Rolam brejke

Ah, kam so šli mili zvoki cvilečih bluzovskih kitar? Le kje so tiste gromoglasne basovske linije, odločne bas tace, kje safer-furajoči veltšmerc vokali? Res, rokerskim dinozavrom mojega kova v rožnato obarvanem vsakdanjiku kaj trda prede. Še drobcene, prikupno depresivne grandžerske najstnice so vrgle puško v koruzo in platformice na noge pa hopla širokooke - v diskač. In človeku ne preostane drugega, kot da se naposluša najtršega in najalternativnejšega, kar premore domača polica, zvrne še kakšno pivce ali dve v najljubšem meke cure baru (beznica, op. a.) in plašno prestopi vibrirajoči prag kakšnega nočnega kluba. No, po kakšnem tretjem obisku čredni nagon opravi svoje in še najtrši med dratarji se priuči nekaj malega džuskanja in nekaj malega mezganja. A vse prepogosto se znajde v situaciji, ko poslušanja vajena ušesa in melodij žejna duša zares prisluhnejo tuc-tucu, ki se tam zganja. In tu večinoma nastopi kapitulacija. Vsa skrbno gojena alternativna esenca jaza se spremeni v en sam sovražen to sploh ni glasba moment in človeka lastnoročno izvrže nazaj na ulico, med prej omenjene meke cure ali pred domačo polico.

Borja Močnik a. k. a. D. J. Borka je eden tistih redkih didžejev, za katere se zdi, da iz para gramofonov izvabijo najsladkejše prvine dobre glasbe - inovativnost, vsebinskost, doživetost. Poslušljivost. Zgodba dvajsetletnega študenta filozofske fakultete se prične na šolskem radiu, predznanje pa nabira z obiskovanjem klubov. "Na začetku si nisem delal nikakršnega načrta. Glasba me je preprosto zanimala, predvsem elektronska." In si kupi par gramofonov ter mešalko. "To je zdaj trend. Tudi Britney Spears ima v vsakem videospotu didžeja in vsi hočejo biti didžeji." A kot pri katerem koli drugem inštrumentu lastništvo ni dovolj. "Če hočeš biti dober, moraš drkati." Potrebuješ še ščepec glasbenega okusa. "V trgovini dajo didžeji plato gor, poslušajo tri sekunde in jo kupijo." Potem zmešajo par hitov, mainstream tehno produkcijo in "rata šloboder. Nekaj pa jih je veliko bolj kritičnih in zato precej boljših." Na začetku se žanrsko ni omejeval, iz preprostega razloga, ker je do dobrih plošč težko priti in bi potreboval veliko dlje, da bi nabral material za set iz ene same zvrsti. "Poleg tega se mi zdi to ozkogledno." Tudi poprejšnja priprava setov je po Borji "okorna. Malo si že sestaviš stvari, potem pa rolaš, in če padeš noter, je tako ali tako vseeno, naslednji komad ti sam pade v glavo."

Nove gramofone Borja pridno "drka" kakega pol leta. Za začetek je "super, če nisi sam, če delaš stvari še s kom. Prvega pol leta si pač doma in se moraš s tem sprijazniti." Zelo priporočljiva je baje tudi dovoljšna merica spoštovanja, da veš, da še nisi dovolj dober za nastop. Ujeti ritem ni težko, glasbo lahko spušča vsakdo, od tam naprej pa so "malenkosti, za katere je treba zelo veliko delati". D. J. Ape in Borja gresta do Moroviča iz matere Gromke in si izgovorita nekaj večerov, najprej med tednom, kasneje ob petkih. Na začetku vrtita z enega gramofona in enega razgoščevalnika. "Ne ravno didžejanje, trudila sva se vsaj za okusen izbor muzike." Metelkova je dobra odskočna deska: "Ni velikih pričakovanj, ni denarja vmes, vse je zelo sproščeno." Počasi se zadeva razvija, pride oprema, Borjo pa za breakbeat navduši D. J. Nova. Ta mu tudi odpre vrata kluba K4.

"Rolam brejke." (Za nepoznavalce - brejki so vsakršni elektronski ritmi, ki so "nalomljeni", to pomeni, da poudarek ne pade na vsako dobo štiričetrtinskega takta. TUC-TUC-dup-tpc-TUC, denimo.) "Vse brejke, ne samo breakbeat, od down-tempo, up-tempo, hip-hop do nu-skool, funky breakov." Tudi če je breakbeat res dober, namreč hitro "postane dolgočasen". Poleg tega se zdi Borji "predalčkanje muzik brezveze. Če bi šli v skrajnost, bi lahko rekli, da ima vsak producent svoj stil." Načeloma je sodobna elektronska produkcija narejena prav za miksanje, tako da se da v enem setu odvrteti precej glasb "odvisno od razpoloženja".

Razpoloženje pa je odvisno od didžeja in od publike. "Ljubljana je premajhno mesto." Čeprav masovne smernice elektronske glasbe, recimo house ali techno, svojo "specializirano" publiko imajo, Borji manjka tista publika, ki bi šla na dogodke bolj marginalnih zvrsti elektronske muzike, "publika elektronike kot take. Da zanje ni važen stil, ampak grejo pogledat nekaj, ker je novo ali ker je didžej dober." No, vseeno se nekaj publike najde, mojster za gramofoni pa požanje marsikatero pohvalo. A do teh je treba biti baje skeptičen. "Dostikrat gre za trenutno evforijo. Odrolaš, daš energijo iz sebe in po nastopu padajo petke, pirčki, trepljanje po hrbtu ... Naslednji dan srečaš istega človeka, pa te bo komaj pozdravil. Ne smeš preveč dati na to." Dober občutek je ljudi premakniti, da se jim nekaj zgodi, tudi če je trenutno, ampak "najbolje je, ker veš, da si nekaj naredil, spucaš se, vso energijo daš ven. Po nastopu si miren."

Borja je v dvomih glede tega, ali gramofone uporablja kot inštrument. "Ne vem, ali bi lahko temu, kar delam, rekel delanje glasbe. Na svetu je par sto ljudi, ki lahko s skreči delajo intonacijo, imajo solote." Za tako imenovani turntableizem je potrebno pač tako obvladanje gramofonov, "da glava peče. Če hočeš priti do tega, moraš biti piflar, za gramofoni sedem ur na dan." Sam nove smeri išče v "live actih", didžejih v kombinaciji, z drugimi glasbeniki, denimo. Sodeloval je s kontrabasistom Tomažem Gromom, spremljal je tudi recitale nekaterih ljubljanskih pesnikov, kable nekajkrat prekrižal z D. J.-jem Dadotom, pravkar pa sta z Miho Šaino - Šekijem sproducirala komad, ki je izšel na kompilaciji Chilli Space.

Borja je odprt, a kritičen do sveta, do sebe in - do glasbe. Prav zato se v klubu, kjer vrti, v kakšnem kotu najde tudi kdo, ki tja ni prišel samo pit, se drogirat in džuskat, ampak mogoče slišat kaj novega. Načrti? "Narediti še kakšen komad, kaj izdati." Vmes pa uživati v dobri glasbi in poskrbeti, da v njej uživa še kdo.