Cunjice in fotografije

Recimo, da se nekega dne odločite, da boste pospravili garderobno omaro. Nekako je v navadi, da to pogosteje počnejo ženske. Vodi jih pravilo, da vsak kos obleke, ki ga niso nosile že več kot leto, nima kaj iskati v omari in odžirati prostora novim, trendi cunjicam. Čiščenje mora biti temeljito, in to čeprav nekje v glavi kljuva misel, da se vsaka moda slej ko prej vrne. Recimo samo še vprašanje trenutka je, kdaj bomo morale spet nositi trikotne jakne Michael Jackson s podloženimi rameni, ki smo jih tisti hip, ko so se končala osemdeseta leta, z največjim veseljem zakopale v najtemnejše kote garderobnih omar skupaj s turkiznimi gamašami.

Ko torej nastane kup premajhnih majic, spranih kavbojk, barvno neusklajenih bluzic, skrajno zastarelih dolgih kril in vse druge oblačilne navlake, se nam postavi eno samo vprašanje: kam. Možnosti so tele: prvič - kupček podarite babici, da bo reciklirala oblačila, in nastale bodo blazine, odeje, krpe za prah, nemara celo preproge. Drugič - vse skupaj zbašete v vrečo in kot najdenčka pustite pred vrati Karitasa ter tvegate, da že čez nekaj dni na ulici vidite klošarja, kako nosi ravno tisto srajco, ki jo je pri vas pustil bivši fant in za katero ste se odločile, da jo po letih skrivanja dokončno eliminirate skupaj s spominom nanj. Tretjič - obleke ilegalno odvržete v smetnjak in vas potem še nekaj časa peče vest, češ morda bi pa komu še kaj prav prišlo. Četrta možnost je, da vse skupaj porinete v avtomobilski prtljažnik, se neko nedeljsko jutro odpravite na bolšji trg, obleke v kupih zložite po tleh ali lesenih stojnicah med stare elektronske aparate, avtomobilske gume in ročno orodje ter jih prepustite na milost in nemilost brskajočim, potem še malo barantate in se po vročem dopoldnevu odpeljete domov s skoraj enako velikim kupom, kot ste se pripeljali. Nobena od možnosti ni preveč privlačna. Ampak sedaj obstaja še elegantna rešitev No. 5. Atelje 2050, društvo za promocijo in razvoj vizualne kulture, ki v svojih prostorih v starih skladiščih na Vilharjevi ulici v Ljubljani vsako prvo nedeljo v mesecu organizira modni bolšjak.

Ekstravaganca ni pravilo

Od drugih bolšjakov se ta razlikuje po tem, da ni na prostem, da so vsa oblačila lepo obešena ali zložena na mizah in da se lahko na njem prodajajo tudi nove stvari, a samo, če jih prodajalci izdelajo sami. Lahko pa se tudi dogovorijo, da jih zjutraj prinesejo, zvečer pa pridejo iskat in prodajo prepustijo drugim. Modni bolšjak Ateljeja 2050 je pravzaprav nekaj takega kot združeni second hand, križan z bazarjem mladih modnih oblikovalcev. Zato je tako zanimiv. Izbrane obleke so bolj ali manj "mladinske". Odštekane rejvarske cunjice s psihedeličnimi vzorci, za protiutež pa še alter art stil. Cene: od 200 za mikico do 7000 za astrahansko kratko jakno.

Najbolj zabavno je to, da modnega bolšjaka ne morete zgrešiti. Še manj se vam lahko zgodi, da bi pozabili, kdaj je prva nedelja v mesecu. Mesto je vsak mesec nekaj dni pred bolšjakom polepljeno z letaki, ki so v bistvu iz papirja izrezane majčke, oblekice, hlačke. Po stebrih, drevesih, po zidovih hiš ob Ljubljanici, povsod jih je bilo dovolj in mimoidoči si jih tlačijo v žepe. "Kaj, po drevesih so bili tudi?" je presenečeno ugotovila Mojca Gorjan, predsednica društva Atelje 2050, sicer modna oblikovalka in idejna mati pisanih letakov. Tudi, tudi, ji je hitel pojasnjevati Yanoosh, hišni didžej in ateljejev najmlajši sodelavec. Še eno leto srednje grafične je pred njim. Njegova naloga je, da ob četrtkih na klubskih večerih vrti muziko.

V slovenskem prostoru imamo torej alternativo precenjenim butikom in novo možnost kroženja rabljenih oblačil. So jo ljudje zagrabili? "So, lahko rečem, da jih je več kot prodajalcev. Teh pa je okoli 25." Štartali so z namenom, da bi vsem modnim oblikovalcem, fantom in dekletom, ki karkoli ustvarjajo, nakit, obleke ali modne dodatke, dali možnost, da pokažejo svoja dela in jih tudi prodajo. Jolanda, recimo, vsako prvo nedeljo v mesecu ponuja zapestnice iz varnostnih zaponk in matic. "Možnost pa smo dali tudi prodajalcem rabljenih oblek, in ti so pač bolje zagrabili," je Mojca ugotovila že po prvem bolšjaku. Zadnje čase opaža vedno več modnih stvari. "Ampak se mi zdi, da še tipajo, da se še ne upajo pokazati. Večinoma klicarijo, da bodo prišli pogledat, da bodo naslednjič kaj prinesli." Prodajni artikli so v glavnem čisto normalno nosljivi, ekstravaganca je prej izjema kot pravilo. "Enkrat sem dala poleg oblačilo, ki sem ga sama sešila, in folk se ni čisto znašel, kako ga obleči. V bistvu je bila majčka na naramnice, ampak z dvojnim sprednjim delom, ki je bil podaljšan do tal." Se spomnite Björk in rožnate "obleke", ki jo je pred leti nosila na podelitvi MTV-jevih nagrad? Tiste, pod katero je nosila kavbojke, ker ji je "obleka" na hrbtu segala komaj do pasu? Ta je bila nekaj podobnega. "Ljudem pa ni šlo v glavo, da je samo spredaj do tal. To je strgano, so govorili." Zanjo je zahtevala 5000 tolarjev. Kljub temu mlada dama, ki se je odločila za nakup, s pritožbami nad visoko ceno ni skoparila. In jo je poskušala zbijati. Cene so torej, na srečo kupcev, nizke. Mojca pa v tem vidi slabost: "Mladi prodajalci še ne znajo ceniti svojega avtorskega dela. Punca, ki je vedno delala le zase, pa kakšni prijateljici je kaj podarila in ni nikoli računala, nikakor ni vedela, kolikšno ceno naj postavi tri centimetre široki ogrlici iz biserčkov. In je rekla 800 SIT. Drugače jo dobiš za kake tri jurje. Delala jo je pet ur in po mojem je samo za perlice dala 500 SIT."

Bolšjaka ne nameravajo vsebinsko spreminjati. "Ne, edino, kar sem razmišljala, je bilo o stripih. Tega, se mi zdi, manjka, ne bi pa rada, da tukaj nastane drugi Rudnik." Menda se ni bati, da bi nastal novi rudniški bolšjak - tukaj si poleg trgovanja z oblekami lahko ogledate še razstavo fotografij, na Rudniku pa lahko kvečjemu kupite burek in lubenico.

Skladiščni klub

Še zdaleč pa modni bolšjak ni edina stvar, s katero se Atelje 2050 ukvarja. Organizirajo delavnice, prirejajo razstave in klubske večere, oddajajo fotografski atelje in temnico. Verjetno so še najbolj znani po galeriji, v kateri razstave otvarjajo natanko ob 20. uri in 50 minut. "Tega se nekako držimo, da se ime uveljavlja. Drugače je pa naše ime nastalo čisto iz fore. Kolega je poslal razglednico iz Kopra, kjer so bili starčki pred koprsko ložo, in poleg pripisal, da bomo mi takšni leta 2050. Tako da smo se potem začeli podpisovati kot 2050." Najmlajša razstavljavka, Mateja Velikonja, je imela le 12 let. "Zelo odraslo je pristopila k vsemu in na kolažih se je videlo, da razume marsikaj, kar verjetno ne pričakujemo od dvanajstletnika."

Šefica Ateljeja 2050 je, kot že rečeno, Mojca. "Recimo. Nočem biti šefica," poudarja. "Ustanovila sem društvo, že prej pa smo imeli ekipo ljudi, ki je pomagala pri različnih projektih, pri ilustracijah, fotografijah ... Večinoma smo sodelovali pri oblikovanju." Kot Atelje 2050 sta začela s fotografom Danijelom. Danes društvo deluje v starejši stavbi na Vilharjevi 3 a. In njegovi člani so, kot pravijo sami, zelo ambiciozni. Začeli so, da bi nekaj delali in da bi pomagali sposobnim mladim, ki se še ne znajo pokazati ali ne morejo dobiti službe, ker nimajo izkušenj. "Mogoče smo se tega lotili na podlagi svojih izkušenj. Vemo, kako se je prebijati na začetku. Kamorkoli prideš, jih zanima samo, koliko izkušenj imaš. Tukaj dajemo možnost vsem, da pokažejo, kaj počnejo, da se predstavijo širši javnosti in si s tem pomagajo pri uveljavitvi." Delavnice so obiskane. "Zdaj poleti je bolj kriza, če povem po pravici. Čez zimo pa so delavnice zelo dobro laufale." Recimo, da so imeli v vsaki delavnici od pet do deset udeležencev. Prizadevajo si, da organizirajo več skupin po malo ljudi, ker tečajniki tako več odnesejo. In s kakšnim znanjem pridejo na delavnice? "Zelo različno, čeprav je večina takih, ki že doma kaj delajo, veliko rišejo, fotografirajo ... Čistih začetnikov sploh ni. Na fotografskem tečaju ni bilo nikogar, ki ni še nikoli držal fotoaparata v rokah. Vsi bi radi znanje izpopolnili." V načrtu imajo še delavnice za otroke: "Prizadevamo si, da bi bili vabljeni tudi starši, predvsem zato, da se sami navadijo tega. Ne samo, da nekam dajo otroke, da se jih rešijo, da imajo nekaj ur varstva. Težimo k temu, da bi otroci in starši skupaj zaživeli."

Atelje 2050 deluje v najetih prostorih. Najemnino plačujejo sami. Najprej so porabili skoraj pol leta, da so prostor starih skladišč uredili. Lahko se zgodi, da bo ravno Atelje 2050 postal novo ljubljansko kreativno središče. "Naš cilj je - čeprav je to še zelo daleč - biti nekaj podobnega kot K4 ali Kud, manj kot Metelkova. Nekaj med enim in drugim. Mogoče pa bolj kot znane, tako kot metelkovci, promoviramo neuveljavljene umetnike. Ukvarjamo se z mladimi," pravi Mojca.

povezava