Vsaka rit pride enkrat na sekret

Scena se je razvijala dalj časa. Konec osemdesetih let so se pojavili bendi, toda niso naleteli na kakšen večji odziv publike. Takrat je v glavnem šlo za entuziaste in ekipa, ki je bila nekoliko mlajša od njih, je šla v devetdesetih letih po njihovih stopinjah. Tudi tu je šlo za čisti entuziazem in ljubezen do te vrste glasbe. Od tega ni bilo nobenih koristi, radijske oddaje so se delale brezplačno. Leta 1996 je prišlo do nekih frk v državi, poskušali so ugasniti Radio 101 in oddaja se je preselila tja. Nato je doživela velik odziv, šlo je za novo zadevo. Radio in založniki so ponudili, da izdajo cede Blackout. Potem so se začeli organizirati koncerti in celo lastniki diskografskih hiš so prišli v klube in po koncertih ponujali pogodbe. Vendar kljub temu na Hrvaškem nima niti ena scena finančne podpore, razen zabavna glasba tipa Severina. Nekaj denarja je tedaj sicer bilo, a smo bili vsi še zelo mladi, okoli 19 let.

Solo album pa si kljub vsemu izdal šele letos?

Posnel sem več kot 40 objavljenih pesmi in za zdaj imam dovolj zgolj elektronskih podlag. Zato imam zdaj pravi bend, ki mi ruži s kitarami, da je vse skupaj precej ostreje. Vse deluje zelo hardcore in takšen album nameravam izdati prihodnje leto. Napravil sem tudi že nekaj takšnih komadov za novi film Damirja Matanića. Tega pri nas še ni bilo in to sem vedno poslušal. Hip hop album sem izdal, ker je to finančno ugodneje, predvsem zaradi dela na računalnikih. Zbral sem ljudi iz bendov, kot so Hladno pivo, Jinx ..., toda nazadnje nisem bil zadovoljen s svojim albumom. Vendar je bila to moja prva solo plošča po sodelovanju na kakšnih petnajstih drugih albumih.

Med drugim si sodeloval celo z ljubljanskimi štancarji, skupino Sound Attack.

Našel me je menedžer in mi rekel, da denarja ni, je pa menda neki bend v Sloveniji, ki je tam zelo popularen in bi rad sodeloval z mano. Meni je bilo vseeno, kdo so. Hotel sem samo slišati glasbo, kjer naj bi repal. Nazadnje je bilo v studio slišati drugače, kot sem mislil. Iskreno rečeno, mi je vseeno. Ljudje so prišli, povedali, da sem jim všeč, in vprašali, ali bi delal z njimi. Glasba, kjer repam, mi je bila všeč.

Sodeluješ tudi z bendi iz drugih nekdanjih jugoslovanskih republik?

Niti ne poznam veliko drugih scen. Govoril sem z nekimi ljudmi iz Srbije, ki so mi pravili, da so imeli Monteniggers prave svetovne turneje. Potovali so po Ameriki, Avstraliji ...

Vendar je bila ta glasba precej bolj komercialna od zagrebške.

O sceni ne bi govoril, ker nisem zadovoljen z njo. Še posebej zato, ker ni novih ljudi. Na površino je izplavalo nekaj bendov in vse se vrti v krogu. Pogosto sem v Sloveniji in v Ljubljani po festivalih, kjer nastopajo neznani bendi, in tam je veliko več novosti in kombinacij vsega živega. Pri nas tega ni, ni underground scene. Trenutno igramo nekakšen crossover med hip hopom in hardcorom, in če ne bi kdaj igrali na masovkah pred 10.000 gledalci, ljudje niti ne bi vedeli, da to kdo pri nas sploh dela.

Besedila pa so v glavnem zelo socialno naravnana. Je to zgolj zaradi imidža?

Besedila delam podzavestno. Bolesna braća so bolj zajebanti, Tram 11 bolj komercialni. S seboj nisem preveč zadovoljen, mogoče le z dvema zadevama. Vendar sem poslušal mlajše demo bende, ki so vsi za en kurac.

Na Hrvaškem postajaš nekakšen lik. Navsezadnje pa ne boš naredil le glasbe za film, ampak boš tudi nastopal v glavni vlogi v filmu Majka Asfalta, kjer naj bi bilo precej eksplicitnih scen nasilja, prostitucije in narkomanov ...

Film je zelo nizkoproračunski ulični projekt. Nočemo denarja od države, le tisto, kar lahko naberemo. Dalibor Matanić je pri nas zelo cenjen, z Blagajnica oće na more je napravil največji filmski hit po Maršalu v zadnjem času na Hrvaškem. Toda ne mara velike popularnosti in je rajši vzel ljudi z ulice, ki niso igralci. Glavno vlogo sem dobil, ker sem menda najbolj podoben glavnemu liku iz scenarija.

Kakšna je zgodba?

Nočemo govoriti o tem, kaj se bo dogajalo na snemanju, ker se bojimo, da nam bi prekinjali snemanje ali pa celo, da ne bi dobili delovnega dovoljenja. Nazadnje bi se lahko pripetilo, da bi morda morali snemati celo v tujini. To bi bilo povsem brez zveze. Zato je scenarij skrivnost.

Si imel kakšne težave s prejšnjo oblastjo?

Tudi sedanji sistem ni nič boljši. Politika je vseskozi enaka. Že v Tuđmanovih časih nismo bili ravno prepovedani, malo pa so nas hoteli utišati. Če bi nas prepovedali, bi bili avtomatsko v medijih. Nobena oblast pa tega noče, še posebej, če gre le za glasbo.

Prepovedan si bil letos na turneji. V diskoteki Igorja Štimca Faces na Braču bi moral imeti zadnji koncert turneje. Toda na domnevno željo Davorja Šukerja so vas spodili z odra ...

Bili smo na desetdnevni turneji po Jadranu in na Bolu bi morali imeti zadnji koncert. Toda po treh komadih so ugasnili glasbo in nam dejali, naj zapustimo oder, ker ne želijo več naše glasbe. Šli smo k organizatorju, sponzor turneje je bil tudi Levi's, in ga povprašali, kaj se dogaja. Potem je prišel Štimac in nas prosil, naj zapustimo njegov klub. Mnogi me sprašujejo, češ da imam oster jezik, zakaj mu nisem nič odgovoril. Toda ne maram bezati v drek, ker bom potem tudi sam smrdel. Vsaka rit pride enkrat na sekret in Štimac je zaradi svojega nasilnega obnašanja že bil v priporu in mu bodo najbrž sodili. V nekem medicinskem časopisu sem prebral, da imajo nogometaši najnižji inteligenčni kvocient med športniki, zato ni njegovo obnašanje prav nič čudno. Hkrati pa zelo spoštujem Slavena Bilića, ki tudi izhaja iz tega okolja, vendar se ni nikoli vmešaval v politiko. Mirno je končal kariero, zdaj ima celo svoj bend. Zame je popoln lik.

V Splitu harajo nasilneži a la Štimac, v Zagrebu pa je vedno več napadov skinheadov, med drugim so pretepali ljudi v Močvari in kasneje razbili nos nekemu Japoncu. Ti kaj grozijo?

To, kar se je zgodilo v Močvari, je grozno. Skinheadovske frustracije večinoma izvirajo od doma. Dobivam veliko groženj, po telefonu in v pismih. Sploh ne hodim ven, če ni okoli mene vsaj pet ljudi, če ne gremo od enega do drugega mesta z avtomobilom, ne hodim v klube, kjer ni dobre varnostne službe. V življenju sem imel že preveč težav. Dobivam grožnje na nacionalni bazi, zato ker sem na neko zadevo dal Tita, zato ker sem naredil neko zadevo s splitskimi TBF, kot nekakšno premirje med Zagrebom in Splitom s sporočilom navijačem, naj se nehajo tepsti in naj to energijo raje sproščajo drugje. Na podlagi tega so se začele obtožbe, da sem komunist, da bi me morali pregnati iz Hrvaške ... Ne želim pač hoditi nekam, kjer je nevarno. Skini me ne prenašajo. Vem, da ponoči nimam kaj iskati na nekaterih krajih, recimo na glavnem kolodvoru.