Sirupasti zvoki

Že Aldous Huxley se je v Vrlem novem svetu razpisal o "sintetični glasbi", kjer hiperviolina, superčelo in surogat za oboo pumpajo kri v lica pobesnelega tehnotribalizma, Jevgenij Zamjatin pa je v nič manj klasični antiutopiji Mi spregovoril o Glasbeni tovarni, ki v slavospev svetu, kjer se duša šteje za maligni tumor, naštepa tudi po tri nove sonate na uro. George Owen Squier, ki ga po prispevku k teoretskim inovacijam in tudi po avtorstvu same fraze štejejo za očeta muzaka, se pri svojem izumiteljstvu ni dal motiti tem strašljivim literarnim predlogam. Gospod, ki je svoj genij prvič nakazal, ko so ga neposredno po dokončanem osmem razredu osnovne šole sprejeli na prestižni West Point, je v času Orvilla Wrighta človeštvu na pladnju dostavil malo morje uporabnih elektronskih domislic, nekje ob upokojitvi pa je tudi dokončno postal eden ključnih mož pri tehnološki utemeljitvi napeljevanja žic prav v vsak dom.

Squier, ki se je trudil pri vsakem svojem razmišljanju izhajati iz osnovne postavke javnega dobrega, se je spravil korporacije, ki so mu od začetka tako prijazno pomagale pri delu, kasneje celo tožiti, ko je videl, kako poleg vse tiste čarobne glasbe v gospodinjstva masovno pumpajo tudi svoja propagandna sporočila. Po njegovem bi se morala podjetja zaradi tega javnosti oddolžiti prek dodatnih neposrednih prispevkov v skupno blagajno, vendar je sodišče v deželi roparskih baronov njegov poziv gladko zavrnilo. Preden je leta 1934 umrl od pljučnice, je imel še ravno dovolj časa, da je namesto okornega naziva wired radio skoval vzdevek muzak (kombinacija besede music in naziva njegovega najljubšega high-tech podjetja Kodak), in da ne bi mogel nihče reči, kako kapital ne zna po svoje ceniti neopevanih herojev elektronske dobe, si je podjetje, ki se je začelo množično ukvarjati s panogo lahkotne godbene propagande, nadelo prav to ime.

Leta 1930 je imelo radijski sprejemnik štirideset odstotkov ameriških gospodinjstev, že osem let kasneje je ta številka poskočila kar na dvainosemdeset. V dobi, ko je bil radio ekvivalent tega, kar je danes televizija, so bile njegove komercialne zmožnosti naravnost nezaslišane, zatorej je bil razvoj vseh tistih žanrov, ki prek zadovoljevanja največjega in odtujevanja najmanjšega možnega števila naslovnikov sponzorjem pošljejo najlepše možno sporočilo, umeven kar nekako sam po sebi. Podjetje Muzak je posel razširilo na vse možne lokacije: od dvigal prek špecerij do restavracij so se začeli rolati izključno zvoki, ki so prihajali iz korporativnih mešalnih miz tudi po štiriindvajset ur na dan, vsak dan. Firma se od samega začetka ni zadovoljila z razpečevanjem tujih proizvodov, temveč je lansirala cele serije studijskih seans, na katerih so se znani in odlično plačani profesionalci potrudili odkriti vsa tista platinasta zaporedja, ki so s sirupastimi šapicami potem desetletja tako uspešno filtrirala razpoloženje med poslovnimi kosili enako kot med napenjanjem mišic po fitnes centrih.

Naslednji korak v evoluciji tega lahkotnega protistrupa za urbane nevroze so zlati dečki z Wall Streeta storili, ko so se zadeve lotili na znanstven način in so začeli glede na izsledke strokovnjakov in potrebe posameznega odjemalca sestavljati pušeljce namenskih, visoko specializiranih playlist, ki so se med seboj ločile po različnem dnevnem razporedu posameznih žanrov ter količini vmesnih poročil in obvestil. Ko so empirične raziskave pokazale, da "funkcionalna glasba" ne samo radikalno zmanjšuje število izostankov z delovnih mest in je sposobna več kot prepoloviti število prezgodnjih zaključkov šihta, temveč da hkrati celo množično zvečuje produktivnost, so delnice poskočile visoko v stratosfero. Farmerji iz vse Amerike so začeli poročati, kako njihove Liske ob nežni zvočni stimulaciji dejansko izbrizgajo bistveno več mleka, in ko se je država vključila v drugo svetovno vojno, je muzak (prilagojen v koračnice in posebej prilagojene skladbe za čas nevarnosti letalskih napadov) rabil kot eno izmed ključnih vretenc v rodoljubni hrbtenici.

Po vojni se je znal zelo uspešno stisniti v nedra vsesplošne rasti na ruševinah, z dodatnim preprogramiranjem, ki je začelo upoštevati tudi stvari, kot je tako imenovana delavčeva krivulja učinkovitosti, pa se je sčasoma celo pokazalo, da konstantni žametni zvoki zmanjšujejo število z delom povezanih nesreč in celo prispevajo k temu, da imajo uslužbenci drug drugega bistveno rajši. Tako je razpoloženjska glasba našla mesto prav povsod, celo v Beli hiši, in navsezadnje celo kot epitaf zahodnim ambicijam v Saigonu, kjer je kot zadnja delujoča stvar v tamkajšnji ameriški ambasadi v zrak pospremila poslednje odhajajoče helikopterje. Čeprav je podjetje Muzak z razvojem pisane konkurence proporcionalno del kolača seveda izgubilo, se je s kombinacijo dolgoletne ekspertize in inovativnih pristopov ohranilo na samem vrhu razpečevalcev zvočne blaženosti, z več tisoč uslužbenci, več stotisoč rednimi naročniki in desetinami milijonov vsakodnevnih poslušalcev.

Kako je s tem pri nas? No, po eni plati bi se le redkokdo ne strinjal s trditvijo, da imamo Slovenci izjemno radi svojo dnevno dozo razbremenilnega cingljanja, po drugi pa ne smemo zanemariti zgodovinskih korenin. Titova doktrina se zvoka kot takega sicer ni branila na vse pretege, je pa res, da ji hkrati v celotni družbeni enačbi ni uspelo (vsaj ne uspešno) upoštevati dejavnikov, kot je na primer prej omenjena delavčeva krivulja uspešnosti, tako da je celo paleto javnih prostorov raje prepustila globoki introspektivni tišini, v kateri je lahko posameznik recimo z dovoljšnjo zbranostjo razmišljal o vsebini svojega naslednjega samokritičnega spisa. Butasto zabavljanje na stran, nekako se kljub vsemu zdi, da podalpski, po novem tržni ekonomiji še ni v celoti uspelo prekopirati zahodnega modela in ostaja temu ustrezno nekaj zvočnih žepkov še vedno nezapolnjenih z želatinasto pop vsebino. Nikjer ni to bolj očitno kot recimo prav pri dvigalih: enega izmed svojih aliasov, torej elevator music, si je muzak pridobil prav zato, ker je pred desetletji prvim potnikom v nadstropja premagujočih škatlah blažil strahove ob tem, ko so svoje ude in misli pionirsko prepuščali gradbeni tehnologiji. Pri nas še danes, v postatomskem veku, najdemo vsaj toliko nemih dvigal kot ne, pa tudi pri tistih ozvočenih se za kakovost vsebine ne trudijo kaj preveč. Na moja kvazidružboslovna psevdopronicljiva vprašanja so vratarji po velikih poslovnih stolpnicah drug za drugim prasnili v smeh, tisti v našem lepem še stoječem World Trade Centru mi je med krohotanjem recimo zaupal, da imajo v kleti neki prostorček, kjer od časa do časa zamenjajo radijsko postajo, in sicer po kriteriju tistega, "kar se najbolje lovi", v smislu čim manj statike.

Prav posebej sinergičen odnos je muzak v desetletjih razvil z nakupovalnimi centri, kjer so raziskave pokazale, kako pomembna je lahko zvočna zavesa za dobro voljo in predvsem širokosrčnost dnevnega izmolza kupne moči. Pri nas, vsaj v metropoli, se zdijo glede tega daleč najbolj svetovljanski pri Intersparu, saj temu avstrijsko podjetje Ready ton glasbeni program pošilja neposredno prek satelita. Program naj bi se simultano rolal v vseh Intersparih po Evropi, s tem da jih potem vsaka prodajalna posebej na točno določene intervale prekinja s serijo obvestil za interno rabo, torej o recimo posebej pocenjenih spodnjicah na oddelku C. Gospod Bauer, predstavnik Ready tona, nam je zaupal, da ponuja njegovo podjetje štiri različne programe na štirih različnih frekvencah, in sicer gre za pakete soft pop, international pop, instrumental in german pop. Na vprašanje, po katerem ključu selekcionirajo posamezne skladbe, ni želel odgovoriti, saj je prepričan, da lastnega know-howa ne gre razlagati prav vsakomur, da pa gre tu za celo vrsto stvari.

Ker bi razkritje teh podatkov nedvomno za vedno spremenilo pozicije moči na evropski šahovnici, nisem še naprej vrtal vanj, zato sem se raje odpravili v BTC City, kjer so problem zapolnjevanja zvočnega vakuuma rešili nekoliko drugače, saj so si v kletnih prostorih omislili kar svoj interni radio. Tako je celotna hala prekrita z univerzalnim žametnim pajčolanom, posameznim lokalčkom in trgovinam pa je pri tem prepuščena diskrecija, ali jim bolj ustreza nabijanje kakšne druge radijske postaje ali celo lastnega CD-repertoarja. BTC-jev radio deluje že vrsto let in povsem priznava, da je njegov prvinski interes promocija na nakupovalni center vezanih reklamnih sporočil. Glasbi zato ne posvečajo tako zelo potenciranega pomena, saj se jim, drugače kot komercialnim postajam, ni treba boriti za poslušalce, se pa seveda trudijo, da izbrani material zadovolji najširši možni krog. Verjetno se tudi zato med Zuccherom in Mariah Carey od časa do časa vtihotapi kaka harmonikarska viža z refrenom "Matjažek je pujdeka klal"? "No, naša glasba je bolj taka, samo da ni preveč divja, obenem pa tudi ni nujno, da tako zelo pritegne. Iskreno dvomim, da se pride k nam kdo usest na hodnik in poslušat glasbo, da lahko potem reče: ja, večkrat pridem, super muziko imajo!"

V bližnjem Emporiumu imajo recimo titanski CD-player, ki je zmožen naenkrat pogoltniti več kot petdeset ploščkov, nakar je treba, da je v deželi dragega okusa vse lepo in prav, samo še pritisniti tipko random. Zalogo CD-jev dopolnjujejo kar sami uslužbenci, vsakič drug, zvočni pajčolan pa je enak za vso prodajalno. V upravi pravijo, da bi bilo po svoje sicer zaželeno, da bi se glede na različne prodajalne vrtela različna glasba, a da so princip različnih viž za različno klientelo v preteklosti že preizkusili, toda žal neuspešno, saj so se različni viri zvoka v odprti dvorani preveč tepli. "Veste, potem mora pa stranka, ki pomerja moderc za dvajset jurjev, zraven poslušati Ferari polko. To pa ja ne gre!"

Meni se sicer zdi, da bi šlo naravnost krasno, ampak marketingarji vedo pač bolje. Vsekakor je jasno, da imamo do takrat, ko bo glasbena stimulacija občutkov in vedenja klientov pri nas na ravni take znanosti, kot je bila recimo po Ameriki v daljnih sedemdesetih letih, še lep kos poti. Po eni strani je to dobro, kot bi vam lahko povedal marsikateri zvočno občutljiv in vsega medenega naveličan prebivalec ali popotnik po razvitejših regijah, po drugi pa je vse preveč svobode še vedno prepuščene posameznim uslužbencem ali lastnikom lokala, ki tako radi na ves glas vrtijo nekatere resnično neprebavljive radijske postaje in bljuvotine iz svojega repertoarja, ki po grozljivosti - da, to je mogoče! - presegajo celo samo kraljico muzaka iz nakupovalnih centrov, Mariah Carey.