Prihaja... prihaja mi

Začelo se je zelo retro. Na pločniku, kjer se mase običajno drenjajo za mesni burek in druge nobel dobrote hitre kulinarike, so se prejšnji torek zvečer grozdi osebkov pomikali v nasprotni smeri, proti vhodu v dvorano Kinoteke. Pred blagajno so se nagnetli kot v starih časih, v drugi polovici osemdesetih, ko je videorekorder premoglo vsako tisoče gospodinjstvo. Takrat so v hramu sedme umetnosti enkrat do dvakrat na mesec zasukali Andaluzijskega psa in Zlato dobo, da smo lahko nadebudni študentje družboslovnih ved ob kili cenenega črnega vina na ajzenponu še pozno v noč premlevali in modro razpredali o nadvse zloveščih sporočilih, ki sta jih gospoda Dali in Bunuel zakodirala v svoji nadrealistični miniaturi. Pozornemu gledalcu se je kakopak že med prvim gledanjem utrnilo tisto, kar je zajebantski Avida Dollars a.k.a. Salvador Dali v kasnejših intervjujih često poudarjal, in sicer da je tisti, ki trdi, da razume Andaluzijskega psa, faliran umetnik ali resen kandidat za polnopravno članstvo v kateri od psihiatričnih ustanov. Češ tudi on in Luis sta bila nekoč mlada in navihana, rada sta se šalila na račun tradicionalno tumpaste publike, ki predvidljivo odreagira na vsak še tako benigen eksces, potem pa si izmišlja izgovore, s katerimi bi karseda učeno opravičila tisto, čemur normalni ljudje z eno besedo rečejo radovednost.

V torek zvečer sem v spopadu z radovednostjo podlegel tudi sam. V okviru Mesta žensk, mednarodnega festivala sodobnih umetnosti, ki vsako leto poln izbrane ženske svežine bušne v prestolnico, so v dvorani Kinoteke rolali japonski znanstveno-fantastični pornografski film. Ker se težko uprem že vsakemu od naštetih treh pridevnikov posebej, si navsezadnje nisem mogel kaj, da ne bi napasel firbca ob filmu, ki se diči z vsemi tremi naenkrat ter za dobro mero navrže še žensko režiserko in zagoneten naslov IKU.

Razmajani, spužvasti in zategadelj najbrž tudi primerno vpojni kinotečni sedeži in zatohla atmosfera dvorane, ki v kulturni ustanovi seveda ne more biti posledica hotne, potne sape fukabilnih eskapad željnega občinstva, marveč rezultat zanikrnega prezračevanja, so dokaj verodostojno poustvarjali atmosfero kolektivnih masturbatorijev onkraj meja socialističnega samoupravljanja, kamor smo mulci radi uletavali v predvideorekorderskih časih. Jep, torkova recimo temu simbolična generalka je uspela in zdi se mi, da je poleg intimnega Kompasa Kinoteka edina dvorana v Ljubljani, ki ima vse glavne predispozicije za klasičen porno kino v vseh nostalgičnih odtenkih.

Potem se je začelo. Mikrofon je zacvilil in Koen Van Daele, eden od pooblaščenih ključarjev Mesta žensk ter vršilec dolžnosti selektorja in koordinatorja programa, je najavil režiserko Shu Leo Cheng, ki je posebej za to priložnost... Hej, čakaj malo, stop! Kakšen ključar? Kakšen Koen Van Daele? Mar ni v vizumu, ki je omogočal vstop v Mesto žensk, eksplicitno navedeno, da bodo po novem "isto strategijo kakor pri spolu uporabili pri kategoriji 'barva polti' in izbrali samo umetnice, ki ne živijo in ne delajo v Evropi oziroma Severni Ameriki in/ali 'umetnice nebele polti'"? Mar ni bila za mantro Mesta žensk 2001 soglasno izbrana pesem Audre Lorde iz leta 1989, ki gre nekako takole: "Večina ljudi/tega sveta/je rumenih, črnih,/rjavih, revnih,/ žensk,/ nekristjanov/ in ne govori angleško./Do leta 2000/bo imelo 20 največjih/mest sveta eno/skupno lastnost/nobeno ne/bo v Evropi/nobeno v ZDA." Mar ni bilo ugotovljeno: "Če nastopaš z 'bele', 'bogate', 'krščanske', 'angleško govoreče', 'evropske' pozicije, moraš izključevati, da lahko pokažeš na mehanizme izključevanja." (Kar je, z vsem dolžnim spoštovanjem, ista reč, kot če bi Janeza Belino potem, ko so ga naskočili skini, prefukali še mirovniki oziroma uradniki s kakega urada za enake možnosti, da bi s tem opozorili na pereč problem rasizma v družbi.)

No, po vseh teh nedvoumnih pravilih igre se ti v vlogi glasnogovornika pred pričakovano porno atrakcijo pojavi Koen Van Daele. Ki je bel. Ki je Evropejec. Ki govori angleško. Ki je sofinanciran z naslova državnih institucij. In ki je - o, groza - moški! Predstavi pa nam umetnico, ki govori angleško. Ki živi in dela v Evropi in v ZDA. In ki za 75-minutni digitalni kiber kič zagoni okoli pol milijona dolarjev. Ha!

Porn art

Kaj naj pomeni ta neprincipielnost, sem se spraševal, kam pelje ta polom mišljenja? I, kam le, v logičen sklep, da bo tudi napumpani japonski sci-fi porno od znotraj bolj votle sorte, od zunaj pa ga nič ne bo. Režiserka Shu Lea Cheng je bojda posebej za to priložnost prišla iz bavarske prestolnice in poudarila, da je presrečna, ker je lahko tukaj. Polnoštevilen avditorij jo je očitno navdal z optimizmom, zato ni pozabila omeniti, kako je bilo pred letom dni na festivalu Sundance, ko je med projekcijo filma skoraj polovica zbranega občinstva zapustila dvorano. "Nisem vedela, da seks tako vpliva na ljudi," se je pohecala in nas med vrsticami za hip navdala z lažnim upanjem, kako bomo vsak čas prisostvovali revoluciji na področju porn arta, nesluteni avtorski drznosti, razuzdanemu parjenju, voajerskemu stampedu in preporodu pornografskih prvin, katerih vizualni udar je bil vsekakor much too much za blazirane želodčke ameriške publike, ki prisega na eterične koncepte umetnosti. Oh, nisem se mogel bolj motiti. Že pol ure kasneje mi je bilo kristalno jasno, zakaj je v Egyptian Theatru v ameriški zvezni državi Utah, menda najbolj konzervativni državi na svetu, projekcijo zapustila le polovica občinstva. Ker je preostala polovica gledalstva zaradi overdosea dolgčasa najverjetneje zaspala.

"Filma nisem posnela, da bi se ob njem samozadovoljevali. Posnela sem ga zaradi kolektivnega orgazma." Šur, ampak fino bi bilo, če bi začela pri orgazmičnem kolektivu, ki bi v pogledu naključnega gledalca ustvaril vsaj bežno iluzijo, da gledamo nekaj, kar se deklarira kot japonski sci-fi pornjak. Kaj je pravzaprav specifika porničev Made in Japan? Japonci porno filme snemajo tako kot povsod po svetu, finta je v tem, kako jih potem predvajajo. Cenzorske zapovedi namreč velevajo, da je treba genitalije, penetracije in pogosto tudi sramne dlake brezpogojno zakriti, zato se ne čudite preveč, če bo bistvo ostalo očem skrito, tudi ko si boste v sobi kakega japonskega hotela zaželeli zasoljene eksotične pornografske ponudbe tamkajšnjih kabelskih operaterjev. Nad prizori strumnih tičev in hotnih špranj v akciji se preprosto ne boste mogli naslajati, ker jih bodo tako na velikih kot na malih ekranih prekrivala satovja iz kvadratkov. Na cenzurne posege so se po besedah producenta Asaia Takashija Japonci navadili do te mere, da si ga drkajo na digitalne mozaike. Kaj pa jim preostane drugega, ne. Zgodba se v obliki belih madežev ali barvnih zmazkov na ključnih mestih ponovi tudi pri japonskih eksplicitnih oziroma hentai stripih in risankah. Jep, zato je necenzurirana japonska pornografija, bodisi risana bodisi filmana, med zbiralci tako čislana, necenzurirano japonsko pornografijo pa zaenkrat v neomejenih količinah najdete samo na svetovnem spletu. Japonski trg je kljub temu preplavljen s seksualno eksplicitnimi publikacijami, kar Nobuyoshi Araki, sijajni fotograf tokijskega pornografskega undergrounda, ki je v dvajsetih letih dela objavil skoraj sto monografij, tolmači kot manifestacijo frustracij neke rigidne družbe, v kateri oba spola komajda še vzdržujeta socialne stike.

Ujetništvo svobode

Vsaka filmska zvrst ima svoje prekletstvo: hororji moralno večino in šolske psihologe; trilerji inteligenčni kvocient publike, ki je konstanta ne glede na število gledalcev; filmi katastrofe realnost; sci-fi domišljijski vakuum; komedije Adama Sandlerja; romance Julio Roberts; slovenski film Filmski sklad RS. In porniči? Ja, tudi porničem je zavdala nadloga - umetnice in umetniki. Točneje, umetnice in umetniki, ki si s pornografsko žanrsko ikonografijo umetno bildajo rating, na osnovi katerega nato muzejem sodobne umetnosti in tematsko zaokroženim festivalom prodajajo toplo vodo po butičnih cenah. Medijska umetnica Shu Lea Cheang je film IKU - iku pomeni ich komme po japonsko - zakoličila kot metaforo za seksualno svobodo, ki jo omogoča internet, osnovna podmena filma pa naj bi bila naša navezanost na tehnologijo oziroma to, kako je tehnologija podaljšek naše identitete. Za ohlapen vsebinski okvir je služil Iztrebljevalec Ridleyja Scotta, ali točneje njegov uvod, kjer je govora o enotah iztrebljevalcev, posebnih policijskih oddelkov, ki dobijo ukaz, da vsakega replikanta, ki se vrne na Zemljo, takoj pokončajo. "Za to dejanje niso uporabljali izraza usmrtitev. Rekli so mu upokojitev," zvemo v Iztrebljevalcu. V IKU-ju imamo opravka z misteriozno korporacijo Genom, ki razvije linijo posebej jebozovnih replikantov s skupnim nazivom IKU, njihova naloga pa je pridobivanje podatkov o človeškem orgazmu, do katerih se kakopak dokopljejo tako, da fukajo s čimveč pripadniki človeške vrste. "Za to dejanje ne uporabljajo izraza ljubezen. Rečejo mu seks." IKU bejbam se v trenutkih ekstaze zgornja okončina transformira v orjaški dildo, ki ga obdelovancu ali obdelovanki povsem neopazno zarinejo v eno od telesnih odprtin in - zviz - posrkajo fukaški zapis. Drži, težko je ostati resen ob prizorih bele bunke, ki se vrtinči po nekakšni virtualni vagini, kar naj bi predstavljalo pogled od znotraj na proces pridobivanja podatkov. Material se potem skomprimira na čip, čipe pa se nabuta v prodajne avtomate. In ko si zaželite seksualnih doživetij, preprosto zavijete do takega avtomata, kupite čip, ga frcnete v mobi ter prikličete IKU zapis, ki najbolj ustreza tako vašim potrebam kot vašemu libidu. In nepopisno uživate. No ja, vsekakor bolj kot gledalci tega odrevenelega eksperimenta, zaporedja namišljenih penetracij, deprimirajoče mlahavih kurcev, brenčečih dildov, ki jih namesto moškega mesa v velikih planih tja v tri krasne lizljajo, goltajo, fafajo, grizljajo in cmokljajo ženski obrazi, tehno nabijanja, plastičnega kičeraja, monotonega pobliskavanja, garažnih efektov na nivoju otroškega igračkanja z novim kamkorderjem in voženj po podzemnih parkingih, kar naj bi dajalo vtis utesnjenosti in odtujenosti v nepopolni bodočnosti. Zelo subverzivno. Avtorsko. Progresivno. Jebeni dolgčas, vam rečem. Hvalnica najbolj konzervativnim konvencijam v odnosu do pornografije. Če bi v kinoteki zasukali Doom Raiderja, porno inačico Lare Croft, ali pa Matrixxx, ki sta suma sumarum ubrana na popolnoma isto vižo, bi gledali vsaj profesionalno jebačino, tako pa smo bili deležni kvečjemu poučne lekcije, da avtorske vizije niso dovolj, da ti stopi. Bi moral med gledanjem uporabljati domišljijo? Pa kaj še, porniče vendar gledam zato, da domišljija uporablja mene. Sicer pa filmu, ki ne premore niti ene erekcije, velikega plana koitusa in zunanje ejakulacije, težko rečeš pornič. Pa ženska senzibilnost gor ali dol. Če IKU že je pornič, potem je prototip slabega porniča, ilustracija definicije slabega porniča, kot ga je opredelil že Slavoj Žižek: "V (takem) porno-filmu igralci že z načinom igre izdajajo, da igrajo v porno-filmu: igrajo na tak način, da dajo vnaprej vedeti, kako gre za bebav razgovor, ki služi zgolj kot pretveza za 'tisto pravo' in ga je zato treba čimprej opraviti. Zdi se torej, kot da bi akterji v filmu posedovali neko nemogočo vednost, da igrajo v porno-filmu, in se obnašali v skladu s to vednostjo." V IKU-ju se v skladu s to vednostjo obnaša popolnoma vse.

IKU je pač film, ki si je petnajst minut slave izboril po spletu srečnih okoliščin. Po zaslugi selektorjev, kakršni so naši, so ga najprej oklicali za prvi hardcore film, ki je kdajkoli doživel premiero na Sundanceu, nato pa so ga decembra lani zarolali še na londonskem inštitutu sodobnih umetnosti. Torej prav v času, ko je Velika Britanija krepko omilila zakonodajo v zvezi s pornografijo in uradno dovolila trgovanje z necenzuriranim seksualno eksplicitnim materialom. Mimogrede, Shu Lea Cheang trenutno sodeluje z Zentropo, firmo Larsa Von Trierja, točneje z njeno trdoerotično franšizo Pussy Power, specializirano za produkcijo tako imenovanih ženskih porničev. Kot verjetno še pomnite, je Lars Von Trier tisti danski režiser, ki za genezo dogme ni potreboval nič drugega kot en sam samcat fuk na pravem mestu in ob pravem času.