Kdo smo Slovenci?

Slovenski PEN klub je prejšnji teden proslavljal 75-letnico svojega samostojnega obstoja, kar seveda ni mačji kašelj, še posebej, če ga primerjamo s svetovno matično organizacijo, ki je starejša za pičlih pet let. Vsaka združba, ki ji uspe bolj ali manj dostojanstveno dočakati tri četrt stoletja, je ponavadi blazno ponosna sama nase, in v tem primeru ni bilo seveda nič drugače. Je pa res, da naši pisatelji, ki jih je v okviru kluba zdaj nekje trikrat več kot ob ustanovitvi, pomembnega jubileja niso sklenili praznovati izključno z obveznimi cisternami vina, temveč so se žlahtni datum odločili obeležiti tudi delovno. Po njihovem mnenju bosta namreč po sedaj že mitološkem 11. septembru svoboda izražanja in pluralnost mnenj morda spet nekaj, česar ne bo moč jemati kot nekaj nujno samo po sebi danega, zato je treba po novem še toliko bolj propagirati možgansko brazdanje kot vrednoto per se ter na drugi strani na vseh ravneh kultivirati prevlado moči argumenta in ne argumenta moči. Korak v tej smeri naj bi bil veliki simpozij v Cankarjevem domu, kjer naj bi se zvezdniška zasedba podalpskih modrecev skozi celodnevno serijo referatov spoprijela z večnim vprašanjem Kdo smo Slovenci?

Veno Taufer, moderator otvoritvene jutranje konference, si je najprej za cel dan zaželel "ostro, zanimivo, kritično - nič hudega, če tudi hudobno" narodno samorefleksijo in je natanko na tej noti tudi začel, ko nam je v uvodnem govoru naslikal Slovenijo kot družbo, v kateri se prav vsi obnašamo, kot da bi državo zadeli na tomboli, s tem da naj bi naši sosedje zdaj že dobro vedeli, kako smo si nataknili plašnice za dir v edino smer. Za lastne manjšine nam je vseeno, do tujcev smo hinavski in potuhnjeni, kalimerovski in servilni, najbolj kruti in sebični pa smo med seboj. Za njim so spregovorili številni drugi, vendar je treba reči, da vsi po vrsti ravno niso eksplodirali od inovativnosti. Med za naprstnik originalnejšimi lahko omenimo recimo nastop Alenke Puhar, ki trdi, da je naš avtoportret korenito vezan na naš odnos do Nemcev, ki je praviloma silovito ambivalenten, prvo polovico simpozija pa je na svoj že nekoliko običajni - že pred leti je recimo v Sobotni prilogi z veseljem pisal o internetu kot ekstazi orwelljanstva in med mladino že povsem razpaslimi seks žuri, za natančno lokacijo katerih ga še vedno neuspešno terjam - apokaliptični način končal Igor Torkar, ki je opozoril na več stvari. Med drugim, da grozi slovenščini samomor, da umetnost vsepovsod rine v abstraktne abotnosti in da tehnično-znanstvena inteligenca vzvišeno molči, medtem ko nas množična oblačila pehajo v HADES reklam, v kronike ZLA in v objem Driad pornoseksa.

V popoldanskem delu se presenetljiv del govornikov sploh ni prikazal, med tistimi bolj zanimivimi pa se je Kristijan Muck recimo pozabaval z našo samopodobo brez korajže, ki jo najbolje ponazori zaključek njegovega istoimenskega, v skupni zbornik z naslovom Samopodoba Slovencev uvrščenega sestavka, namreč: "Saj kdor je Sloven'c, skače. Za šankom, kjer zaradi glasbenega trušča ni potrebno slišati sobesednika. Švicarji so bili zgled, ko smo bili še skoraj Čefurji. Zdaj smo Skakavci, ki smo z grupno osamosvojitvijo presenetljivo razširili svoj besedni zaklad tako, da je vsaka deseta beseda Pizda." Franček Rudolf Slovence doživlja kot tih narod, ki se žre sam pri sebi. Zanj naš uspeh temelji na narodovem mazohizmu, saj da smo vedno pripravljeni prenesti več kot drugi in potrpimo, ko ti drugi ponorijo. Slovenski prostor naj bi bil nasprotje vsakemu razsvetljenstvu, okužen z večino bolezenskih znakov, ki jih kažejo evropske manjšine, namreč sitnost, nezadovoljnost, neprijetnost do drugih in še posebej do samih sebe. Za književnost, posebno za poezijo, ni veliko upanja - dokaz, da ne vemo ničesar o sebi, pa so slovenski filmi.

Janko Moder nam je zaupal, da skuša biti povprečen Slovenec, da ja ne bi pokvaril statistike, to pa med številnimi drugimi navadami predpostavlja tudi, da ne je čebule in česna, ker to namesto njega z veseljem opravljajo drugi, da se rad izgubi v množici, kjer le lahko čisto sam, da ne sili v ospredje, ker ne zna plavati, ne proti toku ne z njim - in se komaj drži na površju, da ima rad brate in sestre, znance in prijatelje, ker imajo tudi oni njega radi, vendar jih nima rad toliko kot samega sebe, ker bi bilo to že skoraj preveč, da je rad poročen, ker je tako sproti na tekočem, kaj vse dela napačno. in da je tako zelo svobodoljuben, da se mu še demokracija zdi prehuda obveznost, posebej naša. Dogodek je zaneseno zaokrožil Boris A. Novak, ki si je tako umestitev v zbornik kot promocijo svoje zadnje zbirke namesto z mučnim mozganjem nekega novega sestavka spretno zagotovil s ponovno uporabo nekaterih svojih pesmi, ki naj bi ponazorile, kako pojmuje prebivalce zaplate okrog nas. "V tej deželi so ljudje podobni pokrajini: ozki in globoki," se glasi eden izmed verzov, ki se nadaljuje: "Južno obzorje parajoči bobni so daleč, smrt pa venomer pri roki."

Ko so v svečani tišini zamrli še zadnji tresljaji poetove deklamacije, smo od celodnevne rezultante visokoletečih sintagem nedvomno vsak pri sebi plavali v prispodobah, uradno pa je napočil tudi čas za svečani zaključni sprejem, za uživaško trepljanje po ramenih, za hrustljave kanapejčke in v prvem odstavku omenjene obvezne cisterne plemenitega vinca, iztočenega v prefinjene kozarčke po en deciliter. Vsi so bili zelo ponosni.

Čudno se mi je zdelo samo to, da ni ob vsem tem besedičenju (če se ga organizatorji že niso spomnili povabiti kot častnega gosta) niti en sam govornik začutil potrebe, da bi omenil gospoda, ki je v zadnjem mesecu za pozitivno afirmacijo Prešernovega grižavega ljudstva storil daleč največ, namreč urne, skromne in požrtvovalne gastarbajterske vrtavke, ki si kruh služi pri angleškem Portsmouthu.

povezava