Bobnanje je zdravo

Nino ne živi v mestnem hrupu - raje prisega na naravo v osnovnem pomenu besede, od svežega zraka do vegetarijanstva. "Vege scena je stvar posameznika, osebne rasti," pove in na to naveže zgodbo o svoji bobnarski zasedbi Afir Bafir. V neki vasi so imeli nastop in so ob pogostitvi zavrnili meso. Sledilo je vprašanje: "Na kaj te bobnate, na travo?" "Mi smo rekli 'ja' in jedli dalje." V Mariboru je Nino danes med mladimi uveljavljen kot boter zdrave glasbene scene, ki bobna.

Ko je bil Nino v podobnih letih kot najstniki, ki ga obkrožajo danes, se je življenjsko prepustil tolkalom in ritmom. Njegova glasbena pot se je začela leta 1983, ko je v Ljubljani prvič spremljal afriški ples, ki ga je pripravila Barbara Plečko. "Delo s plesalci je le ena smer, ki še zdaj traja." Poleg tega se je na kitari poskušal v ansamblih, ampak ni "opazil nobene perspektive". Zato se je raje oprijel nečesa zanj bolj ročnega - bobnanja. Takojšnje veselje se je v dneh, ko ni bilo preveč tečajev in priročnikov o latinu ali afriških glasbah, prelevilo v delo. Bolj po posnetkih je lovil ritme, študiral igranje in za tiste dni danes pove, da ni vedel kaj dosti o ritmu, tej "kompleksni harmoniji, sestavljeni iz še in še delov. Včasih misliš, da igra le eden, pa gre za mojstrovino treh uigranih tipov. Naslednjič misliš, da slišiš tri, pa le eden žge do amena. "

Med svoje prve resne glasbene izkušnje uvršča koncerte z Dejanom Pečenkom; ti so zabetonirali njegovo glasbeno pot. "On je takrat v meni, čeprav sem bil popoln neznanec v svetu glasbe, po nekaj skupnih muziciranjih slišal glasbeni potencial in mi dal prvo priložnost." Njegov prvi jazzovski koncert je bil v Palmi, poleg njiju so igrali še Dragan Gajić in Trajo Brizanni, po Ninovem spominu tudi Petar Ugrin. Pet minut pred špilom je Dejan sestavil seznam komadov, "gledam komade, niti enega ne poznam". Nato so sedli; Nino, opremljen le z dvema kongoma, ob Gaju. Ta ga je pogledal in rekel: "Ti začneš." Nino ob tej epizodi poudari, da je lažje igrati z boljšimi, če imaš z njimi enak feeling. Naveza s Pečenkom se vleče do današnjih dni, ko sodelujeta nekajkrat na leto.

Za pravo prelomnico pa sam šteje Lačnega Franza, "ko se je res videlo, da ne gre početi drugega, kot se ubadati z glasbo". Njegov mentor Andrej Pintarič ga je vpeljal v sceno in mu razkril skrivnosti show-businessa, Franzi pa so veliko nastopali po vsej Jugoslaviji in bili bend, ki je uspel za več kot album ali leto. "Tam je Zoran roko dvignil, pa je folk celi koncert odpel." Za mladega glasbenika impresivna dveletna izkušnja, poleg tega, da je igral rock, pa se je nagibal še k jazzovski sceni, kjer se je znašel po odhodu v Ljubljano. Odprt in dovzeten tudi za druge glasbene sloge, recimo takrat še sveži latino, kjer je pridobil osnove in nove izkušnje. "Znanja je bilo vse več in bilo je vedno bolj urejeno."

Ritmični svetovljan

Skladno s tem, ko je razvijal glasbeno širino, so ga poučevali novi učitelji. Tako se je učil pri afriški legendi Mamadiju Keiti, kjer je spoznal unikatno afriško poliritmijo. "Na žalost so na Zahodu danes še boljši učitelji, kot ostanejo v domovinah." Njegov ima šole po vsem svetu, na vseh celinah. Enkrat na leto pride v Belgijo in ima seminar, master class za profesionalce. "Gre za precej razširjeno metodo učenja. V dveh tednih se intenzivno vzame precej snovi, ki jo pozneje obdelaš sam." Druga plat je bilo srečanje z Glenom Velezom, mojstrom frame druma (okvirni boben), vzhodnjaških in mediteranskih prstnih tehnik bobnanja ... "As." Tako pri Newyorčanu jemlje lekcije arabskih ritmov in že dolgo ni samo Nino Di Kongo, kot pravi še vedno veljavni vzdevek, ker igra toliko drugih inštrumentov: "Ljudje si predstavljajo kongošpecialista, ampak sem bolj percussionist z različnimi tolkali." Sicer obvlada osnovne prijeme in kakšno variacijo ("glasba je sama grajena tako, da lahko s tem korektno operiraš, in to je vse"), specializiral pa se je za afriške ritme. Poglobil se je v tehnike frame druma, riqa (tamburin) in bendirja (severnoafriški okvirni boben s tremi strunami). "Dobro je, če te inštrument navdihuje, kliče k raziskovanju." Človekova želja po izražanju se je v afriških civilizacijah udejanjila v konkretnem znanju "zemeljskega, magijskega, kot ga jaz čutim". Vzhodnjaška je bolj spiritualna, saj je z ritmom povezana filozofija, "tako kot je glasba nekega časovnega obdobja izraz najvišjega filozofskega stanja v njem". Razlike v mnoštvu tradicionalnih ritmov in kultur ga vedno prevzamejo. Kateri groove mu je najljubši? "Odvisno od inštrumenta, ki ga igram. Vsak inštrument najraje slišiš v enem ritmu, a ko začneš muzicirati, se tako hitro menjavajo." Podolgovati kongi, afriške džembe, kubanski bongos ... "ampak ti inštrumenti so prestopili geografske meje, podobno kot arabski ali indijski inštrumenti".

Ko pogovor nanese na moderno elektroniko, en-dva ritmov ne definira s prabeatom, čeprav "v pradavnini niso toliko komplicirali bobnanja. V novi glasbeni kulturi se pojavlja droga, pri kateri ne moreš šteti do več kot do tri, ker gre že ritem samo do dva." Ampak Nino je pred nekaj leti nastopil sredi Gaviolija. "Živo bobnanje totalno gre zraven na tako sceno, ritem direktno prodre v vsakega." Pa tudi sicer mu mladi niso neznanka. Skozi leta se je iz bobnarskega delovanja, tečajev, druženj z mladimi bobnarji in z ustanovitvijo skupine Afir Bafir (AB) izoblikovalo majhno glasbeno jedro, ki nase vleče veliko ljudi iz mladih ansamblov. "Znanje o ritmu koristi vsakomur, ne glede na to, kaj igraš ali misliš." Ducat nekajdnevnih seminarjev in en daljši je njegova letna statistika. "Ves čas moraš biti v akciji in sodelovati," pojasnjuje. Od Carmine Slovenice prek Big banda, Pečenka, kvarteta Vaska Atanasovskega, tria Bahur, Nece Falk, Klarise Jovanovič, Sagarja, AB ... Pri tem je njegov zvok ostal zapisan na več kot 40 nosilcih zvoka, kar sam deli "na bende in moje projekte".

Nino pravi, da so mu srečanja z njegovimi učitelji dala zagon. "Vidiš, da moraš biti dober človek do učencev, kot so bili moji učitelji do mene; pokazali so mi vse, kar sem vprašal. Skrivnost ni v trikih, ampak v tebi, da to zvadiš. Tisti, ki so prišli k meni po nasvete, imajo zdaj svoje bende ali pa so nadaljevali kariere. Postali so glasbeniki, ki so dobili popotnico." Zdi se mu, da se mladi na tečajih naučijo praktičnosti in vidijo, kaj jih zanima. Pri tem imajo svobodo za delovanje in zakladnico ritmov, ki jih z njimi deli dober človek, ki je prvi med njimi krenil po poti ritma.