Garaško poletje

Če bi med vsemi slovenskimi godbeniškimi nagradicami podeljevali tudi tisto za "najbolj težaško garajoči bend", bi jo vsaj v tem poletju precej gotovo uplenila žurerska klapa po imenu Elvis Jackson, ki je nabrala od začetka aprila do konca avgusta okrog šestdeset koncertov, in to po celi Evropi. Skupina, ki je v svojem imenu združila kralja rocka in samooklicanega kralja popa, je torej odrsko svečo žgala malodane vsak drug dan, kar je naravnost ubitačen tempo tudi za hardcore veterane svetovnega muzikaličnega circuita, kaj ne bi bil za razposajeno in nabrito pobalinsko klapo iz Ajdovščine.

V štirih mesecih šestdeset koncertov pomeni, da morajo biti fantje povsem izžeti? "Ma niti ne, če bi se dalo, če bi nas hoteli, bi jih odšpilali še več! Veš, kako je bilo to na začetku naše kariere, takrat smo šli pa res čisto povsod. Slišiš, da igra tam in tam super bend, ki bi ga z užitkom videl, in pokličeš organizatorja, da bi rad igral tudi ti, pa lahko zraven še piješ, ješ in se voziš zastonj!" Letošnja poletna vozna karta teh naših precej izvirnih ska-punk-jamerjev je poleg Italije, Avstrije, Bosne in Hrvaške zaobsegla tudi Francijo, Švico, Nemčijo in Češko, premaganih kilometrov pa raje sploh niso šteli, jih je bilo preveč. Baskitarist Erik, ki skrbi za urejanje vseh potrebnih papirjev, pravi, da je preživel v teh mesecih na meji približno toliko časa kot na straniščni školjki, ostali pa trdijo, da poimensko poznajo prav vsakega izmed carinskih psov v Evropi.

"Krasno je to, kako v našem primeru vsak koncert prinese dva nova," povzema Sandi Maver, menedžer in gonilna sila hiperproduktivnega ansambla: "To je znanstveno dokazano dejstvo, nekako tako kot veriga catch the cash, preden se zruši." Daleč so danes z nežno nostalgijo podoživljani zgodnji dnevi koncertov po halah tipa V štali pri Čipu v švicarskem Luzernu. Kot uvod v dirko traktorjev so štalo precej hitro razprodali, saj sta jo preplavila dva ducata ljudi, oder je bil sestavljen iz dveh lesenih palet, gazda Čipo pa je šel neposredno pred koncertom na kompost vreč tri kile marihuane, ker se je tja morda poscala mačka. Letošnje poletje je bila večina koncertnih krajev v najslabšem primeru na zadovoljivem nivoju, dasiravno zagatnih situacij tudi tokrat ni manjkalo.

V Požegi je tako soundman zaspal za mešalno mizo, kar se je rezultiralo v koncertu, ki se je na vse kriplje trudil emulirati zvoke pralnega stroja; v Sežani je pevec in trobentač Buda padel skozi oder, se nekje na sredi zagozdil in ga je bilo treba potem z nemajhnimi napori vleči ven, nekje drugje mu je uspelo spodrsniti in pasti z odra ter si pri tem resno razčefukati nogo; v Stari Gorici jih je lastnica rotila, naj vendarle prenehajo z nažiganjem, ker bodo - glede na to, da so začeli ljudje frčati skozi šipe - sicer povsem uničili lokal; v Trstu so morali trepetati pred domnevno s strani italijanskih neofašistov podtaknjene bombe; v Franciji je pod odrom ves čas kot lunatik na ekstaziju džuskal priletni župan...Poleg majhnih klubov so obdelali tudi svoj delež velikih festivalov, kjer so nastopili ob boku za naprstnik bolj znanih ansamblov, kot so na primer Offspring, Dog Eat Dog, Die Happy, Strung Out, Young Gods, Asian Dub Foundation in Less Than Jake. Seveda so odkrili, da se tovrstne evropske veselice od naših ne razlikujejo zgolj po headlinerjih. "Človek, tam je že backstage velik toliko kot pri nas sam festival, potem se ga pa še orenk nabutaš in vidiš vse dvojno, torej neskončno!"

Fit

Po dobri uri hece pokajočega kramljanja so mi vendarle priznali, da jih je naporna turneja vseeno izčrpala, predvsem fizično: pretekle mesece so se praktično samo vozili in uglaševali inštrumente. Zaradi ostrih telesnih naprezanj jemljejo nekateri bolj afirmirani tuji bendi s sabo celo fitnes inštruktorje, česar Elvis Jackson ne namerava prakticirati.

Psihično se jim je vedno znova najbolj utrudljiv zdel proces prečkanja meje, kjer jih lahko "saj veš ... pregledajo!!!"

Kar je še posebej zanje nedvomno vse prej kot dobrodošel postopek: vsakomur, ki je vsaj enkrat užival v njihovi razkuštrani muziki ali si ogledal resnično odbite spote, bi moralo biti jasno, da brez zlorabe nedovoljenih substanc preprosto ne more iti. "Takole napiši: soul food uporabljamo po potrebi in predvsem v zdravstvene namene. Drugje to delajo itak povsod. Zelo nas boli, da je pri nas narava še vedno prepovedana. Še dobro, da smo lahko vsaj alkoholiki."

Za bližnjo in srednjo prihodnost so načrti precej določeni in preprosti: čim več igrati, čim manj misliti in nemara celo lansirati kako plato, to bi bila njihova tretja studijska. Materiala da se je že nabralo dovolj, bo pa moral na podstrešju še malce dozoreti. V zadnjem času se je zasedba okoristila z dvema mednarodnima okrepitvama: prvi je v Idriji živeči Nizozemec Mat, ki je kot zvočni inženir delal z Nirvano, Pearl Jam in Sonic Youth, druga pa je po novem peti član skupine, pooblaščen za perkusijo, pomožne vokale in ples, je namreč izurjen plesalec tako salse kot Sepulture. To je osemindvajsetletni Mehičan Antonio Zamora Caseras - Bongo, ki je prišel pred štirimi meseci k nam obiskat punco in se obenem zaljubil v Elvisa Jacksona: "Predvsem sem vesel, da sem uspel zadostiti nivoju norosti, ki je nujen za vstop v ta bend." Slovenija mu za zdaj nadvse prija, kot del kreativnega moštva pa se počuti tako fenomenalno, da je prepričan, da bodo ostali še dolgo skupaj. "Ne glede na to, kaj nas čaka, bom ostal z njimi ... No, ali se bodo pa oni preselili v Mehiko."

povezava