Biološka arhitektka

Med drugim se opišete tudi kot biološka arhitektka. Kaj natanko mislite s tem?

Še najbolje bo, če rečem, da preučujem vmesnik med človeškim telesom in zunanjim svetom. Iščem načine, kako lahko med tema dvema konceptoma nastane interakcija, dvosmerna komunikacija. Zdaj je najobsežnejša usmeritev, ki jo je na tem področju mogoče opaziti, implantacija najrazličnejših čipov in kartic s podatki.

Glede na sedanjo raven znanosti bi pričakoval, da so te reči za zdaj predvsem take bolj kozmetične narave ...

Ni nujno, čeprav je vsekakor res, da je komunikacija med telesom in mašinami za zdaj predvsem enosmerna. Vendar stroji oziroma njihovi programerji vedno težijo k temu, da bi bili pametnejši. Nekateri že znajo brati in se učiti iz človeških vzorcev obnašanja ali načinov, na katere deluje naše telo. Nekateri arhitekti tako recimo že delajo načrte za hiše, polne stvari, kot je recimo inteligentni hladilnik, ki se glede na svojo vsebino sčasoma nauči, kakšna hrana je lastniku všeč. Ko to ugotovi, naj bi po teoriji lahko celo poklical v trgovino in po telefonu naročil nove pošiljke, tako da lastnik zaradi svoje raztresenosti zvečer vendarle ne bi bil prikrajšan za majonezo. Ali pa budilka, ki se počasi nauči vaših spalnih šablon in lahko s čedalje večjo verjetnostjo predvideva, za kdaj naj se nastavi, če pa so te šablone kar naenkrat radikalno kršene, lahko tudi pokliče rešilca. Govorimo o hiši, ki se vam z leti s procesi prefinjenega finetuninga popolnoma prilagodi, hkrati pa se je sposobna skupaj z vami tudi spreminjati.

Torej bomo v prihodnosti evolvirali skupaj s svojimi hišami?

Ja, čeprav moramo biti precizni in uporabiti izraz družbena evolucija. Evolvirale pa ne bodo samo hiše in na največ težav bomo seveda naleteli pri samih sebi. Že zdaj je jasno, da ima večina ljudi težave s konceptom vnaprejšnje konstrukcije svoje identitete, pri čemer gre v bistvu za neke vrste odločitve in moči, ki so se prej pripisovale predvsem Bogu. Poglejte, kako bi se vi počutili, če bi vedeli, da so vas zdizajnirali vaši starši?

Ko bi me le, koliko manj napak bi potem nedvomno imel!

Če nič drugega, bi se zaradi tega počutili obupno v najstniških letih, ko ste besneli proti vsemu, kar so ti starši predstavljali. Nasploh velja, da ljudje sila radi tripajo na svojo unikatnost.

Kako res. S kakšnimi zamislimi se še igračkate biološki arhitekti?

No, imela sem recimo študenta, ki se je nameril zgraditi restavracijo iz prašičjih celic. Te celice bi naprej proizvajale užitne snovi ...

Tako da bi gosti svoje obroke postrgali neposredno z zidov?

Ja, tako nekako! Odpadne snovi pa bi reciklirali in iz njih pridobili gradivo za rast novih sten!

Pa mislite, da bi ljudje svoje zrezke radi strgali s sten?

Ee, meni osebno se zdi, da se sliši vse skupaj nekako tako obupno, kot prašiči smrdijo, a vedeti morate nekaj: takoj ko nekaj korajžnim inovatorjem uspe dokazati znatne in neizpodbitne ekonomske prednosti nove rešitve, zelo veliko ljudi zelo hitro zgubi bistven del s tem vprašanjem povezanih etičnih ali estetskih inhibicij.

In kakšne bi bile znatne ekonomske prednosti praskanja čevapčičev z zidu?

Oh, za začetek si zamislite samo vse tiste bolezni, ki bi jih tako odstranili iz celotnega procesa, da o stroških transporta sploh ne govorimo. Obstaja cel kup na ta način zaobidenih stranskih učinkov množične reje, pa tudi končno kakovost mesa bi bilo tako mogoče nadzirati bistveno učinkoviteje. Nasploh je biološka arhitektura perspektivna veja znanosti: prav zdaj imam recimo študente, ki se ukvarjajo z zapestnicami, posebej zdizajniranimi za nadzor in nekoč bržkone tudi dializo posameznikove krvi. Ali pa neki drug študent, ta je načrtoval vinograd, ki bi z električno energijo kot posledico svoje rasti zalagal cele vasi!

Vse te fascinantne reči, o katerih govorite ... So glede na sedanjo tehnološko raven že izvedljive ali so to prej odbleski daljne prihodnosti?

Po mojem jih nekaj vsekakor je izvedljivih, druge pa bi potrebovale bistveno preveč sponzorskih sredstev.

Imate vi osebno kake biološke vsadke, take ali drugačne?

Ne, prav nobenih. Čeprav me fascinirajo, se mi zdi, da jih ne potrebujem niti z estetske niti s funkcionalne plati. Nasploh me hudo moti ta naraščajoči družbeni pritisk po brezhibnem videzu, ko te ljudje čedalje bolj presojajo izključno po zunanjosti.

Če se nad tem kdo nima pravice pritoževati, ste to prav vi. Poleg biološke arhitekture se ukvarjate tudi s predikcijo bodočih družbenih trendov, ki bodo posledica našega čedalje občutnejšega igračkanja z "naravnim" načinom obstoja. Bi lahko v zvezi s tem poiskali vzporednico z izjemno znanim ciklom Foundation Isaaca Asimova?

Oo, ob tej primerjavi se vedno čutim polaskana, vendar ni čisto tako! Na tej točki predvsem opazujemo trende manjšinskih skupin in potem iz njih ekstrapoliramo na prihodnost širše populacije.

Ne tajite, kaj nas čaka?

Najzanimivejši trend bližnje prihodnosti bo po mojem razkol med videzom posameznikov, ko bodo dosegli in presegli svoja štirideseta. Na eni strani boste imeli botulinske, kolagenske in silikonske privilegirance, na drugi pa vse ostale, ki si fizičnega razkošja ne bodo mogli privoščiti in jih bodo pri šestdesetih kazali, hja, šestdeset. Člani prve skupine bodo pri upokojitvi videti, kot bi jih imeli slabih trideset, v ta privilegij pa bo treba vložiti samo dovolj denarja in dovolj obiskov pri plastičnem kirurgu.

Hec!

To bo za sabo potegnilo prevrednotenje celega koncepta staranja, saj bodo upokojenci po novem deležni enako veseljaškega spolnega življenja kot bistveno mlajši ljudje, ideja seksa pri sedemdesetih pa se ne bo zdela več niti približno tako odvratna, kot se utegne zdeti komu v tem trenutku. Ljudje bodo živeli dalj, pa tudi sama vsebina njihovih življenj bo neprimerno bogatejša - konec koncev se bodo mlajši ljudje začeli do njih samodejno obnašati bolj spoštljivo in jih jemati za bistveno bolj sebi enake. Priča bomo množičnemu pojavu druge pubertete, drugega najstništva, dobili bomo neke vrste resnično Cocaine Nights generacijo. Cocaine Nights je roman J. G. Ballarda o skupnosti pomlajenih upokojencev, ki živijo v sončnem letovišču sredi Španije in uživajo v svojih zadnjih letih, pri tem pa so videti fantastično in se prepuščajo vsem tistim vrstam hedonizma, ki smo jih do sedaj povezovali predvsem z najstniškimi leti. Ob tem imajo - kadar jo pač potrebujejo - še vedno podporo in toplino svojih družin.

Sliši se popolno! Je moja razmeroma mlada generacija že kandidat za ta plastični paradiž?

Vsekakor, brez najmanjšega dvoma! Poglejte samo generacijo hollywoodskih poznih tridesetletnikov brez ene same gube na obrazu.

Takoj jutri se odpravim iskat še dve dodatni službi. Bomo privilegiranci tudi živeli dalj?

Seveda, če se le ne boste preveč vdajali toksičnim substancam.

Kaj pa razkroj možganov: se imamo torej veseliti celih generacij senilnih kokainskih porednežev?

Prav gotovo, a se mi zdi, da ne bo to nikogar zares motilo, saj možgani že lep čas niso tisto, čemur bi se v naši civilizaciji pripisovalo kak bistven pomen.

Kakšne druge tektonske socialne spremembe lahko še pričakujemo?

Zelo verjetno se bo še občutno znatnejši delež medčloveških odnosov preselil na internet ali, točneje povedano, ljudi bo začela čedalje bolj zanimati navidezna resničnost. Tam bodo izživljali najrazličnejše intelektualne fantazije in se potem od časa do časa spet rematerializirali v "resničnem" svetu. Kar se tiče različnih diskurzov, bo postal čedalje dominantnejši subjektivni diskurz, tudi pri množičnem obveščanju, kjer mnenja že lep čas kraljujejo nad dejstvi. Vse bo torej postalo celo še večja žajfnica, kot je že itak.

Kaj pa znanost in subjektivni pristop?

Oh, cela kopica dognanj, ki jih jemljemo za znanstvena dejstva, ni bila nikoli zadovoljivo dokazana, temveč temelji na vrednostnih postavkah. Če se izrazim malce natančneje, lep del znanosti kot take ne temelji na dejstvih, temveč na verjetnosti, tako da po svoje vsi igramo loto.

Ampak zaljubljati se pa vseeno ne bomo nehali, kaj?

Ne, tisti stari košček mufkaste biologije je za zdaj še veliko preveč bistven del nas, čeprav bo tudi ta koncept evolviral. Sam koncept družine se bo temeljito prevetril in zdi se mi, da ne čaka razširjene družine s številnimi člani prav nič lepega. Prepričana sem, da bo najstniška hormonska puppy ljubezen vedno prisotna, kasnejša življenjska zavezništva pa bi znala biti nekoč sklenjena na bistveno bolj racionalni podlagi kot danes. Konec koncev bodo nekoč bržkone tudi stroji postali dovolj kompleksni, da bo mogoče imeti razmerje, kakršnemu danes pravimo "pravo razmerje", s HAL-om. Ne glede na vse druge postavke pa bomo vedno potrebovali neko stalno sidro utehe in zagotovil, da smo ljubki in vredni ljubezni, da delamo prav in da bo ne glede na karkoli na koncu vse v redu.

Če bi morali izobraženo ugibati, koliko časa nas še loči od HAL-ov z natanko takimi sposobnostmi?

To je težko napovedovati, vsekakor pa najmanj nekaj sto let. Vedeti morate, da govorimo o substitutih za človeška bitja, ki so pač neskončno kompleksna. Si predstavljate, da bi vam bil vaš računalnik nezvest?

V trenutku bi ga upgradal. Katera bo po vašem mnenju dominantna vrednota čez recimo petdeset let?

Zvezdništvo. Že zdaj živimo v družbi, v kateri mnenja naših znancev ali celo specialistov za posamezno področje jemljemo bistveno manj resno kot mnenja različnih znanih obrazov s televizije. Če znate zabavati ljudi in vam uspe pri tem izgledati super, vam je dandanes uspeh avtomatično zagotovljen. Vprašajte otroke v šoli, kaj bi radi bili, ko odrastejo. Velika večina vam bo odgovorila s Slaven!!! ali Pop zvezda!!! Zelo malo jih bo odvrnilo: Želim iti na univerzo in potem trdo delati, da bom na svojem področju kaj dosegel!!! Tovrstni odzivi pa sploh niso plod kakšnega naključja: ideja izobrazbe kot načina izboljšanja statusa v življenju je postala glede na vrednote, ki jih naša družba tako vztrajno oglašuje, nekoliko zastarela. Glede na prav te vrednote se mi včasih zdi, da bi morali celoten proces obrniti: če se že gremo tako družbo, bi bilo vse otroke morda bolje takoj na začetku poslati v šolo igranja in nastopaštva, potem pa bi lahko recimo za tiste, ki za tovrstne reči ne bi pokazali nadarjenosti, našli nadomestna, tolažilna zanimanja: ti bi lahko potem postali na primer gasilci ali profesorji astrofizike.

Se vi osebno prihodnosti veselite?

O ja, pa še kako! Predvsem me zanima, kako bo zgodba tekla naprej, kakšni bodo novi zapleti. Namreč zgodba o človeški vrsti, do sedaj daleč najzanimivejša zgodba od vseh!

povezava