Seks je spet in

Predstavljajte si francosko socialno dno. Pravzaprav margino, na kateri se prepletajo deklasiranci, zvodniki, dilerji, džankiji, pretepači, morilci, posiljevalci in drugi mačistični pozerji. Tu nekje se srečata korpulentna, relativno testosteronska Nadine, ki se preživlja kot cipa najnižje, pocestne, garažne sorte, in krhka Manu, ki fuka v porničih - najnižje, pocestne, garažne sorte. Moški z njima ravnajo zelo brezosebno, a po drugi strani - tudi sami že zdavnaj nista več osebnosti. Še več, postali sta tako brezosebni in brezčutni, da se zlahka vživita v vlogo moških. Prišel je čas, da pokažeta, kaj je to emancipacija in kaj je to "žensko gibanje". Kar pomeni, da kreneta na križarski pohod, ki je kombinacija hardcore seksa in hardcore ubijanja. Pištola postane podaljšek orgazma, fuk postane umor, bejbi pa postaneta rojeni morilki. Fukata na slepo - in tudi ubijata na slepo. Po defaultu. Moške zapeljeta, kar jima ne vzame ravno veliko časa, se z njimi pofukata, jasno, v maniri hardcore porniča, tako da ne izostanejo niti penetracije niti fafanja, potem jih pa sadistično pobijeta. Drugega za drugim. Serijsko. Ne skrivata se. Nastavljata se. Kmalu ne štejeta več. In kmalu tudi ne pobijata več le moških, ampak prešaltata tudi na ženske - po orgiji pobijeta kompletno ekipo. Nekega tipa zbašeta v pasjo pozo, mu rit zabašeta s pištolo - in buuum! Možgane mu butne na jug. Vsi moški so pač svinje. Tudi tisti, ki si nataknejo kondom. Umor je najboljša kontracepcija.

Film Posili me (Baise-moi!) je že doma, v Franciji, povzročil velik škandal, tako da so ga desničarji in moralni policaji križali in prepovedali, specifično - izgnali so ga v kina, ki vrtijo porniče. Marš, tam je tvoj dom! Vnele so se bučne polemike, film pa je za sabo puščal šokirane obraze, šur, tudi drugod po svetu, kjer so cenzorji lahko le nemočno ugotovili, da ga tudi s cenzorskimi rezi ne morejo ublažiti - če izrežeš ves hardcore fuk, ostane le kake pol ure absolutnega dolgčasa. Brez panike, če iz Petka trinajstega izrežeš vse pokole, ti tudi preostane le absolutni dolgčas. In hej, iz mnogih filmov ni treba nič izrezati, pa so absolutni dolgčas. Je pa res, da film Posili me premore le toliko sloga kot najbolj poceni grozljivke - posnet je šlampasto, statično, garažno, pornjaško. Virginie Despentes, ki je film - ob asistenci znane porno igralke Coralie Trinh Thi -posnela po svojem romanu, je očitno hotela v jeziku porniča povedati zgodbo o trenutnem stanju seksualne politike: seksizem je posilstvo, seks ni seksi, feminizem je revanšizem, vojno z moškimi je mogoče dobiti. No, njen "šoker" bo šokiral le tiste, ki še niso videli nobenega porniča, impresioniral pa le one, ki niso videli kvazifeminističnih vendet a la Angel maščevanja, Dirty Weekend in I Spit on Your Grave, v katerih so se bejbe na apokaliptično sadističen način maščevale moškim šovinističnim svinjam. Seks je konfrontacija, again.

Ne, film Posili me ni eksces. Prej narobe, tipičen je - tako za sodobno francosko kinematografijo, ki je začela hardcore seks miksati z artom, kot za globalno kinematografijo, ki dokazuje, da seks spet postaja filmski objekt št. 1. Iskreno rečeno, bil je že čas, da se vrne - po dolgih letih celibatne abstinence in seropozitivne panike. Oh, pa tudi sicer je bil že čas, da prebije in zruši tiste koreografirane, aseptične, "estetske", videospotovske simulacije seksa, s katerimi so nas filmi utrujali in dolgočasili zadnjih 20 let. Jubilejni dvanajsti Mednarodni filmski festival (LIFFE), ki se začenja te dni in ki bo trajal 14 dni (Cankarjev dom z okolico), bo zavrtel kopico teh filmov. Bolje rečeno, hardcore art je rdeča nit letošnjega festivala. Hardcore penetracije in fafanja imate v francoskem Pornografu (Le pornographe, Bertrand Bonello), v katerem Jacquesu (Jean-Pierre Leaud), utrujenemu in brezvoljnemu režiserju porničev na stara leta zmanjka sredstev, tako da se je prisiljen vrniti na delovno mesto, ki ga najbolj obvlada - snemanje porničev. Z umetniško vizijo, se razume. No, hardcore prizore v tem filmu igrajo porno igralci, profiji. Podobno kot v Caraxovem filmu Pola X, ki ga pri nas nismo videli, in v Romanci, hardcore odisejadi frustrirane bejbe, ki smo jo videli letos - finalna orgija je prepuščena profesionalnim erekcijam, penetracijam in ejakulacijam, ljubimca bejbe pa itak igra Rocco Sifredi, kralj porničev. Tudi pred tremi leti so hardcore penetracije v Jezusovem življenju in Idiotih "odigrali" profiji, ne pa regularni filmski igralci. Ne da je kaj drugače v filmu Posili me: Manu in Nadine igrata Raffaella Anderson in Karen Bach (alias Karen Lancaume), porno igralki. In da ne bo pomote - tudi vsi fantje so porno igralci.

Za razliko od Intimnosti (Intimacy), ki jo je v Angliji - po romanu in novelah Hanifa Kureishija - posnel francoski veteran Patrice Chereau. Toda da bi povedal zgodbo o moškem in ženski, popolnih tujcih, ki se vsako sredo v njegovem stanovanju divje, strastno, nagonsko, frenetično, anatomsko in hropeče pofukata, brez besed, brez vprašanj in brez odgovorov, ni najel porno igralcev, ampak regularna filmska igralca, Mark Rylancea in Kerry Fox. Pofukata se hardcore, zelo grafično, brez skrivanja in retuširanja - njuni koitusi so tako radikalni in realni, kot je radikalna erekcija v njeni roki in kot je realen njegov penis, ki zdrsne v njena usta. Prizor je urgenten, pa ne zaradi nas - zaradi nje. In njega.

Seks je spet in. Tudi v dveh mehiških filmih, Jaz pa tebi mamo (Y tu mama tambien, Alfonso Cuaron) in Pasja ljubezen (Amores perros, Alejandro Gonzalez Injarritu). V prvem najstnikoma, ki mislita le na seks, vse želje izpolni 28-letna bejba, v drugem, tarantinovskem omnibusu, pa Mexico City pokonci drži le še seks. V južnokorejskem Srečnem koncu (Happy End, Jung Ji-woo), ki nima srečnega konca, se prešuštna žena in njen ljubimec ne moreta prehvaliti, v tajvanskem filmu Koliko je tam ura? (Ni neibian jidian, Tsai Ming-Liang) ostarela vdova masturbira ob sveči in fotki pokojnika, v ameriškem Rekvijemu za sanje (Requiem for a Dream, Darren Aronofsky) je seks metadonski fiks... in seveda... če se vrnem v Francijo... v filmu Moji sestri (A ma soeur, Catherine Breillat) potrebni fant 15-letno Lolito, ki hoče ostati devica, prepriča, da se analni seks ne kvalificira za defloracijo, v Vsakodnevnih težavah (Trouble Every Day, Claire Denis), ki hardcore seks prešpika s kanibalsko nimfomanijo, pa poljub dokončno postane grižljaj. Viagra je naredila svoje. Film je spet zgrabila za jajca. In glava sledi.