Neiskrenost je nevarna

Ali si vedno v četrti, v kateri bivate, najdete svoj bifejček?

Ta zgodba se začne z mojim očetom. Bil je oficir in je šel mlad v penzijo. Bil je bifejski človek in vse natakarice so govorile, da je bil najlepši penzionist na Viču. Njegova naloga je bila, da je šel vsak dan v trgovino in skuhal kosilo. Zjutraj se je odpravil in njegov dnevni svet so bili bifeji. Velikokrat se je zgodilo, da sem ga hodil iskat v bifeje. V bistvu sem to sovražil. Ampak ker človek počasi tipa svet, sem šele veliko pozneje spoznal, da je bife en mini mundus, in če znaš prav prisluhniti bifeju, lahko slišiš trenutek, v katerem živiš. In ker svojega poklica ne jemljem larpurlartistično, hočem vedno videti, kje izvira voda. Bife pa je gledališče v malem. V televizijskem jeziku je to reality show.

Ta zgodba o vašem očetu je presenetljivo podobna zgodbi vašega lika iz filma Kruh in mleko - tudi Ivan se zjutraj odpravi v trgovino in se ustavi v bifeju ...

Res je. Intimno sem takoj povlekel slike in zgodbe iz svojega otroštva. Očeta sem imel zelo rad. Lep človek je bil.

Kakšen je vaš odnos do alkoholikov?

Na alkoholike gledam tako kot na vse ljudi. Vsak je svojega telesa gospodar. Zanimivo je, da je več različnih vrst alkoholikov. Nekateri so topli, mirni, kulturni, lahko pa so nekaj najbolj zoprnega na svetu, še posebno, če si zraven trezen. Priznati moram, da alkoholikov ne trpim, če sem trezen.

V javnosti se ustvarja vtis, da vam zelo ležijo vloge alkoholikov in narkomanov ali vsaj posebnežev, kot je Zois iz TV Dober dan ...

Ja, ta svet mi je zanimiv. Sproža mi adrenalin. Srečal sem že veliko direktorjev, pa se mi njihov svet zdi agresiven. Svet marginalcev pa se mi zdi varen. Mogoče zato, ker se mi zdi svet biznisa neiskren. Neiskrenost pa se mi zdi nevarna. Zadnje čase opažam, da je moj največji prijatelj moj otrok. Star je štiri leta, brihten in iskren. Bojim se ljudi, ki so zahrbtni. Pijanec pa se mi ne zdi zahrbten. Narkoman je zanimiv, ker so se mu možgani obrnili naokoli. Kot igralca me te stvari zanimajo. Seveda bi rad igral tudi direktorja. Ampak pri nas je problem, da te označijo kot specialista za take in take vloge, in če se hočeš te oznake rešiti, moraš dobiti močno nasprotno vlogo. Recimo, jaz bi moral igrati glavno vlogo direktorja mega podjetja, da bi rekli, "pa ta Musevski je genialen direktor". Kar vem, da bi bil, ker tudi te ljudi opazujem. Saj v gledališču igram še marsikaj drugega.

Kako ste se našli z Janom Cvitkovičem?

Jan je bil na neki način moj fan. On je človek z instinktom. Enkrat je na Viču pristopil k meni - še preden se je sploh ukvarjal s filmom - in mi rekel, da sem mu všeč kot igralec. Zdel sem se mu zanimiv. Tudi Burger je bil tak. Že na akademiji, ko je delal neko produkcijo, je stopil k meni. To se dogaja čisto po kemiji. Kaže, da smo sorodne duše.

Kako ste se lotili filma Kruh in mleko z igralskega stališča?

Imeli smo vaje. Najprej smo vsi ugotovili, da mora biti ta zgodba hipernaturalistična. To je tudi način igre, ki me najbolj zanima. Ugotovili smo, da moramo, kljub temu da zgodba ni preveč zapletena, spoznati okolje, v katerem se dogaja. Sproščeni smo morali biti drug do drugega. Igralec se nikoli ne sme bati soigralca.

Ste imeli rešpekt pred Sonjo Savić?

Ne. Bili smo domači. Do soigralcev moraš imeti tak odnos kot do svoje žene in otroka. To velja tudi za gledališče. Formalni odnosi nikoli niso dobri za igro. Za Kruh in mleko smo imeli veliko improvizacijskih vaj, tako da smo se spoznali tudi v čisto drugih situacijah. Recimo, organizirali smo Ivanov rojstni dan, kamor so bili povabljeni vsi liki, ki so nastopili v filmu, vključno s kvartopirci iz Taverne. Zdi se mi, da je bila ta improvizacija ključna. En teden smo imeli vaje v Tolminu. Med drugim smo v tej Taverni igrali briškulo. Pa je niti ne znam igrati.

Kakšni so Tolminci?

Tolmince sem dojel kot zanimiv svet, kot zanimivo mešanico primorskega in alpskega. Ena zelo samosvoja rasa. Delam v Novi Gorici in lahko bi rekel, da so Tolminci bolj odprti kot Novogoričani. Celo Goričani hodijo žurat v Tolmin. Tam je veliko bolj direkten svet, nič ni poštirkano. Tolmin mi je absolutno ostal v lepem spominu.

Ali je zgodba filma Kruh in mleko zelo tipična slovenska zgodba? Se z njo poistovetite?

Ja. To je zgodba majhnega kraja. Zelo lokalna zgodba. Take zgodbe so ponavadi zelo mirne in počasne, nosijo pa ves univerzum. Lahko greste v Caracas in ugotovite, da tam življenje ni prav hudo drugačno. Pač samo še en kraj, kjer je globalizacija samo v oblakih, problemi so pa vedno isti že od Shakespearja dalje. Samo tempo reševanja problemov je drugačen. Biti marginalec v Tolminu je manj nevarno kot biti marginalec v Ljubljani. Tam greš lahko v banko v trenerki ali pijan, pa to ni eksces.

Gremo v Benetke. Ste res po projekciji dobili najbolj glasen aplavz?

Tako pravijo. Igralcu se vedno zdi njegov aplavz majhen. Ego, hahaha. Pa saj je vedno tako, da gledalci vedno kot nosilca zgodbe, skoraj avtorja, sprejmejo igralca. Tudi v gledališču je tako - režiser lahko naredi genialno predstavo, pa bo glavna zvezda igralec.

Kakšna je razlika med odzivom občinstva v Benetkah in Portorožu?

Za Portorož nimam pojma, ker sem imel tako tremo, da sem vso projekcijo gledal v tla. Potem je bila velika večina navdušena.

Ste v Benetkah srečali Nicole Kidman?

Ne. Najbližje sem ji bil na podelitvi, ko so na velikem platnu vrteli njen sprehod po mestu. Niti si ne želim, da bi jih srečeval. Nobenega idol poklonstva nimam. Niti kot igralka me ne fascinira. Pa še glamurja ne maram. Je umeten in sprenevedav. Če hočem videti neonske lučke, grem v Novi Gorici v kazino, hahaha. Tudi udeležbo na zaključni prireditvi sem vzel samo kot del svojega dela. Saj sem dobil dnevnice. Tam si nisem ogledal niti enega filma. Nisem imel časa. Tri dni smo bili tam in imeli smo nabasan urnik. Zanimivo je, katere televizije so že pred nagrado hotele imeti intervjuje - ukrajinska, češka, srbska, italijanska tako ali tako.

Katero stvar so v Benetkah največkrat spraševali tuji novinarji?

V bistvu so vse stvari povezovali s politiko. V filmu je nekaj podrobnosti, ki jih mi ne opazimo kot politične, oni pa. Recimo v filmu se govori o rezultatu Jugoslavije na evropskem fuzbalskem prvenstvu, in to so razumeli kot strašno intrigantno zadevo. Spraševali so se, kako Slovenija funkcionira v odnosu do bolj znanih balkanskih dežel. Podobno se nam je dogajalo tudi z gledališčem, ko smo gostovali recimo v Južni Ameriki. Vsi so iskali povezave z vojno in Balkanom.

Se zato morebiti počutite kot ambasador Slovenije?

Hahaha, ne, samo kot delavec, ki skuša svoje delo narediti maksimalno dobro.

Mimogrede, slišala sem, da vas v Portorožu žirija ni jemala kot resnega kandidata za Stopovega igralca leta. Kaj mislite, da se je zgodilo, da so vas vseeno razglasili za igralca leta?

Titule in nagrade me sploh ne zanimajo. Mogoče me ne marajo zato, ker ne maram glamurja in se niti slučajno ne vklapljam v to bleščečo shemo sveta, ki si jo predstavljajo. Po mojem mnenju bi moral to nagrado dobiti že pred leti za vlogo v Dorinovem Striptihu. Takrat so mi govorili, da se mi je zgodila krivica, da nisem dobil nagrade. Potem sem razmišljal in ugotovil, da pač kot tip človeka ne sodim v zvezdniški svet in me nočejo. Res pa je, da se niti jaz ne bi hotel obnašati, kot od mene zahtevajo.

Se vam zdi, da so tudi Kruh in mleko spregledali zaradi tega, ker ne sodi v koncept tega, kaj naj bi bil slovenski film?

Vsak, ki gleda ta film, vidi, da je to izjemno dober film. Kakšni pa so interesi filmskih delavcev, pa ne vem. Nemara je šlo za ščitenje visokoproračunskih interesov. Mislim si, da je bila neka računica. Tako kot je bila verjetno tudi v Benetkah.

Kakšna računica je bila po vašem mnenju v Benetkah?

Tam je bila neka levičarska tendenca. Ves čas smo mislili, da nimamo šans za nagrado, ker je vse skupaj tako ali tako odvisno od lobiranja. Edina razlaga je lahko ta, da je bila prisotna levičarska tendenca. Ta film je levičarski. Poleg tega pa je iskren, pravo nasprotje Hollywooda.

Film ima dva konca. Kateri vam je bolj všeč - tragičen ali happy end?

Kaj vem. Najraje imam konce, ki sprožijo asociacije. Osebno mi je bolj všeč prvi, tragični konec.

Kaj vam je v karieri večji izziv film, gledališče ali televizija?

Izziv mi je tisto, kar je najtežje ali česar še nisem preizkusil. Če sem v vsem dober, sem tako kot Hermann Maier v smučanju - vozim vse. In potem imam možnost, da če mi v eni sezoni ne gre dobro, recimo da v filmskem slalomu izpadem tri tekme zapored, lahko preskočim na gledališki smuk.

Vseeno se zdi, da ste zvezda zaradi TV Dober dan. Vaša podoba se pojavlja celo na ovitkih zvezkov.

Ne vem, mogoče. Otroci pa najbolj tečejo za mano. V Novi Gorici se je zgodilo, da se je okoli mene zbralo toliko otrok, da jih je prijatelj potem zanimiral in so imeli olimpijske igre. Od mene hočejo avtograme in me sprašujejo, kje imam kapo. Ponavadi jim rečem, da jo imam v hladilniku. Všeč so mi, ker so direktni in iskreni.

Ta Zoisova kapa ... to je bil vaš dodatek k liku?

Ja. Originalno sem imel zelo skrčen scenarij, vsega nekaj besed. In ko sem pogledal samega sebe, sem ugotovil, da imam samo kapo, in tako je nastala legenda o kapi, ki jo iščem. TV Dober dan je dobra izkušnja, ker je to prva prava sit com pri nas. To je super hitra produkcija, snema se en del v enem dnevu.

V okviru promocije nadaljevanke TV Dober dan je nastal tudi CD, na katerem vsi pojete. Je to vaša prva pevska izkušnja?

Ne. Imel sem bend. Dva benda. Najprej sem imel v gimnaziji bend Dirty Rets, ki je bil po moje prvi in edini pravi new primitives slovenski bend. Na žalost smo imeli samo dva šolska koncerta, potem smo šli pa v vojsko. Pozneje smo imeli terasa bend Quando quando. En koncert smo imeli v ŠKUC-u, čez pol leta pa še v B51. V ŠKUC-u je bil velik koncert. Parodija na terasno muziko, pa sami filozofi so bili v bendu. Bil sem frontman in med komadi sem še malo razlagal. Potem sem od časa do časa pel v gledaliških predstavah. Res pa je, da je komad na CD-ju TV Dober dan moja prva posneta pesem. Taka otroška pesmica.

Vam gre na živce, da k vašemu poslu sodi tudi promoviranje? Katera marketinška poteza bi vas recimo najbolj spravila ob živce?

Ja, res je, ni mi všeč, da sodi zraven tudi marketinška promocija. Toda imam srečo, da imam toliko dela, da sploh ne razmišljam, samo šibam. Imam samo gas in dolge luči.

Se pravi, če bi vam producenti rekli, da se morate slikati nagi, bi naredili tudi to?

Kaj vem ... če bi dobro plačali.

Vam je cena v zadnjem času zrasla?

Pri nas trg res še ni toliko razvit, da bi nagrade vplivale na ceno. V gledališču imam plačo, ki je dana od ministrstva, za vse ostalo se moram sam meniti za ceno. Jaz pa se ne maram prav veliko meniti. Verjetno sem poceni, kaj vem.

Vas zanima delo v tujini? Bi recimo tako kot Rade Šerbedžija šli s trebuhom za kruhom in v hollywoodskih filmih igral negativce jugo porekla?

Ne maram Hollywooda. Mogoče bi pa šel. Ampak me je strah, da bi v roke dobil kakšen tako grozen scenarij, da bi ugotovil, da ga ni denarja, da bi v tistem filmu delal.

Kakšen je za vas grozen scenarij?

Ne, ne, ne bom dal primera. Rekel bom samo, da sem jih že bral, hahaha.

Hoollywoodske ali naše?

Naše. Ah, bilo je ... recimo Patriot. Pa sem vseeno nastopil v filmu. Sem si rešil sceno. Scenarij v ničemer ni govoril, ničesar ni prinašal, nobene asociacije ni imel. Prazno. Včasih je prav sranje izziv, ker ugotoviš, da je to najbolj krvavo delo. Recimo, lažje je bilo posneti cel Kruh in mleko kot eno sceno v Patriotu. Na srečo se pri teh sranjih nikoli nisem preveč izpostavljal. Všeč mi je, da lahko v nekem slabem projektu sebe elegantno rešiš, ne da bi izpadel kot produkt nekaterih neumnih, neukih ljudi. Ampak ljudi, ki delajo svoje delo slabo, nimam nič manj rad. Vsak pač dela po svoje in se bori za svoje preživetje.

Kako se bo nadaljevala vaša filmska kariera?

Z Damijanom Kozoletom bomo snemali filma Rezervni deli. To je scenarij, ki mi je bil do sedaj najbolj všeč. Zjokal sem se ob branju. Tako dobra drama. Imam glavno vlogo, igram lik prvega slovenskega prvaka v speedwayu iz Krškega, ki na stara leta tihotapi ilegalce. Motorja sicer še ne obvladam, sem bil pa na tekmah. Snemanje se začne marca.

Mimogrede - radi pijete mleko?

Zelo rad.