Narejeno na Škotskem

Diskriminacija! V Sloveniji obstajata dve vrsti ljudi: tisti, ki morajo biti med upravljanjem motornega vozila trezni kot jutranja rosa na prvi spomladanski dan, in tisti, ki lahko svoj krvni obtok med sukanjem volana pospešijo z najmanj nula pet promila čistega alkohola. Pojasnilo, da so prvi profesionalci, ki si s šofiranjem režejo svoj vsakdanji kruh, slednji pa navadni državljani, ki z avtomobilom upravljajo v zasebne namene, ne vzdrži trezne presoje in širi shizofrene vibracije. Iz črne kronike je razvidno, da vas zakon za volanom zasebnega avtomobila odvezuje odgovornosti, ki si jo morate oprtati, ko vozite službeno vozilo. Namesto da bi zahteval ravno obratno, torej da odgovornost iz službenega vozila v enaki meri prenesete za volan privatnega. V praksi to pomeni, da lahko prevoznik takoj, ko parkira kamion, rukne par pirov, s svojim avtom oddivja domov in si privošči vse tiste prekrške, ki si jih prej ni smel. Rešitev je zelo preprosta, reče pa se ji čista nula. No half measures, bi rekli pri Laphroaigu, o katerem bo tekla beseda pozneje. Nula v krvi je absolutna in zlahka dokazljiva. Kulture uživanja alkoholnih pijač narodu še nihče ni privzgojil s prepevanjem Zdravljice, prohibicijo ali prepovedjo oglaševanja. Kultura uživanja alkoholnih pijač se začne, ko zakonodajno telo uveljavi proporcionalno povišanje osnove obveznega zdravstvenega zavarovanja za redne uživalce alkoholnih pijač. Ko se vzpostavi učinkovit sistem obdavčitve alkoholnih pijač. Ko se poskrbi za nepristransko obveščanje o posledicah zlorabe uživanja alkoholnih pijač. Tu pa je treba najprej jasno videti preko lobističnih plank, prenehati z demoniziranjem izključno žganih pijač in priznati, da pivo ni nobena osvežilna pijača in da vino ni nikakršna hrana, ampak da gre v obeh primerih za alkoholno pijačo. Alkoholna pijača je vsaka pijača, ki vsebuje alkohol. Pika. In z vsako pijačo, ki vsebuje alkohol, se ga je moč nažokati, če piješ z ritjo, ne pa z glavo. V tem pogledu med še tako osvežilnim pivom, vrhunskim vinom in žlahtnim viskijem ni nobenih substancialnih razlik.

Odtenki žlahtnosti

"Viski je za večino ljudi, tudi za številne resne pivce, ovit v tančico skrivnosti. Je romantična pijača, o kateri krožijo takšne in drugačne neotipljive zgodbe. Cilj te knjige je pojasniti legende in urediti zmedo, tako da boste naslednjič, ko boste pred veliko, morebiti življenjsko odločitvijo, vedeli, katero steklenico vzeti s police," pravi Škot Paul Harris, bivši vojni poročevalec, svetovni popotnik, raziskovalni novinar, gurman in pisec simpatičnega Brevirja za pivce viskija, ki je pred kratkim izšel pri založbi Rokus. Posebnost Brevirja, ki je v originalu izšel v angleškem jeziku pod naslovom The Whisky Drinker's Bedside Book, je v tem, da gre menda za prvo knjigo, ki jo je posebej za slovenski trg spisal tuj avtor, med drugim pa prinaša tudi seznam škotskih destilarn enosladnega viskija po posameznih območjih, prgišče zanimivejših spletnih naslovov ter spisek telefonskih številk škotskih destilarn, ki so odprte za javnost. Ko sem se pred leti za našo omiljeno revijo razpisal o škotskem viskiju, mi je največ preglavic povzročalo poslovenjanje nekaterih tipičnih izrazov, kot je denimo single malt za viski, ki ga pridobivajo iz ječmenovega slada in ni mešan z drugimi vrstami viskija. Brevirjev glosar izrazov za silo odpravi ta problem in single malt postane enosladnik.

Prej sem omenil Laphroaiga, ki se izgovarja "lafrojg". Nihče me ni podkupil, Laphroaig je moj daleč najljubši škotski single malt, pardon, enosladnik. Lahko si predstavljate, kako sem bil presenečen, ko ga je Paul Harris uvrstil med štiri viskije, s katerimi smo nazdravili njegovi knjigi. "Ne tako dolgo od tega so pri Laphroaigu predstavili enega najbolj domiselnih in učinkovitih načinov samopromocije," razlaga Harris. "Članstvo v klubu 'Prijatelji Laphroaiga' daje članom pravico do dosmrtnega zakupa kvadratnega čevlja zemljišča (tretjina kvadratnega metra) na posebni parceli za destilarno. Prijavnice najdemo na izbranih steklenicah sladnika; vsak član je upravičen prejeti letno najemnino v obliki miniaturne steklenice viskija - edina težava je, da jo je treba prevzeti osebno v destilarni. Kljub temu kaže, da je to dober motiv za tisoče 'prijateljev Laphroaiga', ki vsako leto obiščejo destilarno; po zadnjem štetju je bilo članov kluba že 130.000."

Zdaj verjetno čakate, da bom Laphroaiga razglasil za najboljši viski na svetu. Ne bom ga. Prvič, okus je zelo subjektivna reč, zato kaj takega kot najboljši viski na svetu ne obstaja. Obstajajo le viskiji z najboljšim marketingom na svetu, med katere sodijo Glenfiddich med enosladniki, Ballantine's med mešanimi škotskimi viskiji in Jack Daniel's med burboni oziroma ameriškimi viskiji. In drugič, samo na Škotskem najdemo več kot štiristo enosladnikov. Kakih deset odstotkov sem jih imel priliko poskusiti. Nekaterih zaradi ekstremno omejenih količin najverjetneje ne bom nikoli poskusil. Zato ne morem trditi, da je Laphroaig najboljši. Paula Harrisa sem pobaral, kako bi komentiral odločitev slavnega rojaka Seana Conneryja, da reklamira nekega japonskega enosladnika. "Menim, ga gre za napako v presoji. To je vse."

Viski in Slovenci

Že bežen sprehod po lokalih daje vedeti, da pri nas o kaki posebej razviti kulturi uživanja viskija ne moremo govoriti, kar gre pripisati tudi dediščini socialističnih časov. Takrat smo po zaslugi dobrega marketinga in monopola uvoznikov skomine po blagodetih kapitalističnega sistema splakovali izključno z Johnniejem Walkerjem in Ballantine'som, ki sta se v zavesti ljudi zasidrala kot sinonima za viski. Če bi takrat kakemu "ljubitelju" viskija prinesel špartansko opremljeno steklenico specifično aromatičnega Laphroaiga, bi se mu gotovo zameril. Vedenje o enosladnikih in uživanje v njihovi ekskluzivnosti se je začelo širiti šele z razcvetom duty freejev in uvozom šestih klasičnih škotskih enosladnikov: to so Glenkinchie, Dalwhinnie, Oban, Cragganmore, Talisker in Lagavulin, ki se glede karakteristik po mojem mnenju edini kompetentno uvršča ob bok Laphroaigu. "Pravijo, da je industrija škotskega viskija, kar zadeva trženje, nekaj posebnega, saj vztraja pri prodaji izdelkov, katerih imena zna le malo ljudi izgovoriti pravilno," razlaga Harris. "Mešanca Te Bheag (izg. 'čej vek') ljudje ponavadi imenujejo kar 'teabag' (čajna vrečka), islayski sladnik Laphroaig pa je pogosto kar 'leapfrog' (ang. 'žabji skok')." Slovenci v lokalih najbolj posegajo po tistem, kar znajo prebrati, se pravi po Jacku, Johnnieju, Ballantine'su in obupnem Canadian Clubu, pri čemer je poleg agresivnega marketinga odločilna tudi cena. Šilce 0,3 dl stane med 400 in 500 SIT, medtem ko se enosladniki začnejo pri 800 SIT, za vrhunskega mešanca Chivas Regal pa je treba odšteti okoli 1.500 SIT.

Preverba zalog po hipermarketih pokaže, da se ob omejeni ponudbi kvalitetnih viskijev police v glavnem šibijo pod količino cenene viskijevske brozge sumljivih imen kot recimo Winchester, Rich & Rare Canadian, John Lee in Wilton House, ki jih ob dobite že za 999 SIT po steklenici. Za klasične enosladnike boste odšteli najmanj devet in največ dvanajst tisoč tolarjev. Laphroaig je recimo najcenejši v Intersparu, kjer stane 7.800 SIT, najdražji pa v Maximarketu, kjer za steklenico zahtevajo kar tri jurje več, torej nesramnih 10.800 SIT. Mimogrede, v djutijih je navkljub reformiranju še zmeraj na voljo za mršavih šest tisočakov.