Umetniški svet ga je preziral

Kaj vam Andy Warhol pomeni kot umetnik?

Andy je spremenil način razmišljanja številnih umetnikov, uspelo mu je, da so ljudje začeli gledati nekatere stvari tako, kot jih ni videl še nihče dotlej.

Kako ste spoznali Andyja Warhola?

Spoznal sem ga že leta 1961, ko sem bil še mlad, dvajsetletnik v newyorškem Downtownu. Takrat še ni bil priznan umetnik. Živel sem na naslovu 222 Bowery, v prostorni stavbi iz 19. stoletja, in sostanovalec mi je pripravil zabavo za rojstni dan, na katero je povabil 80 ljudi, tedaj v glavnem neznanih umetnikov. Med njimi so bili Frank O'Hara, Robert Rauschenberg, Trishia Brown, Jasper Johns, Phillip Glass in Andy Warhol. Najbolj znan med njimi je bil John Cage.

Kako ste kasneje prišli v te kroge?

Spoznal sem jih, ker sem pač živel ob pravem času in imel pravo karmo.

Kako je nastal Warholov film The Sleep, v katerem ste nastopili?

Spoznal sem Andyja, ves čas sva tičala skupaj, vsak večer sva šla na kako otvoritev ali zabavo. Ker sva vsaj trikrat na teden hodila k Jonasu Mekasu na projekcije v Underground cinema, je Andy v fenomenu te scene prepoznal neko vitalnost, zaradi katere si je zaželel posneti svoj film. V tistih letih sem veliko pil, pa tudi veliko spal, Andy pa je neprestano snifal spid. Za konec tedna sva šla v Connecticut in Andy mi je povedal, da me je šest ur gledal, kako spim. Padlo mi je na pamet, da bi to posnel, in tako je nastal njegov prvi film The Sleep.

V čem je Warhol videl pomen Neodvisnega kina Jonasa Mekasa?

Predvsem je prepoznal pomen tega fenomena. Leto, preden je Jonas začel predvajati filme v Underground cinemaju, se je v New Yorku pojavilo veliko mladih in neodvisnih filmarjev. Andy je v vsakem od njih prepoznal neponovljivo briljantnost, tako da je tudi sam uporabljal njihove zamisli. Film The Sleep je bil njegov prvi film sploh, z njim pa je tako zaslovel, da se je pojavil v vseh medijih in filmskih časopisih. Šestdeseta leta so bila veliki trenutek energije, ker so jo ljudje ustvarjali z najrazličnejšimi interakcijami. Vsaka zamisel je bila velika zamisel, med drugim tudi zato, ker so bili vsi na spidu.

Kako ste se odločili za projekt Dial a Poem, s katerim ste sodobno poezijo ponudili prek telekomunikacij?

Zanimivo se mi je zdelo vse, kar so vsi ti ljudje takrat počeli, in iz njihovih zamisli sem se veliko naučil. Ob njih sem dojel, da pesništvo našega časa za 75 let zaostaja za drugo umetnostjo, slikarstvom, glasbo in plesom. Vprašal sem se: "Zakaj tega ne bi naredil še s pesništvom?" Nisem hotel delati s pesnikoma Frankom O'Haro in Allenom Ginsbergom, ker sta ob sebi trpela le epigone. Sam pa cenim svoje delo. V začetku sedemdesetih let sem preizkušal nove načine predstavljanja poezije, ker je izdajanje knjig v glavnem odvisno od posameznika, ki obiskuje založnike. Vse moraš storiti sam, nihče tega ne bo storil zate. Zamisel za Dial a Poem se mi je porodila, ker se mi je pogosto dogajalo, da sem dele svojih telefonskih pogovorov iz slušalke slišal kot samostojne pesmi. Organiziral sem celoten medijski aparat in zbral sponzorje - da bi spodbudil poslušanje pesmi z izzivalno noto. Poslal sem 400 plošč s svojimi pesmimi na univerzitetne radijske postaje v ZDA. To je bil nov medij za širjenje poezije: ljudje so sedeli v dnevnih sobah in poslušali plošče z gramofona ali radia. Danes je to mogoče tudi tako, da poslušamo cedeje, gledamo televizijo in videokasete.

Kako gledate na to, da je vojaško-politična organizacija, kakršna je State Department, sponzor retrospektivne razstave Andyja Warhola?

Andy Warhol je imel retrospektivno razstavo pred desetimi leti v newyorškem Muzeju sodobne umetnosti. Tedaj je bilo zelo težko dobiti sponzorstvo za to razstavo, ker je bil Andy za vse le peder in narkoman, ne pa umetnik, čeprav je drogo nehal uživati leto pred smrtjo. Sponzorstvo razstave so prav zato zavrnile velike družbe, kakršni sta IBM in ATT. Razstavo je z mrtve točke premaknilo sponzorstvo Knoora, potem pa je poldrugi milijon dolarjev vložila sponzorica Drew Heines. Mislim, da je dobro, da je razstava sploh prišla do vas, pa čeprav s posredovanjem takšne organizacije. Vem, da je vse skupaj videti bolj kot kulturni imperializem, a jim oprostim, ker gre za Andyja, veseli pa me tudi, da so se konservativci spremenili.

Kakšen status ima Andy Warhol danes?

Danes je enako pomemben kot Jackson Pollock in Walt Whitman, ker je izstopil iz kategorij in politike. Zanimivo, da ga je, ko je umrl, umetniški svet preziral in odklanjal, danes pa je spet cenjen. Sprva so ga vsi sovražili in nihče ni hotel razumeti njegove čustvene krize.

Kako ste doživeli smrt Johna Kennedyja, ki je predstavljal Ameriko, kakršni ste tudi sami pripadali?

Ko je prišla novica o atentatu, sem bil z Andyjem. To je bil prvi televizijski meteor. Oba sva jokala, čeprav še nihče ni mogel predvideti, kakšna bodo šestdeseta leta. Tedaj sva prvič eksperimentirala z LSD-jem, njegovo smrt sva doživela kot konec obdobja svobodne ljubezni, drog in seksa. Kennedyjeva smrt je bila tudi moja smrt, zato sem jokal.

Kaj je bilo s sliko, ki vam jo je Warhol poklonil, kasneje pa je končala na dražbi in bila prodana za velik denar?

Gre za dokaj veliko sliko Dekle, ki je skočilo skozi okno in leži z obrazom na pločniku, medtem ko policisti sestavljajo zapisnik. Prodal sem jo konec šestdesetih let za 30.000 dolarjev. Tedaj je bilo to kar precej denarja, slučajno sem jo prodal, ker sem veliko potoval. Leta 1985 je bila prodana muzeju Rembrandt Stedlich na Nizozemskem za 1,500.000 dolarjev. Sicer sem jo pogosto posojal prijateljem za projekte in razstave in sem jo doživljal kot redko stvar iz šestdesetih let, ki je nisem zapravil in zapil.

Kdaj ste začeli delati za bolnike z aidsom? Od kdaj projekt Aids Treatment Project?

Začel sem že leta 1984, ker se problema zavedam že od leta 1982, ko bolniki resnično niso imeli še nobene podpore. Začeli smo pomagati ljudem. Še vedno delam z nujnimi primeri ali koga objamem za spodbudo. Ljudje lahko pridejo k nam in se testirajo. Upam, da se bo našla rešitev, zdravila so vse boljša. Podobne težave so se že večkrat rešile. Ljudi, ki nam pomagajo, je veliko, a danes ni med njimi nobenega pretirano znanega. Sedaj pripravljamo dobrodelne prireditve in zbiramo prispevke.

Je res, da se je marsikdo med tistimi, ki so v šestdesetih letih eksperimentirali z mamili, pozneje začel ukvarjati z vzhodnjaško meditacijo?

Mislim, da so droge za nekatere stvari koristne. Ne zanikam, da sem se nekoč več drogiral, samo zato, ker danes meditiram. Droge pomagajo pri širjenju percepcije, prav zato me je pritegnila meditacija, saj odpira obzorja.

Kdaj ste začeli prakticirati budizem njingmanske šole?

Konec šestdesetih let sem šel v Indijo in nekaj časa prebil v tamkajšnjih tradicionalnih šolah. To sem storil preprosto zato, da bi uril svoj um.

Še vedno uživate toliko mamil kot nekoč? Mislite, da so, glede na vaše izkušnje, nekatere droge podcenjene?

Danes mamil ne uživam več, čeprav pokadim precej marihuane in uživam tudi gobe. Včasih vzamem kako tableto, da me prizemlji. Vsaka droga ima svoje kvalitete.