Igla za vedno

Enkrat pred časom se je na WAP-u v razdelku humor znašla šala, ki je verjetno presegla raven sicer ne prav smešnega wapovskega humorja. Takole je šla: Cedejka na cesti sreča vinilko in jo vpraša: "Si še vedno na igli?" Dvoumen dovtip - cedejka se superiorno obnaša do uboge vinilke in jo tako zelo dobesedno ozmerja s propadlim členom družbe, z narkomanom. Igla je nekaj slabega in basta. Včasih pa je bila igla zakon. Igla na gramofonu je bila edina stvar, ki je v svetu glasbe kaj štela. Še več, igla je bila element, ki je krojil zgodovino glasbe. In cedejka nima za kaj biti prevzetna - MP3 je na pohodu in kdo ve, ali bo čez dvajset let cedejka še tako ohola.

Ampak pri tem nam, starejšim, niti na kraj pameti ne pade, da so sedaj na sceni generacije, ki nikoli niso poslušale vinilnih plošč. Ki nemara ne vedo za vse razsežnosti pomena igle. Predvsem za osebni razvoj z glasbo bolj ali manj obsedenih posameznikov. In seveda tudi za zgodovino rokenrola.

Med mlajšo generacijo so edini redni uporabniki vinilnih plošč DJ-ji. Specializirane založbe ponujajo vinilne izdaje za esencialne didžejevske postopke, ki začuda še niso izumrli, temveč so se v razmahu tehno kulture še bolj izdelali in so že svetlobna leta daleč od brejkdens praskanja in Jackson muvinga osemdesetih. Za navadne ljudi pa se je zgodilo, da so vinilke, ko so prišle cedejke, v nekaj letih izgubile primat nosilcev zvoka. Kasete, njihove cenejše različice, so se obdržale, če ne zaradi drugega, zato ker se zdi mnogim montaža menjalca cedejev v avtomobil nepotreben luksuz. Eden izmed razlogov v prid cedejev je bil popoln zvok. Ampak vse več je ljudi, ki vsaj občasno pogrešajo škripanje, preskakovanje, obračanje po nekaj komadih in pri tem vztrajno trdijo, da je zvok vinilk toplejši, bolj človeški. Eden izmed vzrokov zbiranja so tudi ovitki, saj so večji kot pri cedejih in nekateri med njimi so likovne umetnine skoraj prostorskih razsežnosti. Nikakor pa ni rečeno, da so vinilke cenejše od cedejev. Načeloma so, ampak ...

Vinilke kot predmet uporabe so tako samevale v kotih naših dnevnih sob kot od muzikalnih fenov pozabljene dive. Stanje je postalo nevzdržno, ko so celo glasbene komponente začeli izdelovati tako, da nanje brez dodatnih ojačevalcev ni bilo mogoče priključiti analognega gramofona. Če sedaj v povprečni trgovini glasbenih stolpov vztrajate pri tem, da želite kupiti takega, na katerega bi lahko priključili tudi vam še vedno ljubi gramofon, vas prodajalec nejeverno vpraša: "Zakaj pa?" Miško, zato ker je v naših škatlah še vedno glasbena in osebna zgodovina, ki se ji ne želimo odreči. Ker je tam tista plošča, ki so nam jo starši predvajali, kadar so nas hoteli uspavati. Ker so na singlih posneti legendarni slovenski igralci, ko pripovedujejo pravljice o svinjskih pastirjih. Ker je tam prva plošča, ki smo si jo kot pokovci kupili za svoj denar - naredite anketo med prijatelji in znanci, vsi, prav vsi vam bodo vedeli povedati, katera je bila prva plošča, ki so si jo kupili, pa naj bo to Bijelo Dugme, The Beatles ali ABBA. To vsi povedo brez sramu, čeprav se jim je potem v odrasli dobi popolnoma spremenil glasbeni okus in so pop zamenjali za pank ali narodnjake ali nemara celo klasiko. Gramofon za vinilke hočemo imeti tudi zato, ker je v tistem kupu LP-jev in singlov plošča, ki se je pod iglo zvijala tisti večer, ko smo se prvič poljubili. In temu spominu se nikakor ne bomo odpovedali samo zavoljo razvoja tehnologije.

Zbirke

V zadnjih dveh desetletjih prejšnjega stoletja so se torej vinilne plošče spremenile iz predmeta vsakdanje uporabe v zbirateljski predmet in tako nehote doživele neke vrste ploščna nebesa. V času uporabe vinilnih plošč kot najbolj razširjenega nosilca zvoka, so bili frajerji tisti, ki so v trenutku največje popularnosti imeli kak album. In verjetno je, da vsaj v naših krajih ni bilo veliko ljudi, ki bi si bili lahko privoščili obsežno zbirko vinilk. Zdaj so frajerji tisti, ki imajo doma zbirko vinilk za gušt.

Recimo - neke nedelje se odpravite na bolšji trg in tam slučajno naletite na prodajalca, ki ima kup vinilk. Tako iz radovednosti in neke nepomembne nostalgije ali celo dolgčasa brskate po kupu in zagledate singlico Rite Pavone Cuore, vaš najljubši komad vseh časov. Tisti retro ovitek, v ušesih vam zadoni melodija - to morate imeti. Veste, da skoraj ni teorije, da bi singlico sploh kdaj poslušali, toda nekaj popolnoma iracionalnega vas vleče v to, da jo morate imeti. Razlog - nimam pojma. Verjetno ne samo to, da bi imeli doma še en predmet, na katerem se nabira prah.

Mišo Hoelbl, lastnik Radia City in nekdanji didžej, velja za človeka z eno večjih zbirk vinilk v Sloveniji, njegova zbirka bluesa pa menda slovi celo zunaj naših meja. "Sicer nisem tako nostalgično vezan na vinilke. Imam vso glasbo, ki sem si jo želel. Vse življenje sem delal z glasbo, želel sem imeti 100 LP-jev in 200 singlic..." razloži možne razloge za zbiranje vinilk. Sedaj ima na radijski postaji spravljenih 25 metrov LP-jev in 20 metrov singlic. Ima vse vinilke Avsenikov, Rolling Stonese, Santano, Who ... "Pa po duši sploh nisem roker," pravi. Zadnjih petnajst ali dvajset let zbira blues. Denimo velikih plošč Johna Mayalla, ki je izdal 106 LP-jev, je do sedaj zbral 72. V njegovi zbirki je tudi nekaj resnih muzejskih primerkov: "Najstarejša plošča, ki jo imam, je iz leta 1889, po mojih informacijah je nima nihče drug v Sloveniji. Narejena je v Ameriki za Slovence. Na strani A je Škrjanček poje, žvrgoli, na strani B pa Meglica v izvedbi zbora Glasbene matice v Ljubljani, ki ga je vodil M. Hubad. Izdala jo je družba Recording Angel, ki je šla leta 1906 v stečaj." Tako resno zbiranje plošč se pravzaprav v ničemer ne razlikuje od zbiranja drugih starin. Konec koncev se tudi retro predmeti sedemdesetih let že uvrščajo na sezname dražb starin in tako dokončno zapuščajo kategorijo memorabilij.

Ok, gremo nazaj k zbiranju za laike in tiste, ki v vinilkah vidijo le sentimentalno vrednost. Ko ste na bolšjaku našli objekt svoje želje, je na vrsti pogajanje. Cena je odvisna od bolšjaka. Na tistem divjem rudniškem vas prodajalec nerodno vpraša, ali bi za Avsenikove Tam, kjer murke cveto dali 200 tolarjev. Ne, to pa ne, in scenkate se za 100 tolarjev. Če ste hudo dobri, lahko prvo singlico Beatlov dobite tudi za 50 tolarjev. Na splošno pa velja, da je cena okoli 200 tolarjev. Povpraševanja niti ni, zato ni specializiranih prodajalcev, ampak so vinilke pomešane med ročno orodje in vojaške pasove. Seveda tudi na divje bolšjake včasih zaidejo pravi zbiralci. Denimo Simone in Greg iz Kanade sta med obiskom Ljubljane načrtno obiskala tudi bolšji trg, in to samo zaradi vinilk. "Navado imava, da iz vsake države namesto drugih spominkov prineseva nekaj vinilnih plošč lokalnih izvajalcev. Nabrala sva jih že malo več kot tisoč. Cene tukaj so res nizke. Niti ne veva, kaj bi kupila, izbirava po ovitkih," je razložil Greg. V rokah sta držala kupček dvajsetih plošč, za katerega sta odštela malo manj kot 2000 tolarjev, med njimi pa jima je bila po ovitku najbolj všeč festivalska plošča Split 1967. Ja, nekje vmes so se skrivali tudi Avseniki. Kar niti ni presenetljivo, saj na kupih na bolšjaku prevladujejo narodnozabavne plošče. Res presenečenje.

Na nekoliko bolj sofisticiranem bolšjaku ob Ljubljanici singlice veljajo 500 tolarjev, elpiji do 2000 tolarjev. Z možnostjo barantanja in zgovarjanja na ohranjenost plastike. Ker na tem bolšjaku se jim že sanja, da so plošče predmet zbiranja. "Včasih se je precej dobilo na bolšjaku, zdaj pa le sem ter tja. Ljudje, ki privlečejo plošče na bolšjak, privlečejo vse, od pofla do česa, kar ima diskografsko vrednost," pravi Dušan Kurtevski, zbiratelj vinilk. Doma jih ima okoli 700, 800, v glavnem domače, bivši domači rok. Njegova prva plošča je bila plošča Buldožerja - Pljuni istinu u oči. "Kupil sem jo v četrtem razredu osnovne šole in je bila potem prepovedana. Imel pa sem štiri leta starejšega brata, ki je kupoval plošče." Kot vsak pravi zbiralec ima tudi objekt poželenja, ki bi ga strašno rad videl v svoji zbirki: "Grupa 220 - Naši dani. To je bil prvi LP jugoslovanskega roka. Imam ga sicer na CD-ju, ampak bi dal 200 mark za LP. To je čisto normalna cena. Pa še Drago Mlinarec je bil v skupini. To je edina plošča, na kateri igra ta človek, pa je še nimam. Ima pa jo Tomac s televizije, s katerim sva že kar nekaj stvari zamenjala."

Menjava je priljubljena oblika kroženja plastičnih nosilcev zvoka. Zgodi se tudi, da prijatelj prijatelju ali znancu ob selitvi zaradi pomanjkanja prostora prinese škatlo elpijev in singlic. Če jih ravno ne nese v second hand trgovino, poleg on line dražb bolj sofisticirano in komercialnejšo obliko izmenjave vinilk. Tam ponujajo bolj ali manj izbrano selekcijo vinilk. To pomeni, da je cena višja, ampak za točno določeno ploščo, ki jo želite imeti v zbirki, ste nemara pripravljeni odšteti tudi nekaj tisoč, celo deset tisoč tolarjev. "V trgovini danes skoraj nimamo vinilk," je razložil Rado Skopec iz Rec Reca, sicer tudi zbiralec vinilk. "V začetku, ko so bili še stari lastniki, smo jih dobivali prek švicarske založbe Rec Rec, od tod tudi ime trgovine. Cena je od 2000 do 3000 SIT. Kar prodajamo, so ponatisi portugalskih, italijanskih založb. Pred dvema letoma smo prišli pod Big Bang in zdaj oni naročajo za nas. V bistvu imamo stranke, ki pridejo k nam, povedo, kaj bi rade, potem pa mi naročimo zanje. Ramonse, Misfitse..., tudi tehno, metal; panka bolj malo." Rado Skopec se lahko pohvali, da ima v zbirki okoli 1000 plošč, od tega 600 velikih in 400 singlov. Ponosen je na to, da ima prvo ploščo skupine D.I.A., prvo ploščo bendov The Business in Suburban Rebels, prvi single skupine Peter And The Test Tube Babies. "Zbiral sem jih 15 let. Samo, da me ne bo zdaj kdo oropal," se zasmeji. Ja, da ne boste mislili, da se to ne more zgoditi. Mišu Hoelblu so ukradli eno izmed njegovih najljubših plošč: "Leta 1983 so mi vlomili v diskoteko in ukradli plošče, med njimi tudi The Door You Close To Me skupine The Box Tops. Potem sem jo sicer dobil na cedeju. Za originalno vinilko pa bi dal gotovo 500 mark."

Med trgovinami z vinilnimi ploščami je najbolj založen VOM v Ljubljani. In tam vinilk ne boste kupili po 100 ali 200 tolarjev. Single prodajajo po enotni ceni 3000 tolarjev, po domačem ključu izbrani primerki pa so celo po 10.000 ali 15.000 tolarjev, v večjih količinah je možno nekoliko barantati. Za prav tako Avsenikovo ploščo, kakršno smo na bolšjaku kupili za 100 tolarjev, bi jih v VOM-u odšteli 4000! Toda nikar ne mislite, da bi vam jo tam tudi odkupili za tolikšen znesek. Na splošno velja, da ima slovenska glasba višjo ceno. Rekorde podira tudi jugoscena. Najdražja plošča je stala 30.000 tolarjev in na njej so bili posneti Titovi govori!!! V isto kategorijo jugonostalgije sodijo še različni partizanski pevski zbori, Zdravko Čolić in podobni.

Global

Kljub tej široki ponudbi so pri nas zbiralci plošč bolj ali manj neorganizirani. Morda ne bi bilo slabo, če bi počasi nastal kakšen katalog, vsaj z izhodiščnimi cenami. V tujini so sejmi tako rekoč vsak teden, predvsem v Angliji, ZDA, v zadnjem času pa so na plastiko mahnjeni tudi Japonci. Saj zbiranje plošč je bilo v modi že od takrat, ko je beli foksterier pred gramofonom poziral za zaščitni znak založbe HMV, čisto zares pa se je zbiranje vinilk v svetu institucionaliziralo konec sedemdesetih let, tam nekje od legendarne in epohalne pankovske ere. Takrat, leta 1980, je nastal tudi časopis Record Collectors, ki je v zadnjih dvajsetih letih postal alfa in omega na globalni zbiralski sceni. Njegov katalog Rare Record Price Guide vsako leto na 1500 straneh določi okvirno ceno za skoraj 100.000 LP-jev, singlov, kaset ... V prvih letih izhajanja Record Collectorsa so bili zbiralci osredotočeni predvsem na glavne zvezde zgodovine rokenrola, na rokabilije in Beatle. V zadnjih desetih letih pa se je globalni vinilni trg razcvetel in prodaja in kupuje se vse; celo plošče, za katere v osemdesetih letih ne bi dobili niti za avtobusno vozovnico, imajo sedaj nemara tri- ali štirimestno dolarsko ceno. Globalni trg vinila je podoben borzi - če imate nos in predvidite, kaj se bo jutri dobro prodajalo Japoncem, lahko obogatite tako, da danes LP kupite na lokalnem bolšjaku. In tako nekako, kot obstajajo antiglobalisti, obstajajo tudi zbiralci tržno nezanimivih vinilnih obskurnosti, ki za svojo strast ne potrebujejo na tisoče dolarjev, ampak le pest, polno centov. Če si omislite tako zbirko, lahko v globalu zbirate denimo pevske poskuse različnih bolj ali manj znanih televizijskih zvezd. Predlagamo še zbirko disko obskurnosti ali zbirko lahke zabavne orkestralne glasbe a la James Last, ki jo sicer preslišimo kot podlago televizijskih telopov. Nedvomno pa si pozornost zaslužijo tudi flopi meseca, tedna. V Veliki Britaniji so v najboljših vinilnih letih izdali do 150 plošč na teden. Pomislite na vse tiste smrkavce in smrklje, ki so izdali ploščo, flopnili in bi svojo sekundo slave dobili šele, ko bi se v kakšni zakotni, brezvezni trgovinici ali na najbolj zagamanem kupu na bolšjaku vi, vinilni manijak, s prsti bežno dotaknili naslovnice njihovega albuma. Mar ne zaslužijo, da se jim posveti cela zbirka? Pa še poceni je.

Toda to so bolj zabavne plati zbiranja vinilk. Resni zbiratelji se držijo tistega, kar jim veleva duša ali denarnica. Kot rečeno, pri nas je najbolj vroča južna roba. Dušan Kurtevski veliko plošč za svojo zbirko dobiva iz Beograda: "Tam so najcenejše. Da mi jo kdo pripelje do Ljubljane, zaračuna maksimalno10 mark. Včasih pa tudi jaz pošljem dol kakšno ploščo, recimo Pankrte. Drugače se tam dobijo za 3 do 5 mark. Pri nas bi morali narediti sejem plošč za menjavo, prodajo, srečevanja ..."

Čeprav gre Mišo Hoelbl vsako leto vsaj enkrat ali dvakrat v London in New York: "Večina plošč, ki se tam dobi, je house, tehno, verjetno 25 odstotkov. V velikih trgovinah velikih založb ponujajo približno odstotek do dva vinilk. Singlice pa se dobijo samo v Angliji, samo v Virgin Recordsu po 99 penijev."

Kaj torej določa ceno? Prva točka tržne cene vinilke je povpraševanje. Če nihče noče kupiti vaše sicer dobro ohranjene elpejke Boney M, ta pač nima nobene vrednosti. Pomembno pri ocenjevanju vinilke je tudi, da ima ohranjen originalen zunanji in notranji ovitek in celo različne dodatke, denimo list z besedili. Se pravi, če je v kompletu, je več vredna. Šteje tudi, v koliko kopijah je bila izdana - manj kopij, večja zbirateljska vrednost. "Pri cenah ljudje nimajo občutka. Na primer, če prodajaš ploščo, ki je imela 500.000 naklade za 23.000 SIT. Sicer si pa sam določiš, katere so zate vredne," meni Kurtevski.

Tako denimo na svetovnem trgu visoko ceno dosegajo R & B plošče iz petdesetih let, ki so bile izdane v vsega 1000 izvodih. "Res je, rariteta ima svojo ceno. Zadnjič sem v Angliji videl prvo ploščo Partibrejkersov za 50 funtov. Bivši Jugi očitno raste cena," meni Skopec. Nekaj podobnega je odkril tudi Kurtevski: "Imam plato skupine Oko, na nekem bolšjaku v Angliji sem jo dobil poceni, kot da bi dal zdajle 500 tolarjev. Baje, da se je na neki borzi v Angliji sedaj pojavila cena 200 mark. Pavleta Kavca so označili za kitarista, ki se je najbolj približal Hendrixu."

Kakorkoli - vinilke lahko dojemate kot potencialno naložbo ali pa le kot malo nostalgično bombico. Uživajte.