Ponosen na globoko žaganje

Izjemno redko zaide v naše revirje s strani širše javnosti pravkar odkrit bend, ki jezdi na zlatem valu svoje svežine in polni štadione od Frankfurta do Tel Aviva. Papa Roach so prav to: skupaj z nekoliko prožnejšimi in poskočnejšimi Linkin Park nedvomno daleč najpopularnejše teenrockovsko glasbeno odkritje tekočega leta, s serijo briljantnih singlov pa so že mesece integralni člen MTV-jeve heavy rotation plejliste. Sicer je zelo simbolično, da taka skupina, še takrat, ko sploh pride k nam, pride v sklopu širšega rockerskega festivala, kar najbrž pomeni, da ji ne bo treba odigrati običajnega polnokrvnega koncerta, vendar takemu darilu vseeno ne smemo gledati na zobe, še posebej, ker se v tem primeru globalna popularnost enkrat za spremembo poklaplja z resnično kakovostjo. Vsekakor to ni skupina, ki bi uspela čez noč, ki bi ji bila debela pogodba predočena na srebrnem krožniku, saj naj bi bili svečo (ob nekaj spremembah postave) žgali že vse od začetka devetdesetih let, torej malodane od osnovne šole. Na začetku je bil, kot pravijo sami, njihov zvok nekoliko hitrejši in bolj pankovski, s časom in z rastjo pa se je potem ustalil na današnji ravni žlahtnega in izjemno dodelanega crossoverja. "Cut my Life Into Pieces, This Is My Last Resort ..." se je z žolčnim, nevrotičnim glasom hecnega in po svoje fletnega frontmana Cobyja Dicka (Herman Melville se nedvomno obrača v grobu) začel njihov prvi smashhit Last Resort, fenomenalna razturačnica o življenju, potisnjenem pred zid, ki je zelo hitro ponarodela med mladimi vseh narodov. Sledili sta nič manj imenitni študiji očetovske sebičnosti in zagovednosti (Broken Home) in hladnega kapitalističnega materializma (Between Angels and Insects), ki sta za štiri mladce v zelo kratkem času pomenili konec procesa pretvorbe v globalne ikone. Vsekakor so k temu uspehu velik delež prispevali barviti, skrajno spolirani videospoti, vendar nikakor ne moremo zaobiti visoke kakovosti same glasbe, sosledja briljantnih malih šol otožne agresije, ki se proti koncu praviloma sprevrže v eno samo podaljšano hrbtenjačo masirajoče dretje. Od plejade preostalih tovrstnih MTV-jevih malih drekačev jih poleg superiornih melodij loči tudi občutek, da jim lahko v njihovem trpljenju zaupamo, da verjetno vendarle ne gre še za ene razvajene cvileže, ki se jim v življenju ni zgodilo nič drugega, kot da jim je ujec nekoč pohodil ljubi Nintendo. Starši, če želite spoznati skupino, ob katere glasbi vaši najstniki trenutno v postelji preležijo ure in ure sključeni v dve gubi, ob katere oglušujočem bobnenju se zaletavajo drug v drugega na "plesih" in ob katere pristnem patosu si na žurih pozersko režejo kožo na zapestjih, je intervju s Cobyjem Dickom kot nalašč za vas.

Zanimivo ime imate ...

Res? Vama je všeč, ali kaj?

Vam ni?

Eh, Papa Roach kot Papa Roach, mislim kot ime, je neumno, pravzaprav docela obupno. Navaden fucking shit. Ampak ravno, ko smo začeli razmišljati, da bi se preimenovali v kaj pametnejšega, smo postali slavni. In tako smo ostali Papa Roach. Sicer smo si ga nadeli po starem očetu Roachu, ampak posebej globokega pomena mu nikoli nismo pripisovali.

V glasbi združujete različne stile od trdega rocka do funka. Kako bi svoj

Kot nekaj med Faith No More in Rage Against The Machine. To bi bilo še najbližje.

Pa vam je bližje 'žaganje' ali imate, kot komponento v glasbi, raje hip hop?

Radi združujemo različne stile, ampak mislim, da nam je trenutno najbližji hardrock.

O čem je govorila vaša prva pesem?

Oh, to je pa že tako daleč, da resnično ne vem. Mislim, da sem bil v tretjem razredu osnovne šole, ampak očitno mi je šla iz glave ... No, Making Muffins je bil sicer naslov moje prve pesmi.

Vaša zdajšnja besedila so zelo ostra. Ste tudi v resnici tako čemerni in jezni na ves svet? Ste bili takšni že kot otrok?

To pa. Ampak jaz temu ne bi rekel, da sem ali da sem bil jezen. Naša glasba ima globoka besedila, saj govori o resničnem življenju, in če to koga jezi, tudi prav. Jaz sem na to ponosen. Dejstvo je, da življenje ni pravljica, da se ne dogajajo samo lepe stvari, ampak se vsak dan dogajajo tudi grdobije. Nedolžnim ljudem. Otrokom. In o tem je treba govoriti. O resnici.

Kako se znajdete v koži superzvezdnika, pevca ene izmed trenutno najbolj popularnih skupin? Verjetno ni enostavno.

Niti ni tako slabo. Mislim, da mi gre kar dobro. Pravzaprav sem že kot otrok sanjaril, da bom imel svojo skupino in bomo igrali rock.

Če bi morali izbirati med vsemi nastopi, ki ste jih imeli do zdaj, za katerega bi lahko dejali, da se vam je najbolj vtisnil v spomin?

Igrali smo v domačem Vacavillu, pred publiko, ki je štela več kot deset tisoč ljudi. Občutek, ki ga ne bom nikoli pozabil. Fenomenalno.

Je bil to vaš najboljši koncert?

Ne, bil je dober, tako kot vsi drugi, hehe ... Ampak najboljši žur smo naredili v Nemčiji. Ne spomnim se natančno, kje, neki festival so imeli. Še nikoli v življenju nisem videl takega občinstva. Noro, odtrgano. Preprosto zlili smo se.

Kako se počutite, ko vas gleda in posluša toliko ljudi? In kako se počutite, ko vidite, da se vaš album Infest prodaja v astronomski nakladi?

Tako fucking kul je, če prideš iz majhnega kraja, a vseeno dokažeš, da lahko s tem, kar delaš, dosežeš svetovni uspeh, seveda, če le delaš dobro. Res dober občutek. Kdor trdi, da tega ne mara, mora biti nor ali pa laže. A vesta, kaj hočem pravzaprav reči? Vse življenje se počutiš kot majhen nepomembnež, skratka kot nič iz majhnega nepomembnega kraja, ampak ker to, kar delaš, delaš s srcem, ti po dolgem dolgem času le uspe.

Kdaj ste prvič začutili, da prihaja vaš trenutek, da postajate resnično slavni?

Ko sem prvič slišal, kako na radiu vrtijo našo pesem. V tistem hipu sem mislil samo še 'oh, bog, to ne more biti res, zdaj bom umrl, zdaj bom zagotovo umrl ali pa sem že umrl in sem v nebesih'.

Ste globoko verni?

Sem veren, ampak nisem kristjan ali karkoli to že pomeni. Pogosto razmišljam o bogu in o posmrtnem življenju, vendar do kakšnega bistvenega sklepa še nisem prišel. Rad spoznavam različne religije, nisem pa človek, ki bi slepo stopal za eno filozofijo. Všeč mi je nauk Bude, recimo. Še ta melodija mi je všeč: (zapoje) Hare krišna, krišna haaare raaa ...

Kaj menite o Marilynu Mansonu? In kako gledate na posplošeno mnenje, da besedila, ki govorijo o nasilju, mlade spodbujajo k nasilju?

Z Mansonom smo dobri prijatelji. Ravno smo skupaj na ameriški turneji. Všeč mi je njegova glasba, ki da ljudem misliti. Kar se nasilja tiče, je pa tako, da je nasilje povsod. Tudi tam, kjer ne poslušajo Mansonove ali naše glasbe, je nasilje. Nasilje se dogaja tudi tam, kjer ni televizije, diskotek, skratka, nasilje je tudi tam, kjer ni ničesar, za kar bi lahko trdili, da spodbuja kriminal. Da je kriva glasba, je popolnoma nerealno posploševanje.

Ob dvajsetletnici MTV-ja ste zelo pohvalno govorili o delu te glasbene televizijske postaje. A se vam ne zdi, da MTV v zadnjih letih nekako izgublja moč? Dejstvo je, da že nekaj časa ni več edini medij, ki bi lahko narekoval glasbene trende.

Res je, da MTV ni edini medij, ki narekuje, kaj se bo poslušalo, res pa je tudi, da je MTV še zmeraj glavni medij, ki mu bolj ali manj sledijo drugi. To navsezadnje dokazuje uspešno dvajsetletno delovanje. Vsaj na začetku je še zmeraj prisoten tisti občutek, vauu, na MTV-ju smo! V promocijskem smislu je pravzaprav MTV tisti, ki ustvarja zvezde, ki iz navadnih garažnih skupin naredi vrhunske glasbenike, ki so jim kasneje odprta vsa vrata. In iz velikih zvezd ustvarja še večje zvezde, superzvezde. Po eni strani je dobro, da odpira vrata različnim glasbenim trendom, po drugi pa je scena kaotično zasičena z najstniškimi bendi in razno solato.

Kaj imate proti najstniškim bendom?

Nič, samo na živce mi gredo.

Si predstavljate, da bi na kakšnem koncertu zažgoleli skupaj z 'lepotci' iz skupine Backstreet Boys?

Fuck you all! Saj ne mislim nič osebnega s tem, ampak Backstreet Boys so pa res ... (smeh) Sploh ne najdem izraza zanje in za njihovo glasbo, ki itak ni glasba! Hočem reči, da sploh ne znajo delati glasbe, sploh ne znajo igrati nobenih inštrumentov v živo. V bistvu samo postopajo po odru in odpirajo usta. In to preprosto ni to, če me razumeta?

V redu, kateri pa so potem trije top bendi, ki zavzemajo v vašem srcu prav posebno mesto?

Eee ... Papa Roach, Papa Roach in seveda Papa Roach. Saj ne, samo zafrkavam se. V bistvu imam osebno še vedno najraje Faith No More in Led Zeppelin.

V kakšnem odnosu ste z založbo Dreamworks Records?

V zelo dobrem. Pa tega ne pravim samo zato, ker ravnokar sedim v njihovem fotelju, pač pa zato, ker je to založba, ki resnično skrbi za nas. Včasih slišimo, da je kakšna založba kakšnemu glasbeniku obrnila hrbet, ker se njegovi izdelki pač niso dovolj dobro prodajali, pri Dreamworks Records se to zagotovo ne bi moglo zgoditi.

Album Infest vas je dokončno ustoličil med zvezde. Boste zadržali uzde uspeha? Kaj nameravate storiti, da ne boste samo

Nenehno je treba delati. Precej novega materiala smo že pripravili, to pomeni, da se že ukvarjamo z novim albumom. Predvidevam, da bomo začeli nove skladbe snemati decembra, nova plošča pa bo luč sveta zagledala prihodnje poletje. Junija ali julija verjetno.

Že veste, kako se bo imenovala?

Ja, ampak vama ne bom povedal. Ne še.

Kaj ste poslušali kot otrok? Se mogoče še spomnite, čigava je bila prva plošča, ki ste jo kupili v svojem življenju?

Različno glasbo sem poslušal, prvo, kar sem si kupil, pa je bila plošča skupine Poison.

Raje delate v studiu, torej snemate glasbo, ali raje koncertirate?

Definitivno igramo v živo veliko raje. Koncerti so nekaj posebnega.

Pridete na nastop s kakšno posebno filozofijo v glavi?

Niti ne. Pridemo in odigramo svoje. Hiperaktivno. In to je nekako to.

Kaj najbolj spoštujete pri drugih treh članih zasedbe Papa Roach?

Dobri glasbeniki so in dobri prijatelji. Vedeti morate, da smo zdaj skupaj že osem let, in če si naši karakterji ne bi bili niti malo podobni, nam niti slučajno ne bi uspelo. Čeprav smo na pravi uspeh čakali resnično dolgo, nas to ni razdvojilo. V bistvu ima vsak od nas nekaj zelo dobrih lastnosti, zato se dobro ujamemo v vseh trenutkih.

Je slava močno vplivala na vas, ste se kaj spremenili?

Postal sem previdnejši in mislim, da tudi zrelejši.

Kako sicer poteka vaš vsakdanjik?

Zjutraj se ponavadi prebudim, še malce poležim, vstanem, zajtrkujem, se oprham, potem pa sledijo obveznosti, kot je recimo tale intervju ...

Radi dajete intervjuje?

Ne vedno. Včasih.

Kako bi opisali sami sebe, če bi imeli na voljo samo tri besede?

Samo ena mi pade trenutno na pamet: hiperaktiven. Mislim, da sem kar fajn, no.

Mislite, da se v čem razlikujete od nas, navadnih smrtnikov?

Po hiperaktivnosti?

Se ukvarjate s kakšnim športom? Gojite kakšen hobi?

Popijem veliko piva in potem skačem po odru. Vem, kaj želita, da vama povem ... (smeh) Kdaj pa kdaj pokadim zavojček marihuane. Osebno zelo rad gledam filme, predvsem znanstveno fantastiko, vsi pa zelo radi igramo videoigre. Vseh vrst.

Govorite kakšen tuj jezik?

Vsi v bendu znamo po malem še špansko.

Ste res poročeni?

Ja.

Srečno?

Ja.

Kako to? Za mlade zvezdnike vašega kova je to dokaj nenavadno.

Meni se ne zdi tako zelo nenavadno. Imam pač srečo, ki je nekateri nikoli ne najdejo. Zgodaj sem srečal žensko svojih sanj in se poročil pri dvajsetih. Torej sem srečno poročen. Žena je vedno z mano, ponavadi me spremlja povsod. Tudi na tej turneji je z mano.

Kaj pa 'groupies'?

S tem se pa resnično ne ukvarjam. Saj vama pravim, da me druge ženske ne zanimajo.

Vseeno si bova dovolila tole vprašanje: katero dekle v šovbiznisu se vam zdi najbolj seksi?

Naj pomislim ... Ne vem, prav zares bi težko našel kakšno, ampak če že moram ... No, supermodel Laetitia Casta je v bistvu edina, ki mi je resnično všeč.

Na kateri del dosedanje kariere ste najbolj ponosni?

Na to, da mi je uspelo delati to, kar resnično rad delam. Veliko ljudi nima te možnosti. In seveda na to, da smo skupaj že osem let, kar je v tem poslu resnično dolgo.

Bi lahko živeli brez glasbe?

Mislim, da ne. Mislim, da bi kar umrl. Ne predstavljam si življenja brez tega, kar počnemo zdaj.

Kako pa kaj načrti za prihodnost? V kateri smeri vidite gibanje svoje glasbene kariere?

Opraviti želimo to turnejo do konca, potem želimo iti v studio in narediti nov uspešen album, z njim spet iti na turnejo in potem spet vse od začetka. In tako naprej. Ves čas želimo delati dobro glasbo.

Kakšen je najpametnejši nasvet, ki bi ga lahko dali mladim skupinam, ki šele vstopajo v cirkus glasbene industrije?

Predvsem naj veliko igrajo. Čim več bodo igrale, bolj se bodo izpilile v slogu, lažje bodo odkrile, kaj jim resnično leži. In naj nikar ne igrajo samo z upanjem, da jih bo po prvih koncertih kdo slišal in jim takoj ponudil in obljubil veliko pogodbo za ploščo. Predvsem naj igrajo zase, potem bo prišlo tudi vse drugo.

Lahko od vašega koncerta v Sloveniji pričakujemo kaj posebnega?

Od skupine Papa Roach lahko pričakujete dober nastop in dober žur.

povezava