Raziskovalec neodkritih prostorov umetnosti

Najprej čestitke za nagrado na Ars Electronica. Svojo ustvarjalno pot začneš konec 80. let v povezavi z gledališčem, nato pa prideš do negledaliških medijev. Kaj je razlog za to, so bili tudi kakšni zunanji razlogi?

Gledališče je zelo specifičen medij konstrukcije paralelnih realnosti in me je kot tak tudi vedno zanimal. Ko smo sredi 80. s sošolci v Novi Gorici pripravljali performanse (Anja Meved, Diego De Brea in Igor Bašin ...), smo se dotaknili marsikaterega medija, ne samo gledališča. In tako je bilo tudi kasneje, ko smo trije od štirih tudi študirali gledališko in radijsko režijo na AGRFT ...Gledališče je celosten medij in zgodovinsko obstaja veliko razlogov za ta razvoj, tako da je morda precej logično, da je nekdo, ki mu je ta "celostnost" pomenila osnovo, kot je to pri meni, kreativno posegel tudi v druge medije oz. ustvarjal dela, kjer je časovna komponenta ključna. Pri mojem delu se to kaže tako na mikro kot na makro nivoju, od Makrolaba, ki je zastavljen kot 10-letni projekt, do serij projektov ali pa performansov, ki trajajo tudi 8 ur in več, in seveda do del, ki so postavljena kot fiksne situacije ali instalacije. Dejstvo pa je, da sem začel delati v času, ko tak pristop v umetnosti ni bil nič novega, ampak je bil legitimen in v modernizmu razširjen. Veliki gledališki reformatorji, kot sta npr. Bob Wilson in Jan Fabre, so tako delali od vsega začetka ... in recimo, da sta oba, s katerima se mnogi med mojimi domačimi kolegi tudi osebno poznamo, ključno vplivala, da je to možno, da se da ...

Katera dela vidiš kot pomembne prelomne točke v svojem delovanju? Zakaj?

Moram priznati, da je to vprašanje kar težko, saj v kreativni kontinuiteti težko tako razmišljaš ...Če pa pogledam nazaj in naprej, je precej del takšnih, ki so odprla in zaprla določene odvode, dokazala enačbe in potrdila ali ovrgla teze ... No, iz osebnozgodovinskega stališča so mi seveda pomembna dela iz Nove Gorice, ki sem jih že omenil, in pa diplomski projekt "Tristosedemnajst A Tišina Ka - Vasilev" .

Potem je tudi prva serija Egoritmov ter projekt RSS Atol, film Mikrolab in seveda Makrolab, ki dejansko združuje elemente večine mojih projektov in je tisto delo, ki bo, ko bo leta 2007 postavljeno na Antarktiki, prestavilo meje Projekta Atol izven področja umetnosti enkrat in za vselej. Od posameznih projektov, ki mi veliko pomenijo, moram seveda omeniti enega izmed odvodov Makrolaba EMM (Electronic Media Monitoring), projekt, ki je bil predstavljen v okvirju World-Information.Org v Bruslju in na Dunaju leta 2000. Ta projekt je realiziran "trd" tehnološki aktivizem, in to na izredno demonstrativni ravni. V Makrolabu take odprtosti namenoma ni.

Kakšen je tvoj odnos do predhodnih umetniških gibanj? Kdo so viri, h katerim se vračaš? Preden se predstavi tvoja generacija, je na slovenskem umetniškem prizorišču tako rekoč dominanten NSK s svojim specifičnim odnosom do avantgard.

Refleksija historične avantgarde ter modernizmov tega stoletja je bila v mojem delu in delu Projekta Atol vedno izredno pomembna. Ustvarjamo pač v določenem duhovnem okolju, ki se svoje zgodovine, dosežkov in napak mora zavedati. Ta teritorij pa je mogoče tista cona, ki jo je najtežje definirati ...Imen in idej ter fenomenov, ki so potrebna za razumevanje kontinuitete v mojem delu, je preveč, vsekakor pa je bila historična avantgarda od vsega začetka inspiracija. Tako v svoji genezi kot opozorilo, v svojem propadu ...Potem je tu še celotna izkušnja revolucije v umetnosti 60. let, situacionizma, Beuysa in "trdega" modernizma.

Doma je to seveda kontinuiteta, ki se začne z OHO-jem, prek NSK-ja, do individualnega subjekta nove generacije. Brez NSK-ja in njihove izkušnje, o kateri je bilo napisanih že veliko analiz, naše generacije, takšne, kot se je izoblikovala, ne bi bilo. "Zgodovinskost" integracije, ki se je v 80. zgodila med teorijo in umetnostjo na eni ter družbenimi spremembami na drugi strani, pa je dejstvo. V tem procesu pa smo sodelovali kot srednješolci in aktivisti tudi sami. To je časovno najbližja zapuščina in zame je jasen odnos do preteklosti ključen za pogled v prihodnost.

Katera področja umetnosti in človeških dejavnosti raziskuješ s svojimi deli?

V mojem delu je mogoče ena izmed ključnih tem razmerje v trikotniku človek-narava-tehnologija, Makrolab pa je zasnovan kot stroj za refleksijo treh globalnih dinamičnih sistemov, in sicer vremena in klime, migracij ter telekomunikacij. Vsi trije so dinamični, stalno v toku in njihova "ustavitev" v času vedno temelji na abstrahiranju "realnega" časa. Zato so kot utopično gorivo tudi zanimivi ...

Kakšne so značilnosti teh del? Gre za objekte, časovno pogojena dela, akcije ...?

Vsekakor je dimenzija časa, časovnosti v mojem delu temeljna. Razmerje med realnim, posnetim časom, časom spomina in refleksije pa tisti element, ki omogoča dinamiko in razvoj. Dela vseskozi postavljam v serije, imajo svoje zaporedne številke, sledijo načrtom, vedno puščam odprto pot razvoja. Tako so do zdaj zasnovane serije del Egoritmi, Resolucija, Wardenclyffe, Ladomir-Faktura. Ob večjih serijah obstajajo potem še manjša dela, ki so povezana ali pa so integralni del objektov, situacij in dogodkov v serijah. Makrolab določene serije del združuje, vendar včasih tudi samo na simbolni ravni. Drugi pomembni element mojega dela pa je tudi tisto, ki obstaja čisto izven teritorija umetnosti, je pa še vedno kreativno izreden napor, npr. učenje in prenašanje izkušenj drugam, socialni projekti itn. Vendar to ni tema tega pogovora.

Nagrado golden nica na Ars Electronica si prejel za delo Polar, ki si ga naredil v sodelovanju z Nemcem Carstenom Nicolaijem. Kakšno delo je Polar in kaj se znotraj njega dogaja?

Polar je interaktivno umetniško delo z izredno močno avtonomijo ter časovno komponento in vsebuje tudi performativno in kognitivno plat. Ustvarili smo čutilni vmesnik med "omrežjem" (matrix = internet) in fizičnim prostorom. V delu so v medsebojno razmerje postavljene štiri ključne komponente: fizičen prostor - 7x7x4 metre, povezava tega prostora z omrežjem, omrežje ter obiskovalci. Proces, ki smo ga zastavili kot temelj dela, je v principu precej preprost. Kot osnovo za komunikacijo z omrežjem smo uporabili sistem, ki smo ga poimenovali slovar. Slovar je sestavljen iz sedmih kategorij (stealth-stealthy, symmetry-symmetriad, crystal-crystalisation, diagram-diagramatic, wave-waveform, machine-machinic, spectre-spectral) in za vsako od kategorij smo avtorji definirali 20 ključnih besed v dveh jezikih (japonskem in angleškem). Te besede so pomenile semantično osnovo sistema. Obiskovalci, ki so vstopili v prostor, so najprej prostor, ki je bil dejansko vmesnik med omrežjem in njimi, začeli raziskovati. Sistem je lahko natančno vedel, kje so, in je reagiral glede na ta podatek, na njihovo pozicijo ter obnašanje. Spremenil se je zvok, spremenila se je luč, spreminjala se je temperatura. Vse spremembe je povzročal obiskovalec. Ko se je časovna enota za raziskovanje dogodkov in lastnosti prostora končala in je obiskovalec senzorsko enoto položil na eno izmed možnih petih mest, je ta enota, ki jo je obiskovalec imel pri sebi, poslala centralnemu računalniku sistema numerični niz, ki ga je sistem v posebnem algoritmu uporabil za to, da je iz slovarja izbral sedem besed, ki so se pojavile na obiskovalčevem ukaznem ekranu. Ko je obiskovalec eno izmed sedmih besed izbral ter jo vključil v sistem, smo jo mi poslali na okoli 50 iskalnikov po internetu. Niz prvih desetih strani iz prvih desetih rezultatov je bil analiziran, in če je bila katera izmed besed, ki se je pojavila v tem nizu rezultatov, po sistemu sedmih vektorjev pomena blizu besedi, ki jo je obiskovalec izbral, je postala del kategorije. Tako je sistem semantično rasel samo s pomočjo algoritemskih funkcij ter iskanja po omrežju. Avtonomno. Ta proces pa je vseskozi puščal za seboj numerično sled, ki smo jo uporabili v nizu algoritmov za spremembo dogodkov in načina pojavljanja dogodkov v prostoru. Skratka, semantična kompleksnost interneta nam je omogočila, da smo dogodke v prostoru vseskozi dinamično in kaotično spreminjali, po zakonih, ki jih je definiral sistem rezultatov iz iskalnikov. Vse to dogajanje pa je bilo s pomočjo treh abstraktnih vizualizacij tudi vseskozi prisotno v prostoru in obiskovalec je ne glede na to, ali se je premikal po prostoru ali ne, vplival na njegovo konfiguracijo. Slovar je seveda iz obiska v obisk rasel in rezultati sprememb so bili vedno bolj nepredvidljivi.

Ideja, ki stoji za Polarjem: kakšne so njegove filozofske razsežnosti, kaj raziskuje?

Eden izmed možnih pogledov na Polar je tudi ta, da je prostor, ki smo ga ustvarili, podoben opisu "oceana" s planeta Solaris v romanu Stanislava Lema in filmu Andreja Tarkovskega. Ocean je namreč kognitivno "bitje", ki se vseskozi spreminja in ustvarja konstrukcije ter dogodke in je podvrženo osnovnim zakonom kvantne fizike, hkrati pa ima močno metafizično noto, ki je povezana s spominom ljudi, ki ga opazujejo. Podobno funkcijo kot "ocean" ima v Polarju prostor, ki je v bistvu vstop in vmesnik s celotnim semantičnim sistemom omrežja, seveda skozi optiko sedmih določenih kategorij. Ta omejitev nam je sploh omogočila do neke mere obvladljivo situacijo v podatkovnem smislu ... Osnova Polarja bi lahko seveda bila tudi čisto preprosta - materializiranje nematerialnega. Moj stalni napor ...

Se bo Polar še razvijal ali gre za končano, zaključeno delo?

Polar bo v letih 2002 in 2003 predstavljen v ZKM, v Cite des Sciences - La Vilette v Parizu, v MOMA, New York, v V2 in, upam, tudi v Ljubljani. Te institucije so namreč koproducenti turneje in z njimi se trenutno dogovarjamo. Projekt s Carstenom razvijava naprej in ga bova poskušala spremeniti v tolikšni meri, da 3D sledenje ne bo narejeno s pomočjo infrardečih vmesnikov kot zdaj, ampak bomo celoten prostor obravnavali kot elektromagnetno polje in merili ter locirali napake v tem polju, ko se bodo skozi njega sprehajali obiskovalci. S tem se bomo znebili tehnološko zahtevnega vmesnika, sam sistem pa bo bolj avtonomen. V bistvu bomo prostor Polarja obravnavali kot velik glasbeno-zvočno-svetlobni instrument ... Zaradi tega se odpravljava konec leta na Prometejev institut v ruski Kazan, ki nadaljuje delo Skrjabina, Teremina in njunih sodobnikov. Določene digitalne tehnologije bova zamenjala z analognimi rešitvami.

Kaj ti pomeni nagrada osebno?

Konec nekega obdobja in začetek novega. Na Ars Electronici sem bil prvič kot obiskovalec leta 1989 in si seveda takrat nisem niti od daleč mislil, da bom čez 11 let skupaj s Carstenom deležen tako prestižnega priznanja za svoje delo. Predsednik žirije je bil Masaki Fujihata, ki ga neizmerno cenim in sem njegovo delo občudoval vsa ta leta, kar je nagradi dalo samo še eno dimenzijo in vrednost več. Menim pa, da je to tudi nagrada za našo celotno sceno, ki se pravkar razvija in prebuja, in upam, da bo inspiracija novi generaciji, in jo tem ljudem tudi posvečam. Vsem, ki so do zdaj delali z mano, in vsem, ki kreativno delajo na področju novih medijev. Skratka, vse poti so odprte. Nemogočih poti ni ...

Golden nica ni edina nagrada, ki si jo prejel. Si bil kdaj nagrajen v Sloveniji?

Lani sem za svoje delo in Makrolab prejel medienkunstpreis, ki ga podeljujeta ZKM ter SWR, letos pa za projekt TRUST-SYSTEM 22 v Milanu odkup za Muzej Progetto Bovisa ... V Sloveniji pa smo kot kolektiv dobili Linhartovo priznanje za naš performans leta 1987, to je bila prva in edina nagrada doma, čemur se glede na stanje stvari niti ne čudim.

Meniš, da je danes problem z infrastrukturo bolje rešen, kot je bil v času, ko si začenjal svojo pot? Kako je z odnosom državnih institucij?

To je problem, ki ni rešen, in glede na politično voljo še dolgo ne bo. Nova umetnost potrebuje nove prostore in rezultat tega, da novih prostorov ter novih institucij na tem področju ni, bo klasični "brain drain". Tega se odgovorni morajo zavedati. Slovensko sodobno gledališče ter performans se selijo iz starih elektrarn in galerij, skladišč, muzejev do garažnih hiš. To je nevzdržno marginalno stanje, ki je toliko bolj žgoče glede na kakovost in mednarodno odmevnost te produkcije. Saj drug drugemu pomagamo, kolikor se da, vendar to ni ničemur več podobno. Projekt Atol na primer producira nekatere projekte Kozmokinetičnega Kabineta Noordung, z ostalimi zavodi si, ko si lahko, izmenjujemo tehnologijo. Vendar so novi prostori nujni! In to takoj, zgodba iz 20. in 60. let se pa tako ali tako že ponavlja. Ljudje odhajamo. Uprizoritvene umetnosti in novi mediji ter civilnodružbena dejavnost, povezana z njimi, sicer v zadnjih dveh, treh letih dobivajo tudi več državne podpore, kar je seveda treba pozdraviti. Vendar je to šele začetek.

Kako je s finančno platjo tvojih dejavnosti? Nekatera tvoja dela so časovno omejena in za tem obstajajo zgolj kot dokumentacija. Odkupi?

Finance v neprofitnem sektorju brez izkušenj v družbi so zapletena logistika, in odkar sem leta 1994 ustanovil zavod, se sam ubadam z njimi. Odkupov je bilo do zdaj minimalno, je pa res, da so ponavadi dela velika in kompleksna ter da so cene temu primerne. Delo, ki je bilo pred časom npr. omenjeno v Mladini, je samo produkcijsko stalo okrog 1,5 milijona tolarjev, brez mojega dela in časa ter brez honorarjev ljudi, ki so z mano to ustvarili. Skratka, to so zelo relativna razmerja. Sodobna uprizoritvena produkcija pa se začne nekje pri 3 milijonih tolarjev in gre do 50 in več, odvisno, kako in kaj se računa. Na žalost se ponavadi konča ravno pri ljudeh in plačilih zanje, tam je vedno najtežje. Tukaj se pozna, da nimamo nikakršne institucionalne osnove in tudi ne dovolj izobraženih kadrov.

Kako si zadovoljen z odzivi medijev na umetniške dogodke? Kako je z refleksijo?

Refleksija in mediji so v Sloveniji glede na njeno majhnost poseben primer in tudi ta nagrada je pokazala, kako bizarni in mlačni so lahko odzivi. Nemški Süddeutsche Zeitung je npr. naši nagradi posvetil članek, v katerem pa je bil omenjen samo "nemški" del naše ekipe, naslednji dan so se mi opravičili (Ah, napaka ...), vendar je bil odziv tam jasen. Dobili smo nagrado, odlično za Nemčijo in njeno umetnost! Tega pri nas ne bomo videli, prostor je premajhen, mogoče tudi razgledanost ljudi ni prevelika ... ne vem ... o nagradi medienkustpreis lani sploh ni bilo besede. Tako pač je, če delaš na tem področju. Refleksijo nove umetnosti pokrivajo Maska in Mars ter včasih kakšna občasna publikacija, vendar je v mainstreamovskih medijih situacija precej žalostna.

Načrti za prihodnost? Napovedal si, da bomo Polar videli tudi v Ljubljani.

Letos Makrolab v Sloveniji, prvič in ne zadnjič, v naslednjih letih Polar po svetu, projekti iz serije resolucija, peformans Signal-Sever! v Sloveniji, delo na Ljudmili in s Kiberpipo, delo v izobraževanju, sodelovanje z industrijo... Predvsem pa konstanten napredek v času. Polar v Sloveniji, tudi upam, da v novem prostoru za sodobno uprizoritveno umetnost!

povezava

povezava

povezava

povezava

povezava