Za pet špilov

Pravzaprav je bila novica letošnjega 23. festivala jazza v avstrijskem Saalfeldnu, da se kvišku postavlja multimedijski kulturni center, ki bo turistični naselbini med vršaci zagotavljal kontinuiteto prireditev med letom. Zadovoljstvo starejših lokalnih zagnancev in po malem poslovnežev, ki so med "milkami" na pašnikih ob koncu sedemdesetih let v enem od opuščenih hlevov zgradili jazzovski klub z razstavnim prostorom za vizualije, ob njem na pragu jeseni vsako leto postavljali šotor in delali festival, je razumljivo. Klub je mrknil leta 1985, a do tedaj se je v jazzovski štali nagnetlo imenitnih muzičistov, ki so jo zapolnili z blagohotnimi in avanturističnimi godbami: od The Art Ensemble of Chicago do Elvina Jonesa. Skomine po časih, ko so zagazili v meter snega na špil in se je skoz metež iz Salzburga prebil jazzbus, za internacionalen okras pa je bil kakšen nadobudni premraženi štopar iz "divjega jugovzhoda", so sladke. Toda časi so drugi.

Tridnevna šotorska fešta je največji avstrijski jazzovsko-turistično-poslovni pogon in eden najbolj odmevnih evropskih. Saalfelden premore obsceno velikanski budžet, ob katerem zbledijo vse manjše festivalske enklave, posejane po Avstrijskem. Programsko je razsipni dunajski poletni populizem z zvezdami sumljivega porekla proti saalfeldenškemu navadna kmetija. Če je pri podalpskem kaj ostalo od "starega", je spretno in ziheraško peljana programska politika, ki vrvohodi med tipanjem za novo muziko, preverjenimi imeni in kratkotrajnimi trendi. Pomaga jih ustvarjati, briše jih, pozablja, iznajdeva - s kohortami novinarjev in drugimi posredniki jazza in improvizaciji blizkih muzik. To skuša celo zabeliti z refleksijo, saj prireja obfestni simpozij. Mali oder z "bližnjicami" v mestni dvorani zadnjih nekaj let postaja osrednji muzični "punkt". Nekateri že hodijo samo na matinejske short cuts uživat intimnost manjših zasedb in velike muzike ter ignorirajo tisočglavo masovko pod šotoriščem. Na to je ob obetu kulturnega hramovja namigoval večni vestni šef oblegane stojnice s predragimi cedejkami. Nima izkušenj z ljubljansko grobnico godb.

Letos so razvajena ušesa na prizorišče posebej vabili nastopi veteranov evropske free music in ameriškega protipola svobodnjakov z epigoni. Nekako, cvetober soočenj v Nickelsdorfu izpred desetih let, povzetek špic ljubljanskih festivalov in zdajšnjega Cerknega. Tudi preostali program je obetal. Seštevek je bil nad običajnim povprečjem: štirje, pet presežkov v napornem nizanju koncertov, najav, pohajkovanj v krogu med čakanjem na naslednjega.

Kje je avantgarda?

Med poslušalstvom vseh generacij, rutinerji, ki vsako poletje rolajo od festivala do festivala, panksi, ki se nimajo kam dat, rejveži, ki komaj čakajo na en sam zamolkli beat, in vsakdanjimi firbci, je resnobno taval znan obraz. Bil je nemški novinar. Stavili bi, da je leta '68 bral Marcuseja in poslušal svobodnjake. Pred desetimi leti je v drugi severnoevropski novojazzovski "Meki", v nemškem Moersu, med tradicionalnim binkoštnim kosilom za nenasitne novinarske želodce genialno zagnjavil programskega vodjo Hennena. Ni bolj bebastega izraza, kakor je skrivenčen smeh umetniških vodij festivalov, ko na dobro merjeno vprašanje nimajo odgovora. Torej, novinar je v klepet ob sektu, ki je bil bolj trepljanje in prilizovanje, udaril: saj je fino, da nam igrajo afriški pop, všeč mi je, ampak, Wo ist Avantgarde? Dvakrat zapored. Gospodovo vprašanje so na obedovalni tiskovki za silo zradirali. Izpadel je demode, starokopiten, zadrt težak v mavričnih časih, ko je v pogovorih, gestah, na vsakem koraku buhtel postmodernističen pušeljc; kolaži, pastiši, "vse gre", v godbah pa dražestna melodija, funkcionalna tonalnost, durmol, ritemska urejenost, sweet music. Prejšnjo nedeljo je molčeča izmenjava pogledov izdajala, da vemo, zakaj čakajoč potimo pot pod šotorom. Tisto vprašanje izpred desetih let bi se kaj lahko glasilo: Kje je Peter Broetzmann? Zakaj eskpresivni nemški pihalski muzik je bil eden ustanoviteljev, pobudnikov in vitalnih sil Moersa. Naenkrat ga niso več vabili. Zadnjič s supersoničnim električnim bendom Last Exit z Diamando Galas. To je v kritiškem diskurzu, ki je oznanjal "krizo jazzovske ustvarjalnosti", pomenilo, da so se svobodno improviziranje, free jazz, instantno skladanje, jazzovska avantgarda "zaciklali", da "igrajo iz trebuha", so slepo črevo. Zatorej radirka. Svobodnjaki so nemirno iskali naprej, svoje male štorije "pripovedovali" pankovcem ali se razdajali v enklavah, kakršne so Nickelsdorf, jesensko berlinsko srečanje, se gibali po manj pretočnih kapilarah omrežij klubov in neodvisnih založb. Svojo muziko so obenem dokumentirali, niso zastali. Tuhtali so, vzpostavljali razlike, poglabljali znanje.

V Saalfeldnu je torej prvič muziciral taisti Peter Broetzmann s čikaškim tentetom. V generacijsko pestri zasedbi prednjačijo mlajši Čikagovci z njegovima občudovalcema, a v igri enakopravnima pihalcema Kenom Vandermarkom in Matsom Gustafssonom, gostujočim basistom Williamom Parkerjem, bobnarjem Hamidom Drakom in drugimi. Izčrpani basist Kent Kessler je po špilu očaranemu mladcu, ki bi takšno muziko poslušal vsak dan, šel za njo kamorkoli že, v smehu pojasnil: "To preveč stane." Kdo bo plačal letalske prevoze desetim, vaje, bivanje, koncertni honorar, godba ni za lagodni fotelj. Ni jazzovski mainstream, vnaprej ne paše na umbrijsko ozvezdje ali na poštirkani oder v Monakovem, v uradnem glasbenem življenju contemporary music pa velja za "neuko". Ti muzikanti nimajo statusa akademskega skladatelja. Kessler je zadel. Takšni projekti so na milost in nemilost izročeni odločitvam prirediteljev, novodobnim impresarijem, odbitim donatorjem, lobističnim sposobnostim in intrigam, kakršna je bila tista kritika Johna Corbetta, ki je sfural, da je za jazzovske godbe mladi, nadarjeni Vandermark prejel nagrado zasebne fundacije, s katero je "v igro potegnil" nemškega pihalskega veterana. Godbe so vpete v razmerja moči, kapitala, medijskega nadzora, presojevalnih mehanizmov.

Stereotipna redukcija je, da je Broetzmann tour de force saksofonist, ki je do koncev prignal aylerjevski saksofonski krik. Nastop tenteta jo je ovrgel s prefinjeno dramaturgijo, izjemno skupinsko igro, dinamičnimi razponi in razporeditvijo vlog. Najprej je svoj komad z znakovnimi napotki oddirigiral čelist Fred Lonberg-Holm, sledilo mu je Gustafssonovo iskanje kontrastov. Sklenila ga je monumentalna polurna Broetzmannova strukturirana mojstrovina z izjemnim zvenskim razponom, dinamiko, občutenimi soli, tihimi in bučnimi skupinskimi parti. Vandermark je briljiral na klarinetu, na trompeti in pozavni je zadržano barval Joe McPhee, saksofonista Gustafsson in Marc Williams sta segala do najvišjih registrov. Zadaj so delali bobni in strune. Komad se je stopnjeval v gosti menjavi pihalskih sekcij in iztekel v komaj slišne basovske flažolete. Bil je vrhunec. Previdno so ga na oder postavili ob pol treh popoldan.

Z drugim veteranom "svobodne igre", 66-letnim nizozemskim klavirskim avantmonkovcem Mishom Mengelbergom, je padel še en kliše o "koribantih". Tudi Mengelberg je, če spomin ne vara, tu nastopil prvič. Na čelo tria, v katerem sta muzicirala njegov dolgoletni kompanjon, bobnarski špilavec brez primere Han Bennink in basist Brad Jones, so postavili "ime", trobentarja Dava Douglasa. Slednji je pokazal, da je muzičist. Ko sta "holandska swingarja" telepatsko začela prekladati, lomiti Monkove štikle, jih graciozno harmonsko in ritmično širiti, se je taktno umaknil. Potem je sočno virtuzno, kot že dolge ne, poprijel brez nastopaških trikov. Upičenci so naredili najbolj gibki jazzovski koncert z osupljivo lahkoto, poznavanjem historičnega gradiva in občutkom za skupinsko igro.

Sobotni short cuts so minuli v znamenju duetov življenjskih sopotnikov. Ušla nam je, po zagotovilih slušateljev, lepa nepretrgana improvizacija Angležev, pianista Keitha in vokalistke Julie Tippett. Zato pa smo toliko bolj nabrusili ušesa ob imenitni igri švicarske violinistke Maye Homburger in angleškega kontrabasista Barryja Guya, dolgoletnih muzikov na institucionalno ločenih scenah. Premišljen, intimen spoj stare baročne glasbe z novo muziko, iskanje stičišč v improvizacijski praksi, ki je bila iztočnica za skladanje tako baročnim skladateljem kot sodobnemu Guyu, je med drugim dal uvodno misteriozno sonato za "odprto uglašeno" baročno violino Ignacia von Biberja. Podaljšala se je v sodobno, čisto igro strun in abruptnih, zvensko razkošnih lokovalskih potez. Vrhunsko obdelovanje in obvladovanje zvočnih možnosti glasbila je podrejeno delikatnemu skladanju in intenzivni, telesni igri, kar je produktivna interpretacija baroka za današnjo rabo. Kakopak, vnovič brez sentimentalnega "koribantstva" sluzavega godalnega vibrata, ki obvladuje množično percepcijo violinskega odjeka in sproti izničuje harmonske akustične možnosti, ki jih ima napeta struna.

Četrti špil so dale slišne skandinavske mlade moči. Z odmevno sobotno predstavo se nam je izmaknil finski harmonikar Kimmo Pohjonen, a zato je bend norveškega saksofonista Trygveja Seima sredi popoldanske pripeke z jazzovskim dotikom disciplinirano v počasnem loku odigral lepo aranžirane in stkane skladbe.

Tokrat je povsem zatajil kontingent newyorškega downtowna, ki je bil paradni konj zadnje desetletje. Še dobro, da je nastavljeni, "abonirani" gost Marc Ribot ob razvpitih latentnih dead headih Medeski, Martin & Wood potegnil z drugim povabljencem, s 76-letnim sunrajevcem Marshallom Allenom. Iz monotonega ozadja sta začela delati godbo, da ni bil popoln dolgcajt. Soliden francoski prispevek sta bili zasedbi Louisa Sclavisa in Henrija Texierja. Festivalska zvezda je bil kubanski pianist Gonzalo Rubalcaba, a je sijaj upravičil z enim komadom, duhovito predelavo Peanut Vendor.

Najbolj množična okupacija velikega odra z anarhopankovci The Ex in improvizacijskim orkestrom z dirigentom na čelu se je sfižila. Ex Orkest je na trenutke masivno eksplodiral, nakazal, kako bi njihov rock lahko zazvenel s pihalsko baterijo. Potokla ga je nedodelana dramaturgija, dotolklo slabo ozvočenje. Reševali so ga solisti, tudi gromki sicilijanski trompetar, radoživa felinijevska pojava Roy Paci, ki je adrenalinsko povzel poletni tempo in prostorsko orientacijo muzičista: "Jutri gremo že naprej. Še en festival na Češkem. Blizu Dunaja."

Koncerte je snemal avstrijski nacionalni radio, dolgoletni festivalski podpornik, ki se je postavljal s priročno multimedijsko poslušalnico. Že vnaprej so za sredo septembra najavili predvajanje posnetkov prvih dveh - Mengelberga in Broetzmanna. Tam nekdo poznavalsko urednikuje.

povezava