Ikona proti ikoni

Zanimivo je, da je bil osnovni odnos včasih zastavljen bistveno drugače: osnovna, niti ne butasta ideja je bila, da je vsa z multiproračunskim filmom povezana parafernalija na svetu zato, da viša interes za filmov ogled; danes bi lahko cinik nekoliko sardonično pripomnil, kako snemajo celuloidno predlogo čedalje bolj zato, da pospešijo mamutsko prodajo vse tiste kičaste navlake, ki vam - predvsem če ste si omislili normalno potomstvo - bržkone že nekaj časa smeti dnevno sobo. Odkar je kapitalizem odkril, da lahko rabljeno straniščno metlico z dodatkom ustrezne živobarvne nalepke po hitrem postopku proda kot precej luksuzno Harry Potter božično jelko, blagajne zvonko pojejo noč in dan.

Prav v tem obdobju lahko opazujemo dva uspešnejša kinematografska poganjka tega zdravega marketinškega principa. Na eni strani seveda govorimo o iniciacijskih vragolijah malega bradavičarskega čarodeja, na drugi pa o za kanec bolj mračnjaškem romanju Gimlija, Legolasa in drugih bolj znanih tovarišev. Bazičnih podobnosti najdemo kar nekaj: oba filma sta nastala po multiuspešni, kultni literarni podlogi, oba so tako kritiki kot številni oboževalci prefinjenega okusa ocenili precej favorabilno, oba pomenita začetek nečesa, kar bo brez vsakega dvoma preraslo v razkošno sago, oba se v celoti napajata iz mitološkega pravljičarskega vodnjaka, zatorej je moč iz obeh še kako s pridom iztisniti do zadnje kapljice dobička med tržno skupino najbolj zvezdookih in absolutno najbolj po mili volji gnetljivih kupcev, tistih najmlajših.

Čeprav krasi razkošni ep o enem samem nenadjebljivem prstanu - vsestransko mojstrovino, ki ji pri nas v zadnjih letih s povsem estetskega vidika nismo videli para - neprimerno daljša brada kot pravzaprav izrazito modernega coprniškega tekmeca, bo prišel v primerjavi z njim v svetovne in posledično tudi v podalpske kinodvorane dober mesec pozneje. Dobro organizirana in osupljivo pestra ponudba resnično vsakovrstne robe je bila - resda predvsem prek interneta - vzpostavljena že lep čas prej, preden je nove fantazijske standarde vzpostavljajoča verzija Petra Jacksona postala zares aktualna, vendar je doživela svetovna prodaja odkruškov s Frodotove odiseje v teh dneh naravnost sanjski boost. Tistim, katerih okusov ne uspejo potešiti trgovine, je na voljo celo morje tolkienovskih spletnih zakladnic (ki so seveda vse po vrsti uradne), kjer se posamezni ljubitelji, sicer resnično predani Sauronovemu uničenju, spotoma potrudijo zaslužiti še marsikateri fičnik.

Širini predstavljene palete lahko očitate bore malo, razen nemara določenega pridiha groteske: bolje založene e-štacune se vam trudijo s slastno utripajočimi ikonicami v žep potisniti nekje med šeststo in tisoč različnih proizvodov, in če se zdi določen delež teh brez nadaljnjega povsem razumljiv in spodoben (posebne edicije knjig, posterjev, videokaset), se nabor robe prek vsaj delno butastih opcij (šahovski seti, eksaktne replike mečev iz trilogije - Sting za dvesto, Glamdring za tristo dolarjev) kaj kmalu utopi v slaboumnih marketing ployih, ki lahko potegnejo zares samo tiste najhujše zaslepljence. Kot primer navedimo samo kolekcijo CD-jev s posebej v ta namen napisano glasbo kot podlago za še dodatno sladostrastno branje ali pa komplet vsakovrstne Lord of the Rings bele tehnike: LIKE THE ONE RING, THIS DVD PLAYER RULES! Da bi bili izglasovani čim višje na lestvici World's Top 100 Tolkien Sites, se potrudijo Gandalfovi zapriseženci svojo komercialno selekcijo razširiti na prav res vsako budalaštino, ki se porodi v proizvajalskih (ti so vsaj tolikokrat kot ne amaterski zasebni "izumitelji", ki se jim zdi trenutna plima protolkienovskega sentimenta potencialno predobra, da bi si jo drznili zamuditi) večkrat nekoliko meglenih bučah.

Ne boste verjeli, zadeva dejansko deluje, in to sploh ne po tistem običajnem zgrabi-keš-in-zalaufaj principu. Gre namreč za trilogijo, torej je parafernalija tukaj zato, da bo ostala. Ekskluzivni klubi ponujajo kupcem posebne pakete, kjer jim ob včlanitvi v prihodnosti obljubljajo dostop do najrazličnejše možne vroče robe, ki bo splošni javnosti drugače na voljo EN TEDEN!!! pozneje, če pa ob včlanitvi doplačajo majhno simbolično vsoto, sitnico, pa jim bo ta rajska mana na voljo CELO DVA TEDNA!!!!! prej. Pazite, takih posebnih nobel članarin je seveda omejeno število, tako da se je za to naravnost sanjsko prednost štirinajstih dni - velja pa za TRI LETA!!! - treba zagrebsti čim prej, po možnosti včeraj. In, zajemite sapo, še dodatni bonus: če se včlanite z doplačilom, bo vaše ime za vedno imortalizirano med zaključno špico posebne (uradne!) DVD-verzije celotne trilogije. Lastniki spletne strani z vso resnostjo dodajajo, da bi z veseljem uredili tudi, da bi bila ta imena zapisana v kino različicah drugega in tretjega dela, a kaj, ko bi potem odjavna špica bržčas trajala dalj od samega filma!

Kljub svojemu nespornemu mega apilu pa ne bo po vseh, zdaj že precej konkluzivnih indicih, Tolkienov fantazijski svet kljub vsemu niti približno kos tistemu, ki je tako uspešno zrasel v vijugah J. K. Rowlingove. Lord of the Rings je sicer štartal sijajno in je v prvih petih dnevih doma uplenil dobrih enainsedemdeset milijonov zelencev (odlično mu je šlo tudi drugod, v Južni Afriki, kjer je bil avtor rojen, je recimo posekal rekord izplena na posamezen dan), a kaj, ko jih je Harry Potter samo v prvem dnevu prikazovanja pobasal dobrih dvaintrideset. Harry, ki ga zaradi najrazličnejših domnevnih nečednosti javno najbolj trgajo ljudje, ki obenem s ponosom priznajo, da ga sploh niso prebrali, je v svoji filmski verziji po celem svetu iztržil prek osemsto milijonov ameriških dolarjev, številka pa raste in raste.

Harry očala

Ker je težko zarisati natančno mejo med robo, ki je s predlogo neposredno povezana, in med robo, ki to pač ni, je o primerjavi svetovne prodaje tako imenovanega tie-in merchandisea sicer težko govoriti, nam pa o tem, da je Harry Potter v primerjavi z grdinskimi staroselci Mordorja za zdaj bistveno bolj vrela blagovna znamka, priča cela vrsta posrednih indicev, v sklopu katerih lahko za začetek navedemo kratko zaporedje dosežkov. Četrta knjiga v seriji, Goblet of Fire, je postavila nov svetovni rekord v obsegu prve naklade, poleg tega se je v anale za nekaj časa zabeležila tudi kot knjiga z najvišjim številom prednaročil (prejšnjega šampiona, Johna Grishama in njegove The Brethern je presegla za šokantnih osemkrat), tris pa častitljivo sklene daleč najboljši rezultat v letni prodaji katerekoli literarne serije. Da je recimo Tom Clancy proti Harryjevi idejni materi navaden muggle (kar v potterščini pomeni osebo brez vsakih magičnih sposobnosti), nam pove tudi, da je britanska pisateljica ondan sadove svojega dela javno brala pred daleč najobsežnejšim občinstvom v zgodovini žive književnosti, namreč pred več kot dvajset tisočimi posamezniki.

Da gre za začasno bistveno uspešnejši set ikon kot v primeru Gospodarja prstanov, pričajo tudi neprimerno žolčnejši izpadi samozvanih moralnih avtoritet, saj je doživel celo par javnih sežiganj (v New Mexicu recimo v paketu s stotinami Eminemovih CD-jev), izmozganim staršem so na voljo posebne hate linije, kjer lahko (uganili ste, po posebnji tarifi) brez zadržkov izpričajo svojo neobvladljivo mržnjo, zadnji kamenček v tem mozaiku pa je posebno tekmovanje fantičev, ki naj bi bili Harryju na zunaj podobni. Organiziral ga je skupek entuziastičnih ameriških okulistov, ki so svojo gesto utemeljili s trditvijo, da so nad magičnim detektivom navdušeni, ker naj bi nošnjo očal med mlečnozobci čez noč prelevil v izrazito kul look.

Slovenski trg

Premoč se seveda izraža tudi na naših policah, kjer se morajo tako prodajalke kot distributerji vehementno strinjati, da je Harry pač - kot nas je že pred časom obvestila abotna reklama v sklopu TV-prodaje - zakon. V zadnjem obdobju so se pri nas tako prodajale predvsem z njegovim obličjem polepljene malenkosti, torej najrazličnejši obeski za ključe, plišaste figurice, šolske potrebščine in lego sestavljanke: res je, da večina teh artiklov že zaradi same narave ne sodi v tisti najdražji cenovni razred, se jih je pa zato vseeno prodalo toliko, da si je lahko par merkantilistov na njihov račun privoščilo še posebej topel božič. Za konkretne primerjave s Frodovo odpravo je še prezgodaj, po eni strani zato, ker film sploh še ni začel igrati, po drugi pa je december tako ali tako zelo specifična doba, ko gre še posebej v trgovinah z igračami vse.

Ob tem je treba dodati, da se v konkretnem primeru Gospodarja prstanov distributerji s strani samega filma ne nadejajo tiste bistvene pospešitve prodaje. Miran Kranjc, direktor firme LaserPlus, ki je v naših revirjih v zadnje pol leta naredila daleč največ za razširitev iger, povezanih s to licenco, nam je povedal, da je slovensko tržišče med drugim specifično tudi po tem, da filmi nasploh niso tak nezaslišan bonus za višanje licenčnih prilivov. "O tem imam svoje mnenje, ki sploh ni negativno - zdi se mi, da to pove kar veliko o Slovencih. Mi pa to kot trgovcu seveda ni prav nič všeč." Film so se namerili prek najrazličnejših oglasov, prezentacij in nagradnih iger sicer izkoristiti, kot bo to le maksimalno mogoče, a izkušnje s podobnimi mega projekti iz srednje-bližnje preteklosti (recimo The Phantom Menace ali tretji del Jurassic Parka) učijo, da si uspešen podjetnik pri nas na ta račun vendarle ne bo mogel kupiti vile v Miamiju.

V Sloveniji se v zvezi s tolkienovsko nišo v zadnjem polletju kupujejo predvsem družabne igre. Fenomenalno, nad vsemi pričakovanji distributerjev se tako prodaja namizna igra Gospodar prstanov, ki je med vsemi na voljo najdalj, več kot uspešno pa se prijemljejo tudi namizna igra Hobit, namreč manjša verzija Gospodarja za dva s podnaslovom Iskanje, ter predvsem ambiciozna nova igra s kartami, narejena po neposredni filmski predlogi. Slednja je po mnenju nižjepodpisanega zasvojenca s trading card igrami resnično imenitna osvežitev kvartopirskega trga, in po svoje je samo delno čudno opazovati nekatere stare igralce Magic: The Gatheringa, ki se po dolgoletni plodni karieri na tem področju nekoliko naveličano odločili masovno losati starih kart in ves na ta račun pridobljeni denar zmetati za Magicovega novega bratca, ki starejšega sorodnika zaradi novosti in torej omejenega števila obstoječih različnih kart sicer še lep čas ne bo zmožen ujeti po pestrosti in razgibanosti, a zato sam način igranja obljublja nekaj bistvenih prednosti, predvsem v smislu še dodatnega napenjanja že tako prepogosto pregretih nevrotransmiterjev. Čeprav interes za tovrstne igre s kartami v primerjavi s paradižem izpred par let, ko se je na turnirjih zbiralo tudi po dvesto tekmovalcev, že nekaj časa delno peša, so bile tudi v sklopu Harryja Potterja tisti najbolj iskani artikel prav karte - zastavljene po identičnem principu kot Magic, le da bistveno manj krvave in nekajkrat preprostejše - ki so bile decembra celo razprodane.

Zanimivo je tudi, da vsi udeleženci kupoprodajnega procesa opažajo, kako se je povpraševanje po eni najprofitabilnejših znamk zadnjih par let, gre seveda za Pokemončke, na neki način zaustavilo, kar pripisujejo poznavalci po eni strani poostreni konkurenci drugih pisanih branž, po drugi pa temu, da so številni primarni konzumenti vmes pač malce zrasli in presedlali na nekoliko resnejšo zabavo. Nekoliko dodatne pomoči si lahko Pikachu in kolegi obetajo od risane serije, ki so jo začeli končno vrteti na naših TV-valovih (prenapihnjeni parazitski zombi od nacionalke za to takrat, ko je bilo aktualno in bi lahko osrečilo največ malčkov, seveda ni našel denarja), preveč pa spet ne, saj drvi svetovni denarni bullet train naprej in si bo verjetno raje izmislil nove globalne ikone, ob katerih bodo s sinergijo podpore prav vseh možnih kanalov obveščanja jutrišnji šampioni videti kot danes Lepi Šime. Kdo je že to?