Iz cirkusa na oder

Sceno odrskih umetnosti pri nas obvladujejo institucije. Kakih pet državnih teatrov skrbi za klasično (in iz klasičnega izhajajoče) gledališče, imamo še dve operi in baleta, nekaj javnih zavodov pa se ukvarja z modernim gledališčem, plesom, performansom in body artom ("nastop" in "telesna umetnost" očitno ne zvenita dovolj pretenciozno). Mladi levi so uveljavljen ljubljanski "mednarodni festival gledališča in plesa", ki se osredotoča prav na zadnje tri postavke, ki jih lahko zaobjamemo pod nazivom moderne, bolje rečeno sodobne odrske umetnosti. Vprašanje, ki se postavi že ob naslovu, je, kaj je tu sodobnega, modernega, kaj je tisto, kar ločuje klasično odrsko umetnost z od grštva izhajajočo tradicijo od tega, kar nam na oder, tako rekoč edini skupni imenovalec teh dveh panog, postavi neki festival modernega.

Mladi levi so letos z res zelo na gosto natrpanim in upravičeno za "mednarodni" oklicanim programom ponudili odlično priložnost, da na z njim povezana vprašanja poiščemo odgovore. V sredo, 22. avgusta, je bil na Ulovki tradicionalni piknik Mladih levov. Začinjen z izvirno rusko vodko in s "slovenskim" odojkom je ponujal predvsem obilico možnosti za druženje z umetniki vseh vrst od plesalcev, koreografov in performerjev ("nastopačev" ali "nastopajočih"?) do dramatikov, lučkarjev in menedžerjev. V festivalski program so bili letos vključeni hiphoper, cirkusantje, igralci, plesalci, dramatik, koreografi, avtorka inštalacije ("inštalaterka"?) in celo filmarji. Iz programa je na prvi pogled najbolj izstopal Evgenij Griškovec, avtor, režiser in izvajalec predstave Dreadnoughts, strukturno gledano klasične monodrame absurda s prizvokom performančnega. Med vsemi temi plesalci in performerji je zaradi "krize modernih odrskih umetnosti. Veliko teh plesalcev pleše okrog besed." In prav besede so njegov medij, njegovo izrazno sredstvo. Odrsko pot je začel kot pantomimik, a po dveh letih se je "počutil kot v zaporu". Začel je pisati drame in jih tudi sam izvajati, danes je med najbolj prevajanimi sodobnimi ruskimi dramatiki. Obožuje oder in ljubi pripovedništvo, nad večino plesnih predstav in performansov pa ni preveč navdušen. "Izgubili so stik s svojo nacionalno kulturo, s svojim jezikom." In tu nacionalna kultura ne pomeni narodnih noš in viž, pač pa "stik z ulico. In to ne katero koli ulico, temveč neko določeno ulico in nekimi pravimi ljudmi na njej."

Z moderno odrsko umetnostjo se dogaja nekaj grozljivega. Zapira se, elitizira in umika iz obče družbenega. Izvajalci obiskujejo predstave drug drugega, kritiki se berejo izključno med seboj in se zavijajo v impresivno zveneče nebuloze, ki so jih pobrali od že pregovorno v temi tavajočih likovnih (vizualnoumetnostnih) kritikov, obča javnost pa nemo prikimava, češ "ne štekam, ampak zihr je kul". Vsaj pri nas je tako, po besedah alžirske koreografinje in plesalke Nacere Belaze pa se isto dogaja "tudi v Parizu in drugod po svetu". S sestro sta plesno pot odkrivali na novo, brez klasične plesne izobrazbe. "Bilo je nujno, neizbežno. Od nekdaj sva plesali, doma, v šoli, v diskotekah." Prav zato sta dober naslov za vprašanje o izrazni moči telesa: je omejena? Človeško telo na odru ne more biti stolpnica ali bolha. Lahko s samim gibom, z likovno podobo trenutka na odru izražamo kompleksnejšo idejo od klasičnega gor, ven - odprto, dol, noter - zaprto, hitro - agresivno in počasno - nežno nabora čustev? "Če v plesu ne bi bilo filozofije in poezije, me ne bi zanimal," pove Nacera, "ne le, da lahko pripovedujem zgodbo, povem lahko več od besed." Standardni nabori čustev so po njenem bolj posledica rigorozne klasicistične izobrazbe plesalcev, "ki za plesom pogosto skrivajo svoj pravi jaz". A plesna izobrazba ni nujno nekaj slabega. Manuela Pelmusa, romunskega režiserja in plesalca, so starši v baletno šolo poslali z dvanajstimi leti, ker je "imel težave v šoli". Zdi se mu, da se moderne odrske umetnosti pogosto odsevajo v kriptične konceptualne tvorbe, se nalašč distancirajo od gledalca, da bi tako dosegle učinek cesarjevih novih oblačil. "Stik s človekom z ulice je problematičen. Težko je doseči identifikacijo, poglabljanje, dojemanje." In tudi ravni dojemanja so različne. Ko je Manuel pred časom srečal sosedo iz otroštva in ji povedal o svojih turnejah in potovanjih, mu je rekla, da je ples vsaj za nekaj dober: "Spravil me je iz države." In tudi to je legitimen zorni kot. Podobno socialno problematiko poudarja hip hop plesalec (tudi) na klasično glasbo Ernesto Cortes, katerega družina je v Pariz pribežala pred Pinochetovo diktaturo.

Elita

Nasploh se zdi, da umetniki nad splošno kulturno produkcijo v svojem "fohu" niso preveč navdušeni. Angleška plesalka in igralka Maxine Rogers pravi, da je večina stvari, ki jih vidi na Danskem, "slabih. Občinstvo odide s predstave, ne da bi vedelo, zakaj izvajalci počnejo, kar počnejo. Mislijo, da morajo narediti največ, kar zmorejo, skočiti najvišje, se najbolj raztegniti. Po mojem je odgovor v preprostosti." Če upoštevamo klasičnogledališko premiso, da je bistvo odrskega, njegov naboj prav v identifikaciji občinstva z nastopajočimi, pridemo do analogije, kjer je kompleksen gibalni lik primerljiv z zapleteno stavčno strukturo, polno tujk. In ne prvo ne drugo pri stereotipnem občinstvu ne bo "prišlo skozi. Prikazovati moramo svoja življenja, biti iskreni." Maxine je v biznis prišla, "ker sem imela srečo. Slučajno sem delala neko predstavo, pa so me spet poklicali in spet in spet." Pa je moderni ples biznis? Odvisno. Bruno Krief, koreograf, plesalec in zračni akrobat, je v mladih letih želel biti slikar. Nekega dne je prišel dekle, za katero se je "zanimal", iskat na tečaj akrobatike na trapezu. Vodil ga je neki star cirkusant in Bruna prepričal, naj poskusi. Poskusil je in v nekaj letih postal poklicni cirkuški delavec. "Tam mi je manjkalo zgodb. Potem sem se preskusil v gledališču, a ko sem bil na odru, me je bilo preveč strah. Hotel sem svoj trapez. Zato sem združil mojstrstvo, to, kar sem dosegel z leti vaj, z izraznostjo." In po letih poskusov je nastal otvoritveni spektakel Mladih levov, Eclats sol air. Denarja je "precej manj. Ampak dobimo več. In tudi občinstvu damo več. Vsaj upam." Več denarja najbrž dobi "ena najzanimivejših evropskih ustvarjalk performansa", v Franciji živeča Španka La Ribot. Zvezdnica - mimogrede, z javnostjo komunicira prek agentov, za fotografiranje pa je nedosegljiva - je prepričana, da je njen enourni set krajših prizorov, povezan s podobo njenega golega telesa in rožnato obarvanih sramnih dlak, "dostopen na več nivojih. Če ne veš ničesar o moderni umetnosti, lahko uživaš v tem, kar vidiš. Če veš kaj o modernem plesu ali vizualnih umetnostnih, lahko greš globlje. Če spremljaš moja dela, še globlje."

S tem La Ribot opozarja na eno bolj žgočih problematik modernih odrskih umetnosti: problematiko dostopnosti. Podobno, kot se dobršen del sodobne galerijske umetnosti skriva za konceptualizmi, ki so pogosto le praktična demonstracija brez spremne besede laiku povsem nerazumljive in za svet povsem nepomembne ideje v likovnem samem, je tudi odrskost pozabila na oder v njegovem prvotnem pomenu odprtega praznega prostora na očeh množice. Zdi se, da mnoge plesno-performančne predstave gledalstva sploh ne potrebujejo, saj so same sebi namen in publike v ničemer ne nagovarjajo. "Ko pridemo na oder, vedno najprej pozdravimo občinstvo," pove Maxine, "tam je zaradi nas. Prišlo nas je gledat." Tudi Dalila Belaza, Nacerina sestra in plesalka, pravi da "imam ves čas občutek, da govorim ljudem. Svojo zgodbo. Čeprav ust sploh ne odprem." Ples je po njenem, "ko se enkrat otreseš klasičnih form, cel jezik". In zanimivo je, da jeziku plesa, jeziku telesa, ki je načeloma v svoji nadkulturnosti ekvivalenten jeziku glasbe in naj bi z lahkoto premagoval narodne in jezikovne meje, prav tu spodleti celo v komunikaciji z ljudmi iz iste dežele in z istim kulturnim ozadjem. "Ko sem bil v cirkusu, so mi ploskali v vseh državah, ki smo jih obiskali. S prvimi gledališkimi predstavami nam to ni tako zelo uspelo," pravi Bruno. Tudi Maxine se zdi, da "občinstvo pogosto ploska iz vljudnosti, ker nekaj pričakuje in to v nekih okvirih tudi dobi, ne glede na to, ali mu je predstava všeč ali ne". Želi si iskrenejšega odnosa do modernih odrskih praks. Vendar bodo moderne odrske prakse morale korak na ulico, med iskreno občinstvo, storiti same. Zaprte na odre institucij, med redno gledalstvo in kritike, ki jim je hvala kruh, bodo slej ko prej zapadle v izpraznjenost, ki na koncu vzpona čaka vsako elito.

"Predstavo prilagodim občinstvu. V Franciji ne razpravljam o mrazu moskovskih zim. Ko delam s simultanimi prevajalci (Evgenij nastopa in piše izključno v ruskem jeziku) prilagodim kompleksnost jezika njihovemu znanju in izrazni moči. Tu sem zaradi občinstva in najpomembneje je, da se ga dotaknem. Da govorim naravnost z njim in ne s samim seboj. Hočem doseči prvobitno grško komunikacijo, kjer je vse jasno." In smo spet pri grštvu in izvoru gledališča iz odprtega homerskega pripovedništva na eni in hermetičnega dionizičnega rituala na drugi strani. Mladi levi letos postrežejo z enim in z drugim, predvsem pa s široko izbiro predstav in pogosto omenjanim "odpiranjem novih prostorov", tokrat železniškega muzeja, idealistično poskušajo oder vrniti občinstvu.