Recept za domestikacijo

Pločniki za slovenske razmere srednje velikega mesta so bili počitniško prazni, sem ter tja je po njih prihitela kakšna starejša gospa, spet drugje si opazil kakšno skupinico hihitajočih najstnic, po cestah pa se je brezobzirno valila obvezna kolona pločevine in kraljevala ozki glavni ulici. Na prvi pogled povsem vsakdanje dogajanje je od časa do časa zmotila le kakšna mimoidoča skupinica treh, štirih posameznikov ali posameznic s fotoaparati okoli vratu, ki pa so se obnašali sumljivo neturistično, ali pa podobno velika gruča, opremljena s škatlami in kovčki skrivnostnih oblik. Pot od železniške postaje, pravzaprav nekakšnega podvoza s kioskom, mimo v steklovino zavite impozantne pošte do glavnega trga, za svoje ime precej podolgovate urbanistične tvorbe, me je nevede peljala ravno mimo štirih ključnih prizorišč novomeškega dogajanja. Na tistih petsto metrih enega zadnjih žgočih sonc jeseni, sem se požvižgajoč in z rokami v žepih sprehodil skozi območje za avgust vratolomno visoke koncentracije čistega hepeninga. Takole približno bi rekel, kakih sto petdeset glav se je kljub zgodnji dopoldanski uri na področju kvadratnega kilometra ukvarjalo s prvim počelom družbenega - kulturo.

"Tri leta sem bil predsednik Društva novomeških študentov," začne Marko Zajc, iz kulturnega menedžmenta diplomirani ekonomist široko nasmejanega obraza, "in v tem času je društvo zraslo, tako da smo se odločili dejavnost razširiti. Društvo samo ne omogoča vodenja kluba, izdajanja medijev. Takrat smo se prijatelji v tem društvu odločili, da bomo ustanovili tri zavode. Dva sta kulturna zavoda, tretji je študentski servis, ki je naš in nam pomeni vir prihodkov. Tako sta nastala Lokalpatriot in založba Goga. Lokalpatriot je zavod, ki se ukvarja s prireditveno dejavnostjo, Goga pa z založniško." Sediva na senčnem vrtu lokala Lokalpatriot, ki se skriva globoko v drobovju poštne stavbe in je podnevi med mladino priljubljena kavarna, zvečer pa se prelevi v klub. "Čez dan delam sam," mi pove natakar, "zvečer delamo štirje in še to samo za šankom, pa nam komaj znese." "Lokalpatriot poskuša biti tipičen slovenski klub," pravi Mare in hitro doda, da "mi sami postavljamo tipografijo. To pomeni, da podpiramo slovensko kreativnost. Klub je odvisen od gostov. Če gostje ne delajo programa, programa ni. Če idej ni, čakamo. Klub je v tem, da je ali ni v soodvisnosti z gosti." Zamisli očitno so, saj pod pokroviteljstvom Lokalpatriota poleg vsak teden polnega rednega programa, ki vključuje vse od literarnih večerov z glasbeno spremljavo do mini DJ-delavnic in temu primernih tehno večerov ter za resen klub obveznih koncertnih dogodkov, deluje še "nekaj projektov. To so naši paradni konji. To so trije projekti - tri mini galerije Simulaker ter dve, trudimo se, da bi bili osrednji slovenski poletni delavnici, Jazzinty in pa Fotopub." In Lokalpatriot in Simulaker sta tu baje trademarka. Govorimo o profitnih dejavnostih? "Zdi se mi, da prihajamo v čas, v obdobje tranzicije, ko se bo slovenska kultura iz tipično institucionalne usmeritve sprevrgla v projektno usmeritev, projektno delo. Se pravi, da javni zavod z dvajsetimi zaposlenimi in z redno državno podporo dobiva denar na institucionalni podlagi. Zdaj se bodo stvari spremenile. Če bodo projekti, bo tudi denar, če ne, ne. To pa odpira vrata zasebni iniciativi. Ni več pomembno, kdo je nosilec dejavnosti, pomembna je dejavnost. Zaradi tega profit našemu zavodu, ki je neprofiten in zaseben, v stoodstotni lasti Društva novomeških študentov, ni tuja kategorija. Poskušamo se boriti na trgu kulture." Vendar tržna usmerjenost, tako pravi Mare, nikakor ne pripelje nujno do izgube vsebine za ceno všečnosti. Pravzaprav kulturo osvobaja. "Zanimiva je misel, da imamo Slovenci takšno kulturo, kakršno si zaslužimo. Lahko bi oporekali s tem, da je država tista, ki poskuša regulirati silnice, ki jih ponuja trg. Se pravi, da misel ne drži. Slovenci imamo tako kulturo, kakršno si zaslužimo in kakršno država dovoli. Puhlost in trivialnost nista nevarnost, če govorimo o zdravi ekipi ljudi."

Zavod Lokalpatriot želi postati vodilna prireditvena organizacija v Novem Mestu, "sposobna vodenja nekih objektov, ki so danes javni zavodi in izvajanja večjih prireditev." Kar se tiče objektov, so začetki dobri, saj je zavod za potrebe delavnic dobil na posodo star, zapuščen hotel v centru mesta in ga s pomočjo prostovoljcev opremil, da v njem prenočuje skoraj vseh stopetdeset udeležencev in mentorjev.

"Širimo krog odjemalcev kulture. Z delavnicami se spreminja tudi starostna sestava udeležencev," čeprav klub še vedno obiskuje predvsem "kritični del študentske populacije". To ni ravno v skladu z imenom kluba v njegovem vsakdanjem pomenu. "Lokalpatriotizem lahko izzveni kot ksenofobična, pretirana pripadnost skupnosti, vendar lahko pomeni tudi spodbujanje domačega. S programom smo usmerjeni predvsem navzven, delamo s tujimi agencijami, bendi, umetniki, tujimi gledališči. Vendar smo tukaj zaradi tega prostora. Zaradi tega mesta. Da mlad Novomeščan pride v stik z najboljšo kulturno produkcijo." In tudi odnosi z lokalno skupnostjo so menda zgledni. "V mestu uživamo veliko podporo. Na institucionalni ravni, pa tudi kar zadeva skupnost in druge kulturne institucije. Pogosto nam na pomoč priskočijo drugi meščani. Hkrati pa mi poskušamo pomagati pri reševanju lokalnih težav. Tudi s policijo kljub poznim koncertom nimamo težav, redno jih obveščamo in jim celo pošiljamo mesečni program."

Jazz & co.

Pozni koncert petkovega večera naj bi bil v znamenju druge delavnice Jazzinty, ki poteka v glasbeni šoli na Gornjem trgu. Do šole prideš po ozki uličici in "na lastno odgovornost", pred njo pa se bohotijo gradbeni stroji, ki pouka menda ne motijo preveč. Marijan Dović, "umetniški vodja delavnice", me pričaka pred knjigarno-kavarno Goga, skupaj z dvema "svojima" violinistkama. Jazzinty vodi že drugo leto, letos je udeležencev "okrog sedemdeset. Delavnica obsega bobne, bas, kitaro, violino, klavir, tolkala, petje, saksofon, trobento, pozavno in še teorijo." Med mentorje je privabila znana imena svetovnega in slovenskega jazza, kot so Renato Chicco, Aleš Rendla in Ines Reiger. "Udeleženci so letos samo iz Slovenije. Če bi hoteli imeti res mednarodno sceno, bi potrebovali več infrastrukturne podpore, mesto bi moralo ugotoviti, da je tudi to v njegovem interesu, recimo turističnem." Razmere na slovenskem jazzovskem in občeglasbenem trgu marsikaterega odličnega glasbenika prisilijo, da študira v tujini. Toda "fantje se vračajo. Slovenija ni eden močnejših centrov svetovne jazzovske scene, a delavnice lahko prepričajo ljudi s scene, da pridejo. Prizadevamo si, da naredimo v Novem mestu eno od močnejših jazzovskih delavnic v srednjeevropskem prostoru." Na delavnicah se posvečajo predvsem "improvizaciji. Odpiranju tega področja." Pogoj za udeležbo je v bistvu samo "obvladanje osnov instrumenta. Največje veselje je, ko se kak udeleženec vrne in je v vmesnem času, tudi na našo pobudo, očitno napredoval. Za vso javnost viden produkt so vsakodnevni večerni jam sessioni." Na njih igra pet bandov, v katere so udeleženci razvrščeni na podlagi znanja.

Med sessioni pa oder obletava gručica fotografov. Ti so udeleženci druge sočasne delavnice, Fotopuba. Letos premierni Fotopub vodi znani mladi fotograf Borut Peterlin, energetičen dečko, ki je pred kratkim končal študij pri Benettonu. "Ko je lani Jazzinty odlično uspel, smo dobili zamisel, da bi naredili še fotodelavnico. Vedel sem, da imam dovolj kolegov, ki bi prišli za mentorje, hotel sem prirediti še digitalno delavnico." Tudi pri Fotopubu so udeleženci "različnih profilov, tako da se prilagajamo posameznikom". Posamezne skupine se ukvarjajo z vsem od razvijanja v temnici do oblikovanja serij fotografij, reportažno fotografijo, s kompozicijo, z objavljanjem na spletu in celo s fotografskim eksperimentom. Spet je stvar v "odpiranju idej. Da ljudje vidijo, kako delajo profesionalci s tega področja, da moraš, preden greš fotografirat, imeti v glavi koncept, ni vse samo v tem, da greš in fotkaš." S potekom delavnice je Borut zadovoljen, saj jim je uspelo premostiti večino težav, ki se pri organizaciji pojavljajo. Razlog za uspeh je treba iskati tudi v požrtvovalnosti mentorjev, "vsi lokalci smo vso svojo kramo, ves material privlekli v prostore Sklada za ljubiteljske dejavnosti in jih uredili za delavnico". Delavnica bo plodove enotedenskega dela predstavila z razstavami v vseh treh galerijah Simulaker, s predstavitvijo na internetu in v časopisu Park.

Založnik časopisa Park je založba Goga, za stekleno mizo v majhni, a dobro založeni knjigarni-kavarni Goga pa sedim z Gregorjem Macedonijem, šefom založbe. "Od ustanovitve je založba počasi dobila obrise idejnega prostora. Nekaj projektov, na primer revijo Park, smo prevzeli od društva, potem smo štartali še z leposlovjem, ves čas pa je bila prisotna zamisel o knjigarni kot fizičnem središču za srečevanje naših ljudi. Ko začneš pri ničli, moraš vzpostaviti prostor, začutili smo potrebo po fizičnem srečevališču. Poleg založniškega programa imamo tudi prireditvenega, v atriju knjigarne." Založniški program je zastavljen drzno. Z naslovi mlajših, bolj neznanih, pa tudi kakih bolj znanih avtorjev, dobro distribucijsko mrežo in resnim delovnim tempom si utirajo pot v alternativnejšem delu založniške kulture. "To si lahko privoščimo, ker se lahko deklariramo kot neprofitni. Za nami je ustanovitelj, ki pokriva naš primanjkljaj pri projektih. Tako je merilo lahko kakovost." Dejanska prodaja knjig je za slovenske bralne navade, glede na to, da gre tudi za poezijo, kar visoka: "Dvesto do tristo prodanih izvodov od naklade štiristo ali petsto." Pri Gogi je izšlo sedem knjig, večinoma leposlovnih, izdali so še CD z antologijo novomeške garažne glasbe. Avtorje iščejo tudi z vsakoletnimi razpisi, na katere je "količinsko gledano odziv odličen, kvalitativno pa, se bojim, bolj slab". Založba vsak mesec izdaja še "novomeški mladinski časopis" Park. Ta gre sicer med počitnicami na dopust, vrnil pa se bo rahlo spremenjen, saj ravno poteka uvajanje novega urednika. "Težava je v tem, da je scena precej entuziastična. Letošnjega urednika čakata diploma in vojska in se pogovarjamo. Če je scena taka, da se na njej vrtijo samo simbolični zneski, je od človeka težko zahtevati, naj ignorira življenjske... karkoli že." Damir "Skendi" Skenderović, dosedanji letošnji urednik, se težav s kadrom zaveda: "Nismo profesionalci, in to se pozna." Park bere kakih tisoč petsto rednih naročnikov, časopis je bil doslej zastonj, razmišljajo o uvedbi simbolične naročnine. Štiri leta stara revija se ukvarja "z lokalnimi temami in kar je večjih, ki nas zadevajo".

Kaj pa pravzaprav "zadeva" Novomeščane? Ob vsej poplavi raznovrstne kulturne produkcije se človek vpraša, ali so morda v Novem mestu našli formulo, kako svežo kulturno produkcijo vpeljati v lokalne in globalne mreže dogajanja. So na hirajočem srcu etablirane kulture napravili obvod, ki bo pospešil pretok redke krvi kulture med ljudstvom? In če, kako da uspešne formule ne poskušajo uporabiti na večjem območju in preseči meja Novega mesta z okolico? Morda bi s tem zgubili stik s svojo publiko, ki jim izkazuje močno podporo. Morda pa sploh nočejo zavzeti sveta. "Novomeško sceno sem vedno imel, da sem se hodil spočit od ljubljanskih zdrah," pravi Gregor, ki se je zdrah udeleževal predvsem kot aktiven študentski politik v začetku devetdesetih let. "V tem prostoru je dejansko tako, da vsak, ki hoče delati, dobi svoj prostor pod soncem. V naših krogih za zdaj še ni bilo nobenega vsebinskega razcepa in to nas krepi. Zdi se mi, da je naša generacija vedela, kdaj mora vsebinsko vajeti prepustiti mlajšim. Rekli smo jim, to je vaše društvo, vaša stvar. Samo pri stvareh, za katere je potrebno malo bolj profesionalno vodenje, jim pomagamo. Pri tistih stvareh, ki jih društvo z enoletnimi mandati ne more izpeljati. Za založništvo so na primer potrebne večletne priprave in kontinuiteta uredniške logike." In res svojega položaja osrednjih oseb "scene" ne izkoriščajo - večina dela poteka na povsem prostovoljni ravni, Gregor je na primer zaposlen v računalniškem podjetju in založbo vodi popoldne. "V sceno je bilo vložene veliko individualne energije in to se vrača."

Vračajo pa se tudi sami Novomeščani. Vsi moji sogovorniki so si obilico izkušenj pridobili v Ljubljani, tudi v tujini, a so se vrnili v rodne kraje. Prispevati svoj delež h kulturni pogači in ne jemati od nje, kot je to navada pri prenekateri s kulturno-umetniške scene. "Zmeraj gledam na lokalpatriotizem takole," pojasnjuje Borut, "moj oče in moja mama sta polovico svojih najbolj kreativnih let porabila, da sta si zgradila hišo in vikend. Recimo. Za to zdaj jaz, ko živim v našem vikendu, tisto polovico življenja usmerim v to, da se posvetim študiju, učenju. In tukaj imam zaledje, sidro, če mi kje zmanjka, lahko pridem nazaj. In ko pridem nazaj, nekaj prinesem. Če bi šel delat v tujino, bi hodil domov z denarjem, glejte, to sem zaslužil. Tako pa pridem nazaj in rečem, glejte, to sem se naučil. In potem to spet dam naprej. Vlagam v svoje mesto, v svoje kraje, kot da bi vlagal v svoj šparovček."

povezava

povezava

povezava