Vetrnice za nebotičnike

Potem ko se je v lanskem letu zgodil 11. september, ostaja na najprestižnejši lokaciji južnega Manhattna moreča luknja. Istega dne, kot se je v dim zrušil dvojček arhitekta Minoruja Yamasakija, se je že postavilo vprašanje, kaj postaviti na ta prostor. Spomenik? Američani radi postavljajo monumentalne spomenike in jih nato tudi vestno obiskujejo. Lincoln Memorial je recimo ena najbolj popularnih turističnih destinacij prestolnice ZDA. Med zadnjimi velikimi patriotskimi spomeniki je obeležje na mestu oklahomskega bombnega napada, ko je bilo ubitih 168 ljudi. Ta spomenik je kontraverzen zaradi dveh stvari: postavili so ga takoj po dogodku, ko časovni odmik še ni dovoljeval treznega razmisleka o obeležju; poleg tega razstava v okviru spominskega centra med drugim ponuja tudi simulacijo bombne eksplozije. Za nekatere je to pač neokusno. Ideje za spomenik WTC-ju so bile denimo postavitev obeliska pred štabom reševalcev, na njem pa naj bi bila fotografija treh reševalcev z ameriško zastavo ob ruševinah nebotičnikov. Toda ker so Američani politično korektni, bi fotografijo retuširali tako, da bi bil en reševalec bel, drug temnopolt in tretji latinoameričan. Na originalni fotografiji so vsi trije belopolti.

V galeriji Max Protetch na dvaindvajseti cesti v Chelseaju so odprli razstavo enainšestdesetih idejnih predlogov, različnih konceptov svetovno uveljavljenih in mladih perspektivnih arhitektov, arhitekturnih skupin in umetnikov. Razstavo sta pripravila Max Protetch in Aaron Betsky v sodelovanju z uredniki revij Architectural Record in Architectural Magazine. Predstavljeni projekti kažejo - kljub globalnemu zorenju in želji po mentalnem poenotenju - zelo razslojeno sliko pogledov na prostor. Predlogi za ureditev širšega območja južnega Manhattna in same lokacije "Ground Zero" segajo od banalnega simbolizma stolpnic v barvi ameriške zastave (arhitekt Morris Adjmu), dolgočasnih memorialnih platojev, absurdnega klasicističnega oblikovanja spominskega parka, pa do podatkovno generiranih interaktivnih mestotvornih posegov, ki so prej kot arhitekturna misel le presežen grafični izdelek ali pa multimedijska prezentacija. Na skupinski razstavi se je predstavila tudi Slovenka, kiparka in arhitektka Marjetica Potrč, ki je pri odločitvah pri oblikovanju novega dela južnega Manhattna predlagala več avtorjev in dala prednosti novim tehnologijam in manj formi. Energijo prostora in mesta je v skici izrazila z avtorsko postavitvijo vetrnic.

Konec lanskega leta je bil v medijih najbolj odmeven projekt The Light Tower skupine umetnikov Juliana Laverdiera in Paula Marantza ter arhitektov Poula Myoda in Richarda Nash-Goulda. Na mestu bivšega WTC-ja naj bi bila dva svetlobna snopa, ki se v temi zgubljata v nebo in s tem poudarjata moč, upanje in umirjeno minljivost kraja.

"Kot je prazen prostor World Trade Centra danes del velikega števila duš pokopanih teles, naj postane to kraj lebdečega spomina nad gibajočo se reko pod njim," je v mističnem in nekoliko nostalgičnem uvodu v svoj predlog zapisal znani newyorški arhitekt Steven Holl. Duh sončne svetlobe naj bi animiral poševno pohodno rampo, glavno upognjeno ulico, ki bi se spiralno dvigovala in ponujala razgled nad Hudson River. Projekt je arhitekt formalno zasnoval kot spominsko arhitekturo z različnimi galerijskimi dejavnostmi, kino dvoranami, restavracijami, hotelom in predavalnicami vseh newyorških univerz. Daniel Liebeskind, ki je v svojih realiziranih projektih razvil svojevrsten pristop oblikovanja prostora, je poudaril, da se je kraj WTC-ja pomensko dramatično spremenil iz profanega prostora v prostor žalovanja in spomina. Prav tako kot večina drugih avtorjev izhaja iz urbane femenologije mesta in novi postavljeni vertikalni zgradbi pripiše novo razumevanje forme in funkcije.

V nasprotju s spominskim kopičenjem na mestu pa mednarodna skupina arhitektov Ocean North predlaga, naj bi bila vsa trgovinska aktivnost bivšega WTC-ja strateško porazdeljena in varovana po celotnem New Yorku. Nova zgradba v abstrahirani obliki dveh bojujočih se teles "World Center for Human Concerns" naj bi zagotavljala prostore za ljudi vseh kultur, arhitekturo kot katalizator izmenjave različnih mentalitet in tolerantnosti. Metoda gubanja in upogibanja konstrukcijske kože zgradbe dobiva vlogo neuničljivega horizontalnega in vertikalnega parazita mesta.

Pri obnovi WTC-ja pa se pojavlja še vprašanje, kdo je pravzaprav tisti, ki bo odločil, kateri predlog bo realiziran. Za 99 let ima najemno pravico do zemljišča magnat Larry Silverstein, ki bo pobral tudi zavarovalnino. Prav tako je že najel arhitekte za izdelavo projekta. Pravico veta pa ima tudi Port Authority of New York, ki je lastnik zemljišča. V obnovo se lahko vmeša še Lower Manhattan Redevelopment Corporation, ki je bila ustanovljena po napadu prav z namenom rekonstrukcije prostora, financira pa se z državnim denarjem.

V vsakem primeru se bo zgodilo tako, ko je v svojem projektu napovedal Eric Owen Moss: "Don't forget: There will be music again!" Pa čeprav je skeptičen do prezgodnje odločitve o poseganju v globoko ameriško rano.