Nadrealno realno

Pogosto je po kavarnah in videotekah po vsej BiH slišati pripombe o podobnosti med bosanskim, balkanskim, pa tudi evropskim političnim vsakdanjikom in številnimi prizori iz oddaje Top lista nadrealistov. Iz leta v leto več stvari spominja na ozadje tistega, kar so nadrealisti sporočali v svojih skečih. Letos mineva dvajset let, odkar so zasedli radijski studio in si začeli utirati pot na televizijo s humorjem posebne sorte, zaradi katerega so jih med drugim imenovali tudi bosanska različica Letečega cirkusa Monthyja Pythona. Kot pravi Zenit Đozić Zena, eden od članov vseh postav nadrealistov od začetkov pred dvajsetimi leti do danes: "Pravzaprav smo začeli že pred letom 1981, najprej z glasbo. Takrat smo igrali s Pseudoblues bandom. Ko smo vadili v svojem prostoru za vadbo, imenovanem Pozaba, so se tam zbirali ljudje, da bi nas gledali in poslušali. Tako sva z Neletom v odmorih med skladbami počela stvari za zabavo občinstva. Šla sva se parodije na partizanske filme. Potem nas je opazil Boro Kontič in smo šli v radijski studio in od takrat smo se imenovali Top lista nadrealistov. Ne vem, čigava zamisel je bila to ime, menda smo ga nekako stumbali kar vsi skupaj."

S Top listo nadrealistov je Sarajevo postalo središče jugoslovanske "odštekanosti". Kot pravi Zenit (znan tudi kot Fu do): "Mislim, da so bile Zagrebu, Ljubljani in Dunaju stvari bolj dostopne, da so bila ta mesta bolj odprta od Sarajeva, kljub temu pa je bilo to pri nas nekako bolje sprejeto. Nadrealisti smo poskrbeli, da je Sarajevo postalo pomembno ime, posebej v kulturnem pogledu. Dobro, Bijelo dugme je nekaj storilo že prej, toda mi smo začetniki gibanja new primitives, skozi glasbo in v vlogi nadrealistov. Takrat pred leti se je dogajalo, če si recimo kaki mački na morju rekel, da si iz Sarajeva, da jo je kar odneslo. Potem je bilo ravno nasprotno, bil si pomembnejši, če si poznal koga v Sarajevu, dekleta so se rada hvalila, da imajo frajerje iz Sarajeva. Za to smo imeli precejšnje zasluge tudi mi s svojim početjem."

Pri njihovi odštekanosti je res najbolj zanimivo to, kako so nekateri sprva izmišljeni dogodki postali resničnost. Nekatere segmente so nadrealisti zavedno ali nezavedno celo po svoje predvideli, in to nekaj let pred dogodki. Vsak prebivalec Bosne, ki je takrat, pa čeprav neredno, spremljal njihove oddaje, bo sedaj v svoji soseski, kantonu, na delovnem mestu ali v državi prepoznal kaj podobnega nadrealnemu po njihovem receptu. To je morda tudi eden od razlogov, zakaj je Boris Šiber Šibi, eden prepoznavnejših nadrealistov, rekel, da ni več nadrealist, ampak je postal realist. Je šlo pri tem za napovedovanje prihodnosti? "Vsa ta podobnost oziroma vse to ujemanje naših epizod z nekaterimi resničnimi dogodki pozneje ... ne vem, vse to je nekako, jebi ga, prišlo na dan iz čisto navadne zajebancije. Recimo nacionalizem v Jugoslaviji pa to, da so zrušili Berlinski zid ... Razmišljali smo, katero mesto bi bilo po tem lahko razdeljeno z zidom. Izbrali smo Sarajevo, da bi pripravili skeč na to temo, a je bila resnično samo zajebancija, čeprav je bilo v tem skrito tudi opozorilo. Opozorilo, kaj vse se lahko zgodi z vsemi temi tipi, ki so začeli vojno in vse to, in zgodilo se je, čeprav nismo pričakovali, da se bo zgodilo in da bo resnično tako," meni Zenit Đozič Zena. Nekateri so namigovali, da so nadrealisti informacije dobivali od Šibe, ki je bil sin oficirja JLA. "To je neumnost. Mislim, to so bile skrivnosti, tako da nas je marsikateri izmed teh tipov hotel kar zadaviti, ko smo jih razkrili, kajti mi ničesar nismo skrivali. Morda smo oddelali delo treh generacij."

Pythonovci

Posebno poglavje v morebitni knjigi o nadrealistih bi lahko govorilo o kakovosti prilagajanja monthypythonovskega humorja bosanskim zgodam in nezgodam. Naj omenimo le nekaj podrobnosti. Sredi osemdesetih let se je Branko Đurić Đuro proslavil s svojo čaršijsko izgovarjavo "Ćega ba" v nekaj epizodah nadrealistov. Pridirjal je v studio in iz njega nagnal Neleta Karajlića in vse druge, ki so kadili, češ da kajenje v studiu ni dovoljeno. V nekaj epizodah Monthyja Pythona je tako pritekel v kader oficir britanske vojske in razgnal vse navzoče zaradi namišljene cenzure nekega skeča, ker naj bi bil vulgaren. Druga je epizoda nadrealistov iz istega obdobja z naslovom Nasmešek modrega Jadrana. Nele je igral natakarja, ki se znajde na tleh, takoj ko zasliši besede "V redu je". Šele prepevanje dalmatinskih pesmi ga spet spravi na noge. Pythonovci in BBC so posneli prizor, v katerem stranki vstopita v prodajalno jogi vzmetnic. V tej prodajalni ni priporočljivo izgovoriti besed jogi vzmetnica, ker si prodajalec, takoj ko sliši to besedno zvezo, povezne na glavo vrečo, zleze v kak zaboj in molči. Če hočejo, da se neha vesti tako, mu morajo peti marsejezo.

Predhodnice nadrealistov so bile glede nekaterih stvari tudi "Teversenove bajke" iz sredine sedemdesetih let. V teh gegih je bilo morda še več monthyjevskega vpliva. Ne smemo pozabiti niti na prvo Avdicijo, ki je bila konceptualno sicer drugačna zafrkancija, drugačna je bila tudi po nastanku, vendar je tam prav tako mogoče najti del tega nikoli dovolj sprejetega pythonovskega cirkusa. Zenit Đozić Zena pravi, da zveza med njimi in pythonovci seveda je, podobnost njihovih skečev s poznejšo balkansko resničnostjo pa je presenetila celo njih. "Vpliv Monthyja Pythona je seveda bil, ne ravno neposreden, mislim, da so Pythonove skeče pri nas predvajali šele kasneje. Ne spomnim se več, po kateri poti smo izvedeli za njihove gege, vendar smo jih poznali. Monthy Python je morda najboljše, kar se je pojavilo v zgodovini televizije, mi pa smo ponosni, da smo ga spravili v naše kraje."

Ali kot je pripomnil pisec in kolumnist Miljenko Jergović - nihče v nekdanji Jugoslaviji se ni toliko fural na Mothyja Pythona kot sarajevski igralci in glasbeniki. Nele Karajlić je dejal, da mu je žal, ker občinstvo ni resneje vzelo nekaterih sporočil nadrealistov in pesmi Zabranjenega pušenja. Tudi pri bendih novega primitivizma na čelu s Pušenjem je šlo za podobno povezavo besedil in resničnosti prihodnjih nekaj let. Npr. pesem Put u središte rudnika Kreka Banovići iz leta 1983 z opisano lokacijo tragične smrti rudarjev; ti so umrli konec osemdesetih let prav v jami Raspotočje, ki se omenja v pesmi, tako rekoč popolnoma enaka tragedija pa se je zgodila v rudniku v Aleksincu v Srbiji v istem času. Na istem albumu je v pesmi Čejeni odlaze opisano razseljevanje Albancev in drugega prebivalstva s Kosova. V pesmi Kanjon Drine iz leta 1989 pravi verz takole: "Vam, otroci, bo najlaže, saj ste vajeni zgodaj v posteljo, kajti kmalu bomo vsi imeli izhod samo do devetih." Gre za neposredno asociacijo na poznejšo policijsko uro.

Vsekakor Top lista nadrealistov je legenda in kult. Zato vam predlagamo le, da stopite v najbližjo videoteko in si sposodite kaseto.