Potter ali Gospodar?

Vprašanje št. 1 se glasi: ali bo Harry Potter pri nas najbolj gledan film vseh časov? No, najbolj gledan po letu 1991, se razume. Odgovor je gladek: ne! Titanik je pregloboko in predaleč. Rekordno predaleč! Pri nas je namreč v kino pripeljal več kot 411.000 gledalcev, tako da je praktično neulovljiv. Videlo ga je toliko ljudi, da se zdi, kot da so jih uvažali. Ni kaj, cifra se ne zdi le obscena, ampak tudi irealna. Titanik je tako daleč spredaj, da drugim hitom ni niti izziv. Največji in najbolj bučni hiti se lahko vključijo le v boj za drugo mesto. To je vse. S tem morajo živeti. In umreti. Kar seveda pomeni, da bi se moralo vprašanje št. 1 glasiti: ali bo Potter postal drugi najbolj gledan film pri nas? A po drugi strani, temu vprašanju bi moralo takoj slediti še podvprašanje: kateri film bo pri nas bolj gledan - Potter ali Gospodar prstanov?

Da ne bo kakih nesporazumov: preden sta filma štartala, so insiderji v svojih projekcijah napovedovali gladko zmago Potterja. Iz treh razlogov: ker ga pri nas vsi poznajo, ker so romani o Potterju tudi pri nas fenomen in ker bo to “družinska zabava” - otroke bodo v kino pospremili starši, kar bo naredilo maso. Vsekakor, Gospodar prstanov teh prednosti ni imel: pri nas ni splošno znan, Tolkienove romane pri nas poznajo le redki, le relativno ozka elita, in seveda - film je prehud, da bi lahko veljal za tipično “družinsko zabavo”. Toda ironično, v prvih dveh tednih ga je pri nas videlo več ljudi kot Potterja - 62.000. Potterja je videlo 2.000 ljudi manj. Še več, po dveh tednih ni Gospodar kazal nobene utrujenosti, ampak je vztrajno grabil in se - z odlično ustno reklamo! - zavalil, hja, po sledeh Potterja, ki se je zlahka zavihtel onstran kote 100.000 in brez problema krenil proti severu, ujel strateško koto 160.000, začel sicer kazati znake izčrpanosti, toda z očesom na drugem mestu. Kdo bo gospodar drugega mesta? Porota še zaseda.

Pred desetimi leti, ko se naša zgodba začenja, je bilo kakopak drugače. Obupno drugače. Recimo: leta 1992 sta na vrhu ždela filma Kapitan Kljuka in Ocvrti zeleni paradižniki, toda bila sta brez pravega naleta - pritegnila sta le vsak po 50.000 ljudi. Pa četudi tedaj v kinu kake hude konkurence nista imela. To je bil pač čas, ko v kinu ni bilo ne filmov in ne gledalcev - ko veliki h'woodski studii svojih filmov še niso pustili v Slovenijo, ko je bila filmska distribucija pri nas sploh na psu in ko je kraljeval video, jasno, piratski. In seveda, infrastruktura - dvorane! - je bila tako zanič, da ni mogla konkurirati foteljem, kavčem in sedežnim garnituram. Že naslednje leto se je vse spremenilo: Hollywood ni več bojkotiral Slovenije, slovenski distributerji so ujeli ritem, filmov je bilo več, filmski marketing je postal nova velika stvar. Ravno prav - na trg so namreč prišli dinozavri in se odlično prodajali. Jurski park je videlo več kot 167.000 ljudi. Vsi so rekli: e, tega filma ne bo mogoče zrušiti! Še toliko bolj, ker mu do živega ni mogel niti divji, bombastični, huronsko jebaški must-see Prvinski nagon, ki ga je videlo dobrih 35.000 ljudi manj. In vendar - filmi so postali nezadržni. Na lepem je bilo povsem normalno, da letno po več filmov preseže magično koto 100.000. Leta 1994 je to uspelo štirim (Kremenčkovi, Levji kralj, Forrest Gump, Očka v krilu). In leta 1995 spet štirim (Casper, Maska, Butec in butec, Zlato oko).

Zdelo se je, da gre zdaj vse skupaj lahko le še gor. Toda potem je bilo filmske in socialne evforije konec. Rezultati tranzicije, ki je Slovenijo razslojila, so pustili sledi tudi v kinu. Specifično, leta 1996 je več kot 100.000 ljudi videlo le dva filma, Dan neodvisnosti in Babea. Nova shema se je prijela. Tudi naslednji leti sta koto 100.000 občutila le po dva filma (Bean in Možje v črnem oz. Titanik in Armageddon), medtem ko so leta 1999 filmi ostali zelo, zelo daleč od magične kote (prvaka, Življenje je lepo, je videlo le 74.413 ljudi!). Leta 2000 je čez 100.000 pogledal le Gladiator. Komaj. Lani pa le Pearl Harbor. Točno - komaj. Toda Potter in Gospodar zdaj dokazujeta, da je kino spet in.