Tovarna in ognjišče

Začetni novotarijski hrup okoli nove ljubljanske kinopošasti se je nekoliko polegel, tako da se bo kmalu začelo obdobje, ko si bo moč ustvariti prve trezne in vrednostno neobremenjene sodbe o njega ustreznosti in sploh poslovni smotrnosti. Nekateri poznavalci so ob otvoritvi glede na res nekoliko megalomansko zamisel cinično prhali, da gre lahko tu samo in izključno za pranje denarja, po drugi strani pa je lahko kolosejski opazovalec celo v tem mesecu vsaj ob koncu tedna že zapazil prve zametke tistih pravih cheap thrills iščočih potrošniških hord, ki so se morale v mokrih sanjah prikazovati vizionarskim snovalcem multipleksove zamisli.

Hkrati se je v Ljubljani v zadnjem času vsaj po merilih lastne kategorije prijel še en kino, ki je že samo s svojo lokacijo, kaj šele s pristopom, globinska protiutež glomaznemu BTC-jevskemu spomeniku roparskim baronom. Govorimo seveda o Kinu Gromka v sklopu Teatra Gromka sredi Metelkove, kjer se že dolgo zbirajo tisti nekoliko bolj izobraženi sloji, ki jim po eni strani ne dišijo omledne kvazitrendovske napajalnice po središču slovenske prestolnice, po drugi pa jih prav nič ne moti okolje nekoliko razpadajoče alter beznice v paketu z dobro konverzacijo in s poceni pijačo.

Čeprav Kina Gromka ljudje praviloma ne jemljejo za polnokrven kino - še več, večina normalnega življa zanj sploh ne ve -, gre nedvomno za prijetno in koristno popestritev večernega mestnega življenja, še posebej zabavno pa je tamkajšnjo večerno sceno primerjati z mravljiščem za mravljiščem firmaške mularije, ki dan za dnem zagrne Kolosej. Tisti, ki bi trdili, da je za tovrstne vzporednice nemara nekoliko primernejša dobra stara Kinoteka, se motijo toliko, kolikor se je bila ta častitljiva ustanova iz čiste nuje vendarle prisiljena pripopati nekam na sam rep kapitalističnega vektorja, kar bi za gibljive slike v Gromki težko rekel še tako zaslepljen anarhist.

Če bi za označbo obeh skrajnosti istega ponudbenega spektra uporabili metaforo, bi bili med najboljšimi tovarna in ognjišče. Vsakdo, ki ga je pot vsaj enkrat zanesla v Kolosej, bržkone ne bi smel imeti nobenih težav pri razumevanju metafore tovarne. Tisti, ki so imeli čast pobliže spoznati velikanske svetovne multiplekse v recimo Londonu ali magari Budimpešti, nekoliko razočarani trdijo, da je glede nanje naš precej puhel izkoristek vsega tistega prodajnega prostora. Resnično drži, da ponuja zgradba, ki od zunaj spominja na kakšno zastarelo evropsko avtobusno postajo, poleg vseh tistih kubičnih ton blockbusterskega celuloida praktično samo še kaleidoskop nasičenih maščob in računalniških igric, vendar je tudi taka za deželico, ki se skuša ravno dobro izkopati iz fevdalizma, znaten korak naprej.

Zbirališče

Neznosni vročini in času intenzivnega dopustovanja navkljub začenja Kolosej vseeno veljati za eno izmed (dasiravno morda nikoli ne bo postala the ljubljanska) mladinskih zbirnih točk. Prvi pokovci in pokovke, ki tja na veliko križarijo z mopedi, se začnejo zbirati nekje zgodaj popoldne, zgodaj zvečer pa padejo že prve trofeje. Celoten multipleks lahko sicer s pristnim veseljem najbolj pohvalimo prav glede opravljanja svoje primarne naloge, torej dostavljanja v evropskem merilu poceni filmskega eye-candyja. Na srečo se investitorji glede na širino projekta niso odločili za sosesko dvoran tehnološkega dometa Dvora ali rajnkega Uniona, temveč je konzumentu na voljo dvanajst mini Komun: zvok in slika, kot se šika, vsebinska izbira korektna, stoli udobni in sploh ne nezdravi.

Nekoliko manj je lahko človek navdušen nad publiko, ki v procesu sladostrastne amerikanizacije samo sebe vedno znova preseže v razkazovanju svojega horizonta neokusnosti. Ne samo da mladež sila prostodušno cmoklja kokice in oglušujoče poka z žvečilnim gumijem, posamezni primerki (in vedno se najde vsaj eden) ob tem s slamico še po pet minut skupaj preiskujejo dno svojega plastičnega kozarca za še zadnji nanoliter kole (slurp-slurp-SLUUUURP!), kljub resnično darežljivo odmerjenemu prostoru med vrstami najdejo način, kako lahko po hrbtu gledalca v prednji vrsti z nogami preigravajo tamtamovske ritme, srednje oddaljeno okolico kar naprej razsvetljujejo s podaljšano hrbtenjačo mrazeče pronicljivimi dovtipi, ki so se jim porodili ob dogajanju na platnu ali dogajanju kar tako, poleg tega pa zna komu odzvoniti tudi kompletna Beethovnova melodija s prenosnega telefona. V najnovejši zabavni meki Kmečke družbe je dobrodošel prav vsak, čeprav se ta dobrodošlost vedno znova meri v premem sorazmerju z nabreklostjo njegovega žepa.

Mala vas

Bistveno manj je to premo sorazmerje poudarjeno znotraj megličastih soban Kina Gromka, kjer zna še tako bizaren drugačnež najti vsaj začasno zatočišče pred bolestmi sveta, ki čedalje bolj spominja na tekoči trak. Nekateri bi morda rekli, da v Gromki ne dajo veliko na dekor, vendar bi s tem mnenjem brcnili v najtmurnejšo izmed tem. Kino Gromka da na ambient natanko toliko kot Teater Gromka, torej ogromno, dasiravno na svoj prisrčen, neobvezen, underhand način. Samo zato, ker se ne bahaš z marmornatimi stebri in dih jemajočimi oboki, to še ne pomeni, da ne moreš biti šik, je pa res, da se morajo obiskovalci sami pri sebi navaditi na nekaj nekoliko drugačnih pravil. Konec koncev jih na to z lesenih strešnih tramov tik pred vhodom viseča orjaška pristna občinska tabla zbledele zelenkaste barve opozori z vestjo, da so se znašli v MALI VASI.

Kar se tiče same kinoprojekcijske mehanike, je ta na Metelkovi, kot se za alter sceno spodobi, preprosta, vendar učinkovita. Platno pravzaprav ni platno, tudi nimajo za ta material nobenega substituta, temveč igra njegovo vlogo pravzaprav razmeroma velika zaplata belega zidu sredi bržkone načrtno srčkano šlampasto prepleskane temno modre stene. Srčkanost je izražena v kontrastu med platnom in ozadjem, ki bo z nekaj pobezljalimi potezami čopiča bržkone še kar lep čas pričalo o nadrealistični predispoziciji ali, bolj verjetno, pošteni intoksiciranosti malarja.

Predstava se v Kinu Gromka začne z dvema ali s tremi oglušujočimi, kot pobezljala kreda po šolski tabli skominjajočimi rafali statike, nakar sledi pričakovano obdobje sivega migotanja - pričakovano zato, ker projicirajo naravnost z videorekorderja. Ko se to pričakovano obdobje vsem eventualnostim navkljub vendarle podaljša za bistveno predolgo, postane nekomu jasno, da je moral nekdo drug nekaj narobe preklopiti, nakar sledi prvi abort in nekoliko, vendar ne preveč zaskrbljen klepet simpatične operaterke s praktično komerkoli iz občinstva, ki se spozna na "tehnologijo". Ko tovrstni dialogi obrodijo prve sadove, sledi nekaj začetnih špic, s katerimi je vedno znova kaj narobe, zatorej je gledalec udeležen pri zaporedju nadaljnjih abortov, ko pa proces enkrat steče do mere, ko se vrti špica na zaslonu že več kot recimo trideset sekund, mu je lahko jasno, da bo dvoranico v kratkem zelo verjetno pogoltnila prijetna, udobna, intimna tema.

Ko utrnejo nežne in neslišne roke kinoosebja še zadnjo luč nekje tik za projektorjem, svetlijo izbo samo še brlenje na platnu, diskretna luč šanka izza vogala (praktično v drugem prostoru) in rožnate lučke Religioznega kotička v sklopu samega Teatra, v katerem na pradavnih črno-belih fotografijah svoje mesto med božanstvi z vseh vetrov zasedata tudi Thomas Alva Edison in Tovariš Tito. Sama atmosfera v tem častitljivem alter establishmentu je prilično boemska in bi znala s svojo kombinacijo prizorišča, cineastičnega izbora in klientele kakemu zablodelemu snobu, preden bi ga sila gravitacije dokončno odpopala nazaj v Cutty Sark, zavihati nos vse do lične preče na sredi čela, vendar piše na napovednih projekcijskih lepakih med drugim tudi Za Đabe in v tistih redkih primerih, ko se stvari dogajajo Za Đabe, se mora srečni prejemnik praviloma prilagoditi celi vrsti na prvi pogled čudnih pogojev.

To pomeni, da sta v Gromki slika in zvok vedno znova odvisna od kakovosti nosilca, torej enkrat super, drugič pošastna, večinoma kar znosna. V lične vrste postrojena sedala so posrečena in do hrbta nežna, še posebej tista, iztrgana iz ruševin pradavnih avtomobilov, ki s svojo lepo ohranjeno škrlatno razkošnostjo pričajo o veličini zlate dobe fička in podobnih cestnih razbojnikov. Najpogostejši zvok, ki ga boste med samo predstavo utegnili slišati, bi bil nedvomno uživaški pok razdevičenja sveže piksne laškega pira, poleg tega bi znalo bolj bronhialno zavedne med obiskovalci precej motiti gosto močvirje dima, ki še dodatno megli že tako pošteno zatemnjeno ozračje.

Publika je ponavadi sicer tisočkrat bolj kulturna kot cmokljajoča in sesljajoča stole butajoča zvočila v Koloseju, vendar je treba hkrati računati na nenehne, čeprav večji del vljudno zamolkle in šepetajoče transakcije iz smeri šanka. Celo za tako nevrotično preobčutljivega motenca, kot je podpisani, pa vse te distrakcije ob uživanju v projekciji niso pomenile resnejšega pomisleka: preveč bi bilo sicer trditi, da so mu zaradi kavarniške mistike izkušnjo kakorkoli oplemenitile, vendar se njih obstoj v tobažnem okolju preprosto razume sam po sebi in ga je torej tudi toliko lažje sprocesirati in potisniti nekam na periferijo malih možganov. In to celo takrat, ko ti neposredni sosed naravnost v nos puhne sladostrastni prvi bogati izdih pravkar narolane domače smotke.

Projekt Kina Gromka teče že leta, čeprav so njegovi idejni sponzorji še danes na videz nekoliko zadržani pri tem, da bi ga sploh označili za projekt. Že dalj časa si prefinjeni filmoljubci v nedrih svojih alternativnih jaslic sredi Metelkove z užitkom ogledajo kako morda prezrto zgodbo, prav z letošnjim poletjem pa je to početje pridobilo tak momentuum, da se je splačalo iz njega stvariti neke vrste ohlapno institucijo. Da se razumemo, vse skupaj ni bilo na prav noben način načrtovano, ko pa je pričelo na predstave zahajati po dvajset, trideset ljudi, sta začeli postajati prejšnji razpuščenost in sporadičnost antiproduktivni, tako da lahko zdaj vsak ponedeljek in sredo z veliko gotovostjo pričakujete, da boste imeli v Gromki kaj videti. Poleg tega so začeli v zadnjem času filme v nemi verziji vrteti tudi med rednim DJ-skim programom. Rekord hiše so dosegli pred dvema tednoma, ko je prišlo v kino okrog sedemdeset ljudi, tako da jih je bilo kakih deset dejansko prisiljenih stati.

Če vas skušajo v Koloseju z bisernimi nasmeški osebja in živobarvnimi embalažami na vse pretege prepričati, da si čim prej kupite infarkt ali pa vsaj gastritis, ne želijo v Gromki prav nič zaostajati. V ta namen obratuje slastna Črna kuhinja, orjaški žar na prostem s sline mamečim asortimajem cenovno ugodnih mrtvih živali: poleti zaradi nekaterih tehničnih tegob za širši avditorij sicer ne obratuje, od jeseni pa bo vsem zainteresiranim zopet veselo podmazovala čire in ulkuse na vseh možnih delih telesa. Eden izmed očakov celotne Gromke scene Miha Zadnikar je v sklopu Kina po svoji stari navadi poudaril predvsem nujo pestrosti programa: "Klubska ponudba mora vključevati čim več, v tej ponudbi pa se nam zdi največji zajeb, da padeš v monokulturo." Zato se bodo organizatorji še naprej trudili, da bodo vizualnih bravur željni publiki, ki jo Miha z nasmeškom na ustnicah opiše kot skupek "socialno in politično aktivnih ljudi, kulturnih delavk in delavcev ter veliko neznancev", zagotavljali čim bolj razgibano vsebinsko zaslombo za te prijetne večere filmofilskega druženja. Za naslednje poletje razmišljajo celo, da bi Kino preselili na prosto, pod zvezde.

Na eni strani torej hiperkinetična tovarna, na drugi umsko stimulativno ognjišče. Za tiste med vami, ki bi jih nemara zanimalo, kaj je boljše, nimam prav nobenega odgovora. Naj zadostuje trditev, da sta glede na položaj izpred recimo leta oba, Kolosej in Gromka, pomembna urbana pridobitev. Edino, kar bi bilo v zvezi s tem še vredno dodati, pa ima posledično žal še največ zveze s hladnimi aksiomi tržne logike: kakor ni prav nobenega dvoma, da bo Kolosej, izvzemši potres, poplavo ali invazijo cinefobov iz vesolja, pretežno užitne kokice prodajal še vrsto let, tako grozi Kinu Gromka v sklopu načrtovane orgije vsesplošnega podiranja na Metelkovi izrazito akutna nevarnost dokončnega zaprtja. Povsem mogoče, da so vizije o boemskem kinu na prostem prihodnje leto samo pobožne sanje nekaj zanesenjakov.

povezava

povezava