Ja, ga lom't!

Ljudje zapisanemu veliko raje verjamejo, če pisec o čem piše iz osebne izkušnje (ali pa se vsaj iluzionistično pretvarja, da je tako). Kakšna je torej moja osebna izkušnja z breakdanceom? Leta 1985 je učiteljica za glasbeni pouk iz naše provincialne osnovne šole za kulturni dan organizirala izlet v metropolo, takrat samo socialistične, republike Slovenije. Izlet je bil seveda izobraževalne sorte, predvsem za v ozadju avtobusa sedeče in pojoče fante, ki naj bi se v ljubljanski operi naučili, kako nekje v svetli prihodnosti čim bolje prodati svoje (ne)sojene življenjske družice. A ker nam Smetana (vsaj ne tista z veliko začetnico in smešnim, na priljubljeni del pohane kure spominjajočim imenom) ni preveč dišal(a), smo seveda svoj pokuk v svet izkoristili za brskanje po glasbeno bolj trendovskih izdelkih v ploščarnah. Sam sem poleg bedža Slovenija, moja dežela, elpija Brucea Šefa Springsteena in bolj ruralnih Melodij polja in sonca domov privlekel še en silno frajerski item: bel triinpolcentimetrski trak za zapestje s črnim napisom Breakdance. Glede na svojo gladkost in sestavo, temelječo izključno na naftnih derivatih, trak ni imel nobene uporabne vrednosti, še posebej če pod uporabno vrednost ne štejemo zviševanja ratinga pri predstavnicah drugega spola in povzročanja zavistnega zelenenja pri predstavnikih svojega spola. Izkušnje so pokazale, da sem bil v obeh primerih precej uspešnejši od sošolca, ki si je na istem štantu ubodel predmet istega namena, a turkizne barve in bednejšega napisa: mislim, kaj pa je en Benetton v primerjavi z Breakdanceom? Po par frajerskih kvazi breakdance muvih, ki sem se jih za silo naučil, napis niti ni bil več popolnoma neupravičen, a moja breakerska kariera je zbledela skupaj z ne preveč dobro namalanim napisom na belem sintetičnem traku in z ugotovitvijo, da se prava lepota skriva v notranjosti človeka in ne na trendi priveskih, ki jih osebek navlači nase.

Zgodovinska dejstva

Vsak pravi hiphoper vam bo znal ob vsaki uri dneva in tudi noči povedati, da je breakdance eden od štirih elementov hiphop kulture. Ostali trije so grafitanje (hudo estetiziranih slikarij in ne verbalnih nebuloz, da ne bo pomote!), didžejanje (kakovostno in inventivno vrtenje hiphop vinilov in ne pritiskanje na gumbe cede plejerjev, da ne bo pomote!) in rapanje (duhovitih in sporočilnih tekstov in ne govornega hropenja v mikrofon kar tako, da ne bo pomote!). Breakdance je pravzaprav najbolj grenko-sladki steber hiphop kulture, saj je bil v določenem času njen najbolj izpostavljeni in izrabljeni del, njegovi glavni protagonisti pa so bili vseskozi najbolj pravoverni sledilci njenih osnovnih vrednot in najostrejši kritiki poskusov komercializacije kulture, ki je dandanašnji dosegla že precej ogabno raven. Prav breakdance pobje so tisti, ki so ostali na obrobju finančnih tokov, ki odplavljajo starošolske vrednote hiphopa. Breakdance svoje korenine vleče iz dveh virov: prvi je iz disko dobe, ko so mladinci seksi plesne korake Jamesa Browna sestavljali z dinamiko plesalcev iz TV-showa Soul Train in z robotskimi gibi, kot jih je leta 1974, ko je izvajal hit Dancin' Machine, demostriral takrat še črni Michael Jackson. Drugi vpliv pomenijo briljantne fighterske koreografije kung-fu filmov, ki so bolj od zgoraj naštetih plesnih točk poznane tudi našim kulturnim horizontom. Prvi breakerji so bili člani črnih uličnih posadk, ki so pač plesali na bolj hecen način in jim ta ples še ni pomenil načina življenja. Prav možno je, da bi breakdance utonil v pozabo, če ga ne bi posvojili in skorajda kot kult gojili portoriški mladinci, ki so plesu dodali akrobatske elemente in tekmovalno ostrino. Tolpe mladih plesalcev so se izzivale na medsebojne dvoboje, na bojišča (ulične vogale in igrišča) pa so namesto klasičnega fajterskega arzenala ognjenega in hladnega orožja prinašali velike kartone in linolej. Okoli tega so napravili krog, sredi katerega je plesal po en predstavnik vsake ekipe, vse dokler ni bilo jasno, kdo je zmagovalec - to pa je bilo takrat, ko poraženec ni zmogel narediti kombinacije gibov ali trikov, ki jih je demonstriral nasprotnik. Kmalu je bilo tako, da si noben newyorški klub sploh ni mogel privoščiti tega naziva, če se v vsaj enem kotu ni na glavi vrtelo vsaj nekaj mulcev. Od tod do globalizacije z bednimi fakerskimi zapestniki pa je bil le še korak. In od zapestnikov na rokah vsakega drugega najstnika na planetu Zemlja do zdrsa pravih veščin nazaj v underground je bil korak še manjši. Po skoraj desetih letih inkubacije je pred nekaj leti breakdance spet udaril na plano, predvsem po zaslugi videa za štanc remiks komada It's Like That legendarnih starošolcev Run DMC, v katerem so se pojavili breakerji - tokrat vsi lepi in poštirkani.

Mnenje eksperta

Eden najbolj kompetentnih sogovornikov, ki si ga lahko v radiju 300 kilometrov zamislite za kramljanje o breakdanceu, je Velikogoričan Siniša Križaj, ki je zdaj star 26 let, plesno pa ga je začel lomiti pri desetih. Po šestnajstih letih breakanja se je odločil, da je čas, da pusti ostale stvari v življenju in počne samo še to. "Zdaj sem dal odpoved v trgovini z avtodeli, kjer sem delal, in tako končno počnem to, kar me najbolj veseli - plešem in učim plesati breakdance. Odločil sem se in to je to." Pri desetih, leta '85, si verjetno še ni predstavljal, da mu bo takrat trendi ples čez nekaj časa rezal vsakdanji kruh. "Takrat smo plesali po garažah, pa tudi na garažnih strehah. Blizu mene je bila takrat policijska postaja, pred njo garaže in tam smo se učili. Včasih je bilo to tako: karton na tla, zraven velik getoblaster, muzika in piči! Do onemoglosti." Korajžni in vztrajni pobje, ni kaj, še posebej če se pobliže seznanimo z metodami učenja breakanja, ki so jih imeli takrat na voljo. "Nihče nas ni učil. Mi smo samouki. No, gledali smo filme Beat Street, Break Dance I in II, Flashdance in skinevali gibe, ki smo jih tam videli." Čeprav zadeva takrat še ni dišala po zelo organiziranem početju, so si fantje že nadeli ime: Cool Rockers. Hladni skalarji so imeli enajst članov in so obstajali do leta 1991, ko je breakdance že izgubil svojo trendovsko glorijo. "Od vseh enajstih sva v breakdanceu ostala samo midva z bratom Gordanom. Brat in njegovi vrstniki so šli takrat v vojsko, jaz pa sem bil par let mlajši in sem sam vadil naprej, dokler se brat ni vrnil." In vaditi je verjetno treba veliko, glede na vse divje in čudne gibe, ki jih breakerji izvajajo med plesom. "Ja, v bistvu je breakdance stvar, pri kateri se vsakič naučiš nekaj novega, vsako stvar, ki jo že znaš, pa lahko izvedeš še boljše. Tako ti ni nikoli dolgčas." Hja, očitno res ne, saj Siniša antidolgočasnost breakdanceanja utemeljuje s podatki iz prve roke o tem, kako je na največjih tekmovanjih mogoče videti tudi skupine breakerjev (švicarski Crazy Force Crew), ki so stari več kot 35 let in za katere v prvih vrstah navijajo že njihovi otroci. Glede na to, da jih sam nimam niti 30, pa me je na foto seansi za tale članek že samo ob gledanju trikrat štihnilo v hrbtu in dvakrat zbodlo v levem kolenu, zahteva tale podatek o zbreakanih 35- in večletnikih dodatno pojasnilo. "Mislim, da starost sploh ni pomembna. Mlajši ljudje so res fleksibilnejši in določene stvari lažje naredijo, ampak pri breakdanceu je tehnika pomembnejša od moči. Tudi legendarni pionirji breakanja, recimo Crazy Legs, ki breaka že od sedemdesetih let, in celoten Rock Steady Crew, še danes breakajo, in to zelo dobro. Tako da leta res niso omejitev." Ker mi poročilo o zbreakanih starčkih, predvsem v luči gimnastičnih tekmovalcev, ki večinoma odhajajo v penzijo pred tridesetim letom, nekako ne paše v koncept breakanja in ker želim posvariti bralce pred nenadzorovanim prakticiranjem tega plesa v domačih dnevnih sobah, skušam iz Siniše izvleči kakšno besedo o groznih poškodbah. "Treba je paziti, ja. Predvsem se je treba razgibavati in raztegniti pred vsakim breakanjem, sicer lahko pride do resnih in bolečih poškodb. Veliko je nategnjenih mišic, počenih kosti, izpahov ... jaz sem si enkrat med nastopom na prvenstvu izpahnil koleno. To je bilo približno deset minut po začetku točke, ki je trajala pol ure. Se pravi, da sem dvajset minut breakal z izpahnjenim kolenom, ampak kaj češ - treba je plesati do konca." Brrrr. Pa se ti boleči spomini ne dajo ublažiti? Recimo s treningi in tekmovanji, ki bi potekali na blazinah? "Ne. Vedno vadimo na tleh. Blazina je sicer v redu, ampak ko prideš na trdna tla, se moraš najprej osvoboditi strahu pred tlemi. Poleg tega je pri breakdanceu veliko trikov na rokah, in če bi jih izvajal na blazini, bi se roke pogreznile vanje, potem pa bi pri obratu samo še škrtnilo. Se pravi, podlaga za breakdance: striktno parket. Ali marmorne plošče." Trden je Siniša, trden kakor kamen, skala, kost, parket. In koliko časa je treba prenašati začetniško torturo s padci, modricami, izvini in odrgninami, preden se lahko malo zafnaš pred kompo? "Vse je odvisno od tega, kako se učiš in koliko volje imaš. Jaz sem se recimo vrtenja na glavi učil tri leta, preden sem znal to početi, ne da bi se tal dotikal z rokami. Zdaj lahko to tečajnika brez problema naučim v eni uri. Osnovnih figur je recimo štirinajst, petnajst, potem pa je malo morje izpeljank iz njih. Ko obvladaš osnovo, je nadaljevanje odvisno samo od tvoje domišljije in potrpežljivosti." In močnih kosti ter čim višjega praga bolečine, se razume. Visoka šola breakdancea je na ogled na tekmovanjih. Neuradno svetovno prvenstvo breakerjev se imenuje Battle Of The Year in od leta 1990 naprej vsako leto poteka v Nemčiji, kjer si tekmovanja ogleda več kot 10.000 ljudi. Obstajajo pa tudi uradna tekmovanja pod okriljem mednarodnih plesnih organizacij. V vseh primerih pa so "najboljši Američani, ki so daleč pred konkurenco. Pri njihovih nastopih vse poteka gladko, lahkotno. Dobri so tudi Francozi, Nemci imajo zelo agresiven slog, Japonci pa so me lani navdušili z izvirnostjo, saj počnejo stvari, ki jih pri drugih niti slučajno ne vidiš." Člani plesnega kluba Megablast, katerega ustanovitelja sta brata Križaj, so dobri, na Hrvaškem večkrat potrjeno najboljši, čeprav imajo močno konkurenco, skupino Freestyle Kings. Svojo šolo so razširili po vseh večjih hrvaških mestih, zdaj začenjajo z vzgojo podmladka tudi v Sloveniji. "Slovenci ste zelo močni pri hiphopu (plesu namreč, ne hiphop kulturi nasploh, op. p.), pri breakdanceu pa ste bolj šibki. Ampak glede na zagnanost tečajnikov ne bo več dolgo tako."

Mladi upi

Ko sem v telovadnici OŠ Ledina, kjer Siniša dvakrat na teden pedagogizira slovensko prihodnost breakdancea, opazoval približno trideseterico zagnancev, sem spoznal, da smo Slovenci res en vztrajen in potrpežljiv narod. Prav vsi pobje in dekleta so neumorno ponavljali gibe, ki so v tej fazi (peti trening) le tu in tam spominjali na breakdance, in rdečih lic zadovoljno loščili parket telovadnice. Demografska struktura tečajnikov je silno pestra: najmlajši, Peter (sicer up glasbene dinastije Pešutov), jih šteje sedem, najstarejši začetniki pa nekaj čez dvajset. Med večinoma moškimi učenci so tudi tri dečve. Line in Urše "fantje ne motijo preveč. V bistvu so zelo prijazni." Lina, ki ima izkušnje tudi s skejtanjem, pravi, da je pri športu na koleščkih mačizem veliko bolj opazen, saj tam fantje velikokrat menijo, da določen trik "ni za babe". Sicer pa je določene elemente prave moškosti mogoče zaznati tudi med breakerji. Uroš in Jure pravita, da je breakanje v redu "zato, ker te pol ene dva dni vse boli". Večinoma se nihče breakanja ni lotil (samo) zato, da bi bil frajer, ampak jim je "fajn, ker je nekaj vmes med športom in žurom", kakšnih resnih planov za naskok na svetovni vrh nimajo, ampak nikoli se ne ve. Nekateri med njimi so že izkušeni plesalci hiphopa in jim je breakdance nadgradnja že osvojenega znanja, drugi so plesnega lomljenja lotili čisto iz rekreativno-špasnih vzgibov, vsi pa so bili, kljub ne ravno ujčkajoči uri treninga, videti zadovoljni. Utrujeni in rahlo nalomljeni, a zadovoljni. Napredek je bojda opazen, in to jim vliva upanje za prihodnost. Dodaten motiv pa je prvi nastop pred javnostjo, ki jim ga Siniša obljublja za "enkrat decembra". Spremljajte napovednike kulturnih prireditev in preverite v živo. Zabava in od začudenja povešene čeljusti so zagotovljene. Če ne verjamete, vprašajte Maka, ki vam lahko da 100 % jamstvo, da priobčene fotke niso fotomontaža. Ni kej, treba ga je lom't (dokler je človek mlad ...)!