Tudo isto e fado

Foto 7: Klub fada v lizbonski četrti Bairro Alto

Skoraj ni glasbenega izbora ali turističnega vodnika po godbah, ki ne bi ob Portugalski navajal pesmi Am*lie Rodrigues. Na ljubimčevo vprašanje, kaj je fado, pevka odgovarja, da so to "zgubljene duše v nočeh, čudne sence v mavrski četrti, pojoča prostitutka, žalobna kitara, pepel in ogenj, bolečina in greh, vse, kar rečem in česar ni moč izreči". Vse to naj bi bil fado. Z Am*lio je prek radia in gramofonskih plošč v štiridesetih in petdesetih letih postal portugalska popularna pesem par excellence. Tako so v šestdesetih letih levičarski nasprotniki dolgoletne mračnjaške Salazarjeve fašistične diktature njena glavna ideološka orodja strnili v tri izraze z začetnico na F - fado, F*tima in fuzbal. Glasbena oblika, ki je fatalistična, vas, prizorišče množičnih romanj, kjer se je leta 1917 trem pastirskim otrokom prikazala Marija in le bodoči karmeličanki zaupala tri skrivnosti iz F*time, in kolektivni šport, ki je z Eus*biom, črnopoltim žogobrcem lizbonske Benfice in junakom svetovnega nogometnega prvenstva leta 1966, postajal izraz portugalskega genija. Kako se je v triu znašla nekdaj urbana pesem revnih četrti Lizbone in Porta ter univerzitetne Coimbre?

Največ, kar o fadu - iz latinskega fatum - lahko usodnega izrečemo, je, da nam njegove različne zgodovine in zgodovinarji razkrivajo heterogene vire. Tako je portugalski šolnik Mascarenhas Barreto postregel s formalno in vsebinsko primero med sodobnim fadom in srednjeveškimi trubadurskimi cantigas de amor. Po drugi različici naj bi vladavina Mavrov na iberskem polotoku do 13. stoletja in z njo arabska poezija pustila sledi v fadovem otožnem in melanholičnem občutenju saudade. Kljub trditvam, da so fados peli že v 16. stoletju, ni pravega vira o glasbenem vokalnem slogu pred letom 1833. Takrat je v lizbonski javnosti z nastopi v materini taverni, ljubezensko afero z aristokratom in škandali zaslovela prva fadista, napol ciganka Maria Severa, o kateri so spletali legende, slikali scene iz njenega boemskega življenja, klepali stihe in pisali romane. Mladenkino usodo, umrla je pri 26. letih, upodablja prvi portugalski zvočni film iz leta 1931. Severi v spomin so se pevke fada ogrinjale s črnim šalom in nadaljevale genealogijo tragičnih junakinj.

Fadovi neposredni muzični viri so še težje določljivi. Verjetno sta nanj spočetka vplivala v lizbonskih krogih v 18. in 19. stoletju priljubljena afrobrazilska sloga modinha in lundu, ki ju je vnovič "evropeiziral" italijanski bel canto. Odločilni prenašalci občutenja domotožja so bili mornarji. Fado je ena tistih popularnih godb, ki je povezana s kozmopolitskimi, rasno mešanimi pomorščaki. V aristokratskih krogih so ga imeli za muziko postopačev, črnih brazilskih in afriških svobodnjakov ter pretepaških mornarjev, ki so bivali v nekdanji elitni ("mavrski") lizbonski četrti Alfama, kjer se je socialna slika spremenila po katastrofalnem potresu leta 1755. Nek kultivirani imenitnež je fado obtoževal "nemoralnih melodij, ki jih razumejo in občutijo le od pijančevanja zmačkane in povaljane razvaline". Gospod so od daleč opisovali lizbonski subkulturni lumpenproletarski milje, v katerem so po tavernah postavali fadistas v širokih črnih hlačah, pripetimi z naramnicami, s črnimi kapami in z lasmi do ramen. Sredi 19. stoletja so fado že izvajali številni znani profesionalci, toda slog je bil predvsem melodramatični casti*o, "težko", razvneto petje amaterjev, ki so sredi druščine vstali in podali nekaj verzov, poželi odobravanje ali glasno negodovanje omizja.

Fado se je ustalil kot vokalna oblika štirivrstičnic, toda ni ga brez inštrumentalne spremljave guitarra portuguesa, dvanajststrunske portugalske kitare z resonančnim trupom v obliki hruške. Izvori glasbila niso nič bolj jasni. Domnevajo, da gre za kombinacijo razširjenih renesančnih citer, c*tara, kakor so kitaro klicali do 18. stoletja, in angleške kitare, ki so jo v Porto in okolico reke Douro zanesli Angleži. To je bil čas intenzivnega gospodarskega osvajanja portugalskega severa, kjer so razvili vinogradništvo in postali vodilni izvozniki portskih vin ter glavni oskrbovalci kmetijskega zaledja, portugalskih mest in zlate jame portugalske krone, Brazilije, s tekstilom. Kitara je bila malo darilo proti vsem dobrobitim, ki so jih izvlekli iz poljedelske dežele, na zaledju katere se je šopirila nabrekla kraljevska Lizbona z revnimi barakarskimi predmestji in kolonijo molznico preko Atlantika. V Portu, prvem zgodovinskem administrativnem središču terra Portucalis, se je hitro prijela, v meščanskih salonih priročno nadomestila drag in nedostopen klavir, se po zaslugi mojstrov izdelovalcev glasbil in priljubljenosti med muzikanti razširila v mondeno Lizbono in sčasoma med urbani plebs. Doživela je nekaj inovativnih sprememb. Glasbeniki so izpopolnili tehniko ubiranja šestih parov strun z dvema prstoma in ob harmonski spremljavi šeststrunske španske kitare, imenovane viola, je guitarra s svojim čistim gracioznim zvenom postala nepogrešljiva spremljevalka fadistas. Z melodijami in vzorci spremljave je perfektno podčrtovala pevkin ali pevčev rahlo tresoči glas, semantične poudarke v občih besedilnih formulah in barvala občutenje komadov.

Tradicionalni lizbonski slog fada na prehodu iz 19. v 20. stoletje je bil predvsem dramatična ekspresivna glasbena oblika nižjih družbenih razredov. V njem so prevladovale pevke in anonimni pevci. Peli so tematske pesmi, socialne, politično zbadali, gojili satiro, komentirali dogodke, opisovali priljubljena mesta, četrti, predvsem pa peli o neuslišani ljubezni in zli usodi, ki je bdela nad njimi. Iz življenjske bede je vzniknila prefinjena poetična umetnost izražanja, ki se je sproti potrjevala in oblikovala pred publiko.

Povsem drugačno socialno ozadje in status je imela tradicija fada v starem univerzitetnem mestu Coimbra. Bolj lirično, zadržano svetlejše so ga skladali, pesnili, peli in igrali predvsem premožni študentje in izobraženci. Med njimi je bil slavni pionir fada iz Coimbre, slabši študent, a zato imeniten stihoklepec, intrepret poem drugih, zabavljač in guitarrista Augusto Hil*rio, ki je v devetdesetih letih nastopal v Viseu, Coimbri, Lizboni. Po njegovih štirivrstičnih kitičnih pesmih je dobil ime slogovno določeni fado Hil*rio, kar je sploh postala ena značilnosti dolgoletne tradicije. Fado v Coimbri so peli le fantje, ki so klepali serenade in jih prepevali po ulicah študijskega mesta. V nasprotju z lizbonsko ustno tradicijo so v Coimbri negovali slog, ki se je literariziral.

Različne vrste fada se razlikujejo po harmonski zgradbi, vokalnih melodijah, obliki verza, tempu in vzorcih spremljave. Imena so dobivali po krajih nastanka, denimo, znamenita Mouraria po lizbonski četrti, ali po fadistas, ki so jih uveljavili. Vloge izvajalcev so natančno razdeljene. Repertoar je po tempu razdeljen na hitrejši fado maior in počasni fado menor. Določene vrste pojejo le v počasnem tempu, ki poudarja melanholijo, medtem ko je lizbonski fado corrido v živahnejšem tempu. Večina je v 4/4 taktu.

Iznajdevanje saudade

Na začetku prejšnjega stoletja je bil fado za vladajoči razred podzemna, boemska in dekadentna kultura. Antropolog Joao Leal zgodovinsko analizira "ustvarjanje saudade" in opozarja na odločilen preobrat v odnosu portugalskih kulturnih elit do fada v času padca monarhije in ustanovitve prve republike leta 1910. Povzemimo Lealovo razmišljanje. Če so nekaj desetletij prej portugalski etnologi nihali med pozitivno in negativno označbo "čustvene plati portugalskega kolektivnega posameznika", so po novem praporščaki portugalskega kulturnega nacionalizma postali pesniki. Ant*nio Nobre je med študijem v Parizu napisal zbirko pesmi, ki jih preveva žalost in akutno občutje izgube. Stanje duha največkrat opisuje z izrazom saudade. Za odločilni premik k pojmu, ki opisuje duhovne posebnosti portugalskosti je leta 1912 poskrbel drug pesnik, Texeira de Pascoaes, ustanovitelj gibanja saudosismo. Uperjeno je bilo proti "svetovljanstvu" in si je za cilj zadalo obnovitev portugalskega kulturnega življenja in življenja vobče na raven izgubljenega sijaja, brez tujih vplivov, ki so od časov odkritij zakrivili zaton dežele. Kult "portugalskih stvari", ki odražajo resnično "portugalsko dušo", je bil zgoščen v pojmu saudade: je nekaj, kar Portugalci zares posedujejo in drugi ne. Nacija je postala čustvena entiteta in dejavnik pozitivne hierarhizacije portugalske kulture. Saudade je tako protislovno občutenje, ki združuje preteklost in sedanjost, gorje in željo. Ni samo esenca portugalskosti, je gonilna sila velikih zgodovinskih dogodkov: ustanovitve kraljevine Portugalske Afonsa Henriquesa, zmage nad kastilsko vojsko leta 1385, čezmorskih odkritij, Camoesovega epa Lusiadas, ponovne pridobitve neodvisnosti od Španije leta 1640, republikanske revolucije leta 1910. Je povratek k nekdanji portugalski slavi in napotilo k zajemanju iz ljudskih običajev, obredij in pesništva. Ljudstvo je "najbolj popoln pesnik saudade, čemur morajo slediti mestni poeti". Saudosismo je naletelo na nekaj žgočih polemik, predvsem o "neprevedljivosti" saudade v druge jezike, nasploh pa je padlo na plodna tla tudi v krogih, ki so bili blizki Estado novo, diktatorskemu režimu, ki je leta 1927 vrgel prvo republiko. Režimski ideolog in šef propagandne mašinerije Antonio Ferro je slavil obnovljene "prijateljske vezi" med Portugalsko in Brazilijo ter zbirko člankov naslovil z Estados Unidos da Saudade (Združene države Saudade). Kje se je v tej ideološki kontinuiteti med nacionalističnim gibanjem in fašističnim režimom znašel fado? Predvsem se je od tridesetih let naprej s pomočjo radia in gramofonske industrije "nacionaliziral", postajal je vodilni način glasbenega izražanja občutenja saudade, enkratna zmes žalobnosti in strasti, spominov na preteklost in umišljenih upov. V času, ko se je prelevil v najbolj sofisticirano umetnost z ustvarjalci kot so doktorji iz Coimbre, Edmundo Bettencourt, Jos* Afonso, inovativni kitarski virtuozi "ustne šole", oče Artur Paredes in sin Carlos ter Jos* Cavalheiro, ter lizbonske fadistas, pevke Lucilia do Carmo, Maria Teresa de Noronha in Herm*nia Silva, je v javnem diskurzu pojem saudade postajal razširjeni stereotip pri opisovanju posebnosti portugalske mentalitete. Za tujino in domače potrebe ga je poosebljal fado, ki se je ustalil v lizbonskih casas de fado (hišah fada) in je postajal magnet za turiste.

Zgodba ikone fada Am*lie Rodrigues je poučna. Lepo mladenko izjemnega glasu je v revni lizbonski Alfami zapazil lastnik lokala Retiro da Severa, kjer je začela nastopati leta 1939 in takoj zaslovela zaradi tenkočutnih interpretacij tradicionalnih pesmi. Kljub mnogim ponudbam založb ni snemala, saj je njen varuh menil, da je oboževalci ne bi več hodili gledat na nastope. Leta 1944 je prvič gostovala v Rio de Janeiru, kjer so se načrtovani trije tedni nastopov v kazinu Copacabana razpotegnili na evforične tri mesece. Leto kasneje se je Am*lia že vrnila kot glava svoje posredniške družbe, ki se je ukvarjala z organizacijo revij in operet. Maja 1945 je ob spremljavi kitarskega orkestra Fernanda Freitasa posnela 16 pesmi, med njimi fade in španske pesmi. Am*lio so na Portugalskem prvič slišali s plošč na 78 obratov, posnetih v Riu. Doma je prvič snemala šele leta 1952. Vmes je nastopala v filmih, ki so jih gledali po širnih luzitanskih deželah, oboževali njeno podobo in melodramatični slog podajanja fada. Peta forma, za katero je bila značilna intimnost poslušalske skupnosti v taverni, je postajala koncertna praksa. S posegom snemalne industrije in medijskega posredovanja, z ustvarjanjem popevkarskih zvezd, je fado dobival glasbene značilnosti mainstreamovskih popevkarskih balad z bolj načičkano harmonizacijo in poudarjeno sentimentalnostjo. Kitarsko spremljavo je dopolnila basovska kitara in popularne pevce revijski godalni orkester.

Doktorski fado Coimbra, ki ga je spisal Jos* Galhardo in ga je Rodriguesova pela na koncertnih turnejah, je doživel priredbo v anglofonskem popevkarskem slogu. April in Portugal ostaja najbolj izvajan komad po svetu, ki je izšel iz fadovske tradicije. Posledica komercializacije zvrsti je bila ločnica med profesionalnimi pevci, ki so bili na glasbenem tržišču, in amaterji, ljubitelji, ki so fado še naprej predano gojili v tradicionalnem lizbonskem okolju, v oštarijah, kjer se zbirajo "puristi" in uživajo v "težkem" slogu. Pravzaprav je zgodovinsko preobrazbo fada začel že intelektualni milje iz Coimbre, ki ga je v tridesetih letih širil z glasbenimi potezami lokalnih tradicij. Obenem je uveljavljal delitev dela na poete in interprete, kar je po zahodnih popevkarskih vzorih utrdila glasbena industrija fada. Še najdlje čez predpisano vlogo, način igranja in muzične vzorce je šla osamosvojena koncertna kitarska tradicija. Solistični nastop virtuoza na posodobljeni, umetelno okrašeni portugalski kitari in pogled onkraj fadovske tradicije variacoesje uveljavil imenitni Carlos Paredes, ki je posnel celo album duetov z jazzovskim basistom Charliejem Hadenom.

Po revoluciji

Leta 1974 je v portugalski revoluciji padla vojaška diktatura in z njo kolonialna oblast v Angoli in Mozambiku z vojnami, ki so opustošile afriške kolonije in Portugalsko spravile na rob gospodarskega zloma. Počasna preobrazba fada v portugalsko nacionalno pesem in močna ekonomska vloga milijonske ekonomske migracije v šestdesetih in sedemdesetih letih sta odločilno prispevala k razširjanju saudade, domotožja, bolečine, vdanosti v usodo, kar je bil označevalec portugalskosti, portugalske kulture in družbe. Fatalno občutenje je leta 1974 preveč spominjalo na vez z Estado novo in na nostalgijo za izgubljeno veličino pri formiranju nove demokratične in pokolonialne države. Dejstvo je, da je fado z ikono Am*lio vred svoj največji razcvet doživel pod Salazarjevo diktaturo. V čast novim časom je odpela Grandola Vila Morena in se v tradiciji fada, ki ni bila zgolj fatalistična, optimistično odzvala na spremembe kakor mnogi drugi fadistas, ki so ta element politične in satirične tradicije gojili le v tradicionalnem zaprtem okolju, ne pa na ploščah.

Za primero, tudi v sosednji Španiji je frankistična falanga navzven in navznoter promovirala svojo največjo nacionalno kulturno atrakcijo - flamenco. Španijo je slikala kot mističen enoten skupek različnosti, igrala na orientalistične strune, a obenem s politiko nacional-flamenquisma prepovedala tradicionalna shajališča, taverne in bare, in spodbujala manj nevarna, predvsem festivale ter bratovščinam podeljevala licence za uživanje v "čisti umetnosti" flamenca.

Staromodnemu fadu se v novih časih ni pisalo najbolje. Mladina je poslušala in igrala rock. Če je hotel na komercialni ravni držati korak s časom, se je moral prilagajati in približevati zahodnim popevkarskim formam, tako kot Carlos do Carmo, ki je ob tradicionalni kitarski spremljavi začel uporabljati vokalni rubato in je fraze podajal pogovorno, ne da bi zadrževal dolge linije starega sloga, kar so sicer nekateri pripisali slabljenju njegovega glasu. Novotarija so bila popevkarska tekmovanja. Kriterij za uspeh je postala izvirnost besedila in glasbe. Zato se je vse bolj odmikal od tradicionalnih kanoniziranih obrazcev. Zgled nove fadiste, popevkarice je čezvse priljubljena Dulce Pontes. Kot najstnica je pela v rockovskem bendu. Zatem se je začela pojavljati na nedeljskih televizijskih oddajah in je predstavljala Portugalsko na evrovizijski popevki. Mednarodni preboj je prišel z njenim drugim albumom, na katerem združuje popevkarski naboj s starimi oblikami.

Drugi zgled so nedavno videni Madredeus, takisto nekdanji rockerji, ki so v izjavah poudarjali, da "hočejo ustvarjati plastično podobo saudade, ker je vir poetskega navdiha". Kakor pravi Leal, v vsakdanjem življenju saudade ni več ekskluzivno občutenje portugalstva, vendar je vsakdo pripravljen priznati, da za koga lahko je. Tako so Madredeus predvsem zgodba u uspehu srednjega meščanskega razreda, kjer metafora skoz retorično spretno in erudisko reciklažo fada uspešno deluje. Tudi navzven, kot prispevek k univerzalnemu katalogu world music.

V spregi z napotki vodnikov "soničnega turizma", ki krepijo kulturno stereotipijo, bo tako obiskovalec, použivalec nenavadne, magične melanholije v iskanju "pravega fada", če ne bo zavil v prvo turistično hišo in zraven povečerjal, spregledal, da se zunaj, na cesti na Portugalsko vrača "izgubljena velika preteklost". Na lizbonskih gradbiščih noč in dan delajo Afričani ob nadzoru belopoltega preddelavca. Morda grejo Kapverdčani iz dandanašnje Alfame zato tako radi na koncert oboževat Cesario Evoro in z njo doživeti sodade, od katerega so svoje dni bežali.