledi so bolj odprti.

V "našem malom mistu" vse iniciative krajanov nimajo enake teže, kakor tista Dušana Skitka in prebivalcev ulic okolice Kuda. V istem Trnovem, nekako sto metrov zračne črte stran od Trnfesta, je skupina krajanov večkrat s pritožbami brezuspešno na različne načine poskušala preprečiti, da bi bil ob sobotah Pub Anika na Eipprovi ulici, čigar lastnik se je sicer kazal na predvolilnem spotu sedanje županje, odprt do pol štirih zjutraj. Na različne moduse ravnanja policije ob pritožbah stanovalcev je ob lanskem uklenjanju Miha Zadnikarja in župana Metelkove Terraha v Dnevniku na primeru bučnih prepevalcev iz novorevijaškega krožka v Dnevniku opozarjal Tomaž Mastnak.

Iz trnfestovskih pripetljajev velja izluščiti naslednje. Najmanj kar bi lahko županja Ljubljane Potočnikova storila, je, da bi kot podpornica Trnfesta kljub prepovedi prišla na prizorišče in pred obiskovalci izrazila javno podporo kulturni in družabni prireditvi in s tem dala jasno vedeti, kakšna je njena vizija mesta, kulturnega življenja v njem, četudi v "spornem" večernem času in navkljub tenkemu prislihu prizadetih stanovalcev.

Vzpostavljeni način financiranja Kuda je lepa osnova za daljnoročnejši model financiranja kulture v Ljubljani. Upoštevajoč ponudbo in dejavnost Festivala Ljubljana in Kuda France Prešeren, postaja jasno, da mora najbolj vitalen, razgiban, razgledan in tudi družaben kulturni prostor v Ljubljani, Metelkova mesto z vsemi klubi, združbami, posamezniki in ustvarjalkami vred, letno od MOL prejeti toliko sredstev kot obe omenjeni ustanovi skupaj.

In nazadnje velja ob vsej skrbi za kulturo v mestu in na Trnfestu vsaj kakšno reči o letošnjem programu. Vsaj za muzični del mirno lahko trdimo, sestavljali so ga štirje znalci, da je brez zamisli, "utečen", neproblematičen in neizzivalen. O družabljenju kot višjem smotru festa pa več pove anemičen odziv zbranih na govor Franka Londona, ki je med strumnim klezmer šprudlom navrgel godbeno presenečenje in ga bojevito pospremil z razlago, da je proletarizirani del Judov v ZDA pisal in igral, dejavno sodeloval v boju za delavske pravice in izkoriščanju. Sledila je prav prikupna in drugače zaobljena pleh muzika. Trnfest in Kudov program sta pred skušnjo. Nanju ne pazi zgolj Kulturno-umetniško društvo France Prešeren (z vezajem in brez Trnovega) s predsednico Tanjo Skitek.

povezava