Poetična zabava

Čas za počitnice se izteka. Jesen prihaja, za njo zima, in razen če si lahko privoščite migracije na nasprotno poloblo, svojih nožic v toplo morsko vodo kmalu ne boste mogli več namakati. Očitno je to dobro znano tudi med evropskimi literati, obenem pa se mednje vrača spoštovanje do čarov z borovci prekritih nazobčanih linij dalmatinske obale, saj so se kar množično odzvali na povabilo organizatorjev pravkar končanega šestega mednarodnega književnega festivala na Krku Pontes 01. V okviru festivala so potekale diskusije, branja, predstavitve del, projekcije filmov, spremljevalna razstava in celo "pijani brod", razgledni izlet do okoliških otokov na neki barkači. Precej tipične dejavnosti za kup literatov in književnih entuziastov. A na Krk se v petek na sredi najhujše nevihte z Borutom nisva pripeljala stokajoč od predvidenega dolgčasa, ki ga človek nekako samodejno poveže s tovrstnimi prireditvami, temveč naju je vlekel tja nek novum znotraj literarnega samega: pesniški slam.

Nekaj novega je slam samo v tem okolju. Iz načina podajanja izvirajoča literarna zvrst svoje korenine najde v osemdesetih v Chicagu, ko je Marc Smith, zdaj znan kot slam papi, začel prirejati pesniška tekmovanja, ki jih je ocenjevala iz publike naključno izbrana komisija. Marcov namen je bil preusmeriti ameriško poezijo nazaj k javnosti: sodniki, ki pesnike ocenjujejo z ocenami od 1 do 10, naj bi predstavljali prerez laične publike. Stvar se je prijela, na nastopih osnovana poezija je zajela večje ameriške urbane centre, nato pa se počasi čez lužo preselila še v Evropo. Zdaj je in baje predvsem v Franciji in Nemčiji, na Balkan pa je pronicala prav v okviru prejšnjih Pontes festivalov, tekmovanja v Sarajevu redno potekajo že kakšno leto, načrtujejo pa jih še v Zagrebu in Beogradu.

V te kraje je slam prinesel samooklicani minister slama, Hamburžan Wehwalt Koslovsky, ki ga najdem pred diskoteko Džungla v mestu Krk, kamor se je prvo hrvaško mednarodno tekmovanje v slamu preselilo s trga Komplin zaradi večernih nalivov. Med pripravami na vodenje tekmovanja kompaktni pesnik s čepico in rdečimi lici na kratko oriše pravila večera: vsak nastopajoči ima na voljo sedem minut, v katerih lahko počne karkoli, pod pogojem, da uporablja le sebe, svoj tekst in mikrofon. Pripomočki niso dovoljeni. Po izteku sedmih minut se pet naključno izbranih sodnikov odloči za ocene, ki se nato zapišejo in seštejejo, trije najvišje uvrščeni pa potem vsak še z eno pesmijo poskušajo prepričati občinstvo o svojem pesništvu. Zmagovalec prejme steklenico šampanjca. Clean style oziroma tako imenovani čisti slam, torej nastop brez odrskih pripomočkov in zvočne spremljave, pa je samo ena od možnosti. Konec koncev so korenine slama tesno povezane z nekim drugim verbalnim gibanjem, ki prav tako temelji na neposredni komunikaciji z množicam, ki pravzaprav je samo nagovarjanje množic: hip-hopom. Precej povedno je že samo dejstvo, da so se eni od prvih ustvarjalcev na tem področju, izhajajoči iz newyorških slumov, oklicali za "The last poets", za zadnje pesnike. In v ZDA je slam poezija še vedno tesno povezana s hip-hop gibanjem. Tudi nastopajoči so tam, tako Wehwalt, pogosteje posamezniki z roba družbe, odpadniki in alternativci, ki v slamu iščejo nove izrazne možnosti in občinstvo za svoje disidentske poglede na svet.

V Evropi je stvar drugačna, slam poezija je v domeni intelektualcev in "pravih" pesnikov. Favoriti večera so Nemci in Nizozemci, v slamu prekaljeni tekmovalci, Wehwalt in še nekateri od tega celo živijo, saj so nagrade na prvenstvih zahodne Evrope denarne. A vseeno gre za "vračanje poezije ljudem". Med platnice zaprte pesmi so po Wehwaltovih besedah izgubile stik s svetom, njihovi avtorji pa občudovanje občinstva. "In pesnik mora biti občudovan, saj želi deliti svoje ideje in svoje občutke med ljudi." Ideje in občutki večera pa so po prvih vtisih krepko različni. Ko se na previsoko dvignjenem odru, skoraj balkonu, prikaže M.C. Wehwalt v rožnatem jagermaister kopalnem plašču in približno predstavi že prijavljene, se izkaže, da prihajajo iz Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije, Nemčije in Nizozemske. Enajst jih je. A ena od temeljnih lastnosti slama je, da je odprt za vse - tekmovanja se lahko udeleži kdorkoli od prisotnih. Ko se kot dvanajsti prijavi Hrvoja, za katerega se pozneje izkaže, da ima dokaj konceptualno vizualen pristop do poezije, se nekje globoko v meni zgane potuhnjeni čut za literarno in se zaradi pristnosti in podajanja iz prve roke pričujočega besedila, pa tudi nečimrne samozaverovanosti in predvsem, da bi bil trinajsti, prijavim tudi sam.

Tekma

"Let the slam begin!" Vse skupaj se prične v pravi olimpijski pozi. Vrstni red nastopajočih se žreba sproti, tako da adrenalina ne manjka. Po nastopih prvih nekaj tekmovalcev, ki jih jezikovna ovira ne moti preveč, precej se govori angleško, a sama besedila ostajajo večinoma v izvirnem jeziku, je jasno, da se publika bolj kot na poetsko odziva na zabavljaško. Tudi večkrat izžvižgani sodniški odbor je nemilosten, čeprav nekako akademski: pada vse od petic do desetic. Vrsti se kolikor toliko klasična poezija, lepo pripovedništvo, prej omenjeni konceptualist s poezijo za gluhe in slepe, krajša resnoliterarna eskapada moje malenkosti, ki kljub najmanjši navijaški publiki na svetu v zasedbi enega (1) fotografa niti ne požanje tako slabih rezultatov, nato pa oralna poezija (piskanje, stokanje, cviljenje), nizki udarci z osnovami nastopaštva, ki smo jih vajeni z improligaških odrskih desk, sprehod mimo pravila brez pripomočkov s strani glasbeno-literarnega nizozemskega dua, resno nevarno razmetavanje po visokem balkončku brez ograje in erotistični poskusi obeh udeleženk pridobivanja pretežno moške komisije na svojo stran. Izkaže se, da je bil moj, sicer sproščeno zastavljeni in v svrho občega razumevanja bolj spontano kot simultano prevajani nastop vseeno premalo populističen za ostre kritike v namišljenih sodniških haljah, ki po logiki "manj ko vedo o poeziji, toliko bolje", predstavljajo nekakšen presek ljudskega. A takojšen odziv nam, pisunom, ki smo vajeni v tišini čakati, medtem ko žrtev prebira naš zadnji umotvor, prav zelo godi, in tistih sedem minut se izteče, kot bi mignil.

V finale se, kot se spodobi, uvrstijo favoriti, trije Nemci: akcijski Dirk, plesoči Jan in oralni Walter, po tesnem boju pa zmaga občinstvu (ki na koncu odloča v celoti, s ploskanjem) s samoironijo priljubljeni Dirk, katerega zmagovalna pesem v prevodu nosi naslov Ptica fukavica in ki s svojo dolgolaso nogometno navijaško podobo prav v ničemer ne spominja na stereotip pesnika. Koliko skupnega imata slam in poezija kot taka? Približno toliko, kot imata skupnega Improliga in gledališče: precej, ne pa spet prav zelo veliko. Dobra stran slam gibanja je, da navaja do literature načeloma ignorantsko publiko na dejstvo, da poezija vseeno ni nujno nekaj zateženega in slabega, slaba pa, da za ceno všečnosti trpi vsebina. Kar pa nikakor ni osamljen pojav, saj ga je zaznati v slehernem umetniškem naših dni. Bo že imel Wehwalt prav, ko pravi, da "slam odseva stanje sveta".

povezava