Kralj Rade na Brionih

Največ zaslug za izjemni status tokratne Shakespearove predstave ima vsekakor Rade Šerbedžija, ki se je po dobrih desetih letih spet pojavil na Hrvaškem v gledališki predstavi v hrvaškem jeziku. S tem se je končalo dolgo in burno desetletje, polno nesporazumov med velikanom hrvaške gledališke in filmske scene ter novo nastalo hrvaško državo in nemajhnim delom njene javnosti.

Spor, obojestransko prepoln čustev, je enega prvih vrhuncev dosegel aprila 1992 na sarajevskih ulicah. Rade Šerbedžija je bil eden izmed tistih na čelu množice ljudi, ki je pozivala k miru in proti vojni v Bosni in Hercegovini. "V teh dramatičnih trenutkih smo skupaj prepevali pesem Neću da pucam na druga svog," se je na Brionih spominjal tistih časov sarajevski igralec Josip Pejaković. Tokrat sodeluje Pejaković s Šerbedžijo v vlogi Kenta.

Šerbedžiji, kljub rojstvu v Vinkovcih, Tuđmanova oblast zaradi projugoslovanskega pacifizma ni dala hrvaškega državljanstva. Sledil je umik v Ljubljano, kjer je dobil državljanstvo in vlogo Glosterja v Kralju Learu Radka Poliča. Polič je zdaj v vlogi Norca eden izmed stebrov brionske predstave. "Rade je prišel v Slovenijo," je na Brionih razlagal Polič, "in nastopil v Learu kot Gloster v Cankarjevem domu. Še sedaj se spominjam njegovega padca na premieri. Takrat sem pomislil, da je umrl. Bilo je grozljivo. Zdaj se z Radetom iz vsega skupaj lepo zezava. Češ da sem zdaj na vrsti jaz." Možnosti za usoden padec ima na Brionih Rac dejansko veliko. Zidovi tamkajšnje trdnjave Minor se zdijo še veliko nevarnejši kot kulise Cankarjevega doma.

Predstava Kralj Lear na otoku Mali Brion je projekt skupine Theater Ulysses. Glavna moža projekta sta Rade Šerbedžija in Borislav Vujčić, ki je tekst delno skrajšal in prilagodil. Dogajanje je umeščeno v čas in prostor, ki mu trdnjava z okolico tudi pripada. Čas Avstro-Ogrske in razpada velikega imperija. K temu videzu je prispeval tudi škotski skladatelj Nigel Osborne. Da bi pričaral čas k. und k. monarhije je sklenil "končati" nedokončana dela skladateljev tistega časa. Egona Wellesza, Gustava Mahlerja in Arnolda Schönberga. "To je glasba, ki povsem izraža prelomnost časa, v katerem je nastajala. Z njo je bil ustvarjen modernizem, kot ga je v istem času v književnosti začenjal tudi James Joyce v času življenja v Pulju," je po predstavi dejal Osborne. Pod njegovo taktirko glasbo v živo izvajajo člani Mostarske sinfoniete in reške vokalne skupine Putokazi.

Igralska zasedba iz Hrvaške, Slovenije ter Bosne in Hercegovine je del presežka, ki želi predstavo aktualizirati v čas razpada Jugoslavije in vseh vojn, klanja ter zločinov, ki so razpadu sledili. Palača kralja Leara, grad grofa Glostra ter palači knezov Albanya in Cornwalla želijo s prizorišči trdnjave Minor povezati spomin na Škabrnjo, Vukovar, Dubrovnik, Gospić, Pakračko poljano, vojašnico Lora v Splitu, Ahmiće, Srebrenico, Manjaćo, Sarajevo, zapore, taborišča in grobnice v Srbiji.

V zvezi s predstavo Kralj Lear na Brionih o tem nihče noče uradno govoriti. In vendar bolečin, doživetij, travm in čustev, ki so povezana z vojnami ob razpadu Jugoslavije, med večino članov skupine projekta Ulysses ni moč prezreti. Dejstvo je, da Šerbedžijeva predstava ta trenutek še vedno "ni možna" v Zagrebu in najverjetneje tudi ne v Dubrovniku, kjer je Šerbedžija upodobil nepozabnega Hamleta na legendarnem Lovrijencu. "Tega Leara bi težko prenesli v Zagreb," meni Šerbedžija, "narejen je za tukajšnji prostor. Mislim, da enostavno ne bi šlo. Ne mislim pa, da je licemerno, da je med gledalci tudi veliko ljudi iz Zagreba. Mnogi mi sedaj čestitajo. Življenje se je pač tako zasukalo. Kar zadeva mene, lahko za vse, kar se je dogajalo zadnjih deset let, vsakemu mirno pogledam v oči."

Kakorkoli, ponovitve predstave so po nekaterih izjavah v sicer še nedefiniranem času predvidene v Sarajevu, Banjaluki in Ljubljani. Režiserka predstave in soproga Radeta Šerbedžije, Lenka Udovički, raje kot o ponovitvah govori o "skorajšnji vselitvi v hišo v Barbarigi in preselitvi iz Londona v Los Angeles pozno jeseni".

Politična razsežnost projekta "Kralj Rade na Brionih" je bila razvidna tudi na obeh slovesnih premierah. Prvo je obiskal tudi predsednik hrvaške vlade Ivica Račan. Po politični vokaciji reformirani komunist oziroma, kot se danes reče, socialdemokrat. Spremljal ga je politični "vojvoda" Istre in prvak IDS Ivan Jakovčić. Človek, ki zadnje čase uspešno razburja istrsko in hrvaško javnost v celoti z odhodom svoje stranke iz vladne koalicije, s transregionalnim projektom "Istra regija" in domnevnimi nepravilnostmi pri nakupu in komunalni ureditvi vasi Sv. Juraj pri Grožnjanu. Tudi človek, ki ga je zagrebški Globus v političnem panegiriku nedavno razglasil za "nezmotljivega političnega voditelja in edinega vizionarja v Istri". Razgovori Račan-Jakovčič o morebitni vrnitvi v vlado so v medijih premiero Kralja Leara skoraj potisnili v ozadje. Mnogi v Istri omenjajo Jakovčićeve zasluge tudi pri realizaciji projekta Theater Ulysses na Brionih in v zvezi z naselitvijo Radeta Šerbedžije v Barbarigi pri Pulju. Vsekakor se zdi Šerbedžijeva umetniška in življenjska vrnitev na Hrvaško še najbolj preprosta prav v Istri.

Zabava po predstavi je potekala na terasi hotela Franina. Mimogrede, hoteli na včasih mondenih Brionih so v velikem nasprotju z lepoto otokov in po opremljenosti blizu času, v katerega je umeščena predstava. Okrog 400 posebej vabljenih gostov je na zabavi med drugim z igranjem na kitaro kratkočasil tudi Radetov sin Danilo. Razen redkih izjem pa na premieri ni bilo znanih imen hrvaške politične in jet scene. Med gosti je bilo nemogoče najti katerokoli pomembnejše ime iz vrst hrvaške politične ali kulturne desnice. Še najbolj so izstopali nekdanji teniški as in sedaj trener Nikola Pilić, provokativni publicist in kritik Igor Mandić ter nekdanji avtomobilistični dirkač, sedaj podjetnik Goran Štrok. V hrvaški javnosti prav te dni odmeva njegov nakup znanega dubrovniškega hotela Excelsior za slabih 1,5 milijona DEM. V krogu njegove družbe je potekala zanimiva debata o domnevnem interesu ameriških filmskih zvezd za nakup posameznih otokov na Jadranu. Med imeni sta bila omenjena Sharon Stone in Clint Eastwood. Cena za otok s površino okoli 200.00 kvadratnih metrov naj bi se gibala med 2 do 3 milijone DEM. Kdor je iskal na predstavi ali na zabavi po njej znana mednarodna imena, ki so bila sicer napovedana, jih je lahko preštel na prste ene roke. Recimo, našel bi pevca skupine Base of Ase Ulfa Eksberga. Kljub napovedi ni bilo Vanesse Redgrave, ki je na Brionih imela 2. avgusta v okviru Theatra Ulysses samostojni koncert. Gost presenečenja na tem koncertu je bil Lado Leskovar. Namesto Vanesse Redgrave je prišla njena hči Jolly Richardson. Kot igralka je o predstavi govorila v superlativih: "Neverjeten spektakel, nekaj najlepšega, kar sem kadarkoli videla. Režija, igra, scenografija, skratka vse skupaj - neverjetno." Ko govorimo o tujcih, je treba omeniti tudi številne goste iz Slovenije. Zlasti na drugi premieri.

Na partyju po prvi predstavi je Igor Mandić razlagal, da je "projekt Ulysses na Brionih nastal pred leti v Beogradu v razgovorih z igralcem Ljubo Tadićem. Takrat sem bil skeptičen, danes sem fasciniran. To presega vsa pričakovanja". Nekdo se je pri tem spomnil dogodka iz leta 1996. Takrat je filmski režiser Philip Noyce skupaj s producentom Brankom Lustigom prišel na filmski festival v Pulju. Obiskala sta tudi Brione. Noyce je tam po lastnih besedah "dobil občutek, da je prišel na otok kralja Leara". Nekaj časa zatem se je Noyceu v kuhinji londonskega stanovanja Radeta Šerbedžije obudil spomin na Brione. V Šerbedžiji je Noyce zagledal kralja Leara na Brionih in povprašal Radeta: "Misliš, da sem nor?" "Ti si res nor," mu je odvrnil Rade, "vendar je ideja odlična!" Lenka je pogledala oba in dodala: "Vidva sta oba nora, ideja pa je resnično odlična in jaz bom režiserka."

Prav Radetova soproga in režiserka Lenka Udovički je v igralsko ekipo vnesla novost. S pomočjo koreografinje Kate Foley iz New Yorka se je za igralce sleherni dan začel z jogo. Reakcije so bile različne. Kot pravijo, je bil in je še največji navdušenec za jutranjo jogo Radko Polič. O imenih manj navdušenih se raje ni govorilo. Ne glede na dosežke vseh sodelujočih, med katerimi zlasti izstopajo Radko Polič, Josip Genda in Dejan Ačimović, je predstava resnično v znamenju Radeta Šerbedžije. Njegova igra, kot je dejal Borislav Vujčić, "prihaja z dna duše". Ali kot so dejali nekateri drugi, njegov kralj Lear je "pravi šerbedžijanski lik". Tokratno upodobitev kralja Leara je njegov svojevrsten hommage prijatelju in nedavno preminulemu velikanu hrvaškega gledališča Fabijanu Šovagoviću. Kot je Šerbedžija pozneje sam priznal, je "Šovi snel nekaj scen". Pri tem je mislil na Kralja Leara, ki ga je v zagrebški Gavelli leta 1983 režiral Kosta Spajić. Šerbedžija je takrat igral Edgarja. Velikega spoštovanja, ki ga igralskemu geniju kolega Šovagovića Šerbedžija izkazuje še danes, ni zmanjšalo niti dejstvo, da sta se po razglasitvi samostojne Hrvaške znašla na politično nasprotnih straneh.

Seveda ni šlo tudi brez zahval nastopajočih. Šerbedžija se je zahvalil "Istri in mestu Vodnjan. Brez njiju ta projekt, ki smo si ga kot ustanovitelji Theatra Ulysses zastavili na Brionih, ne bi uspel. Vse temelji na prijateljstvu in sodelovanju. Iz tega je nastala veličastna umetnina". Scenografinja Jagoda Buić je dodala: "Na pustem otoku smo z velikim intelektualnim potencialom vseh ustvarili Radetov in Lenkin sen." Sam Šerbedžija je o svoji upodobitvi kralja Leara dejal: "Za vsakega igralca, ki igra kralja Leara, je to odgovor na vprašanje o njegovi igralski moči in znanju. Igralec, ki igra Leara, mora dajati videz, da ima troje otrok. Sam jih imam pet. Lucija in Nina celo igrata v tej predstavi. Lear je ena izmed najtežjih vlog. To sem vedel in nisem se spustil v neznano avanturo. Lahko bi tudi rekel, da sem se v življenju vedno soočal s situacijami po načelu 'va banque'. Tako tudi tokrat. To so stresi, ampak dobri stresi, ki mi bodo koristili v nadaljnji filmski karieri."

Brionski Kralj Lear Radeta Šerbedžije je dogodek, ki presega izjemne gledališke razsežnosti predstave. V odsotnosti dubrovniškega glamurja in elitizma je predstava svojevrsten come back Radeta Šerbedžije. Kot hrvaškega umetnika svetovnega ugleda in kot antičnega homo politicusa današnje hrvaške države. Kot nekdaj z genialno upodobitvijo Krleževega "Mojega obračuna z njimi" se je tokrat Rade Šerbedžija vrnil kot kralj Lear v "obračunu z njimi". Kot je dejal Lear: "Pozabi in odpusti!"