Zabava za močnejša dekleta in fante

Po veselem decembru, v katerem gostota (ne)namenskih zabav in srečanj doseže zasičenost, je začetek leta namenjen počivanju in pripravam na prihajajoče mesece. Letošnji bodo imeli to- in onstran Alp pomemben športni predznak, nacionalnemu podleganju vplivu športno-tekmovalnega duha pa so se pridružili tudi slovenski motoristi. Točneje ljubljanski moto klub (MK) Firestarters, ki sicer spada med najmlajše klube v deželi. Nova športna panoga, ki so jo člani kluba lansirali na svoji zimski zabavi, je armwrestling (podiranje rok). V nehladnem sobotnem večeru sva z Makom, prihajajoča pred šišenski klub Hound Dog, kalkulirala, ali bo pred njim kaj svetlečega se kroma. Ni ga bilo ...

Ob prihodu v klet hotela, kjer sicer (podžanrske) rokerske noči redno potekajo ob sredah, sva kmalu pregnala pomisleke, ki bi se lahko utrnili med slabo perspektivo zunaj kluba in spustom vanj. Ne zgolj zaradi ozračja, ki z ameriško (reklamno) dekoracijo in nadglasnimi kitarami (Guns'n'Roses, če se jih kdo še spomni) pričara iluzijo izgubljene dežele rock'n'rolla, ampak tudi zaradi ducata mladcev, ki so pripadnost bratovščini dveh koles izkazovali z dvema barvama oblačil (črna) in oznak (rdeča). Budnemu opazovalcu ni mogla uiti težnja, da uredijo oder, na katerem so še sprejemali prijave za tri vrste tekmovanj, armwrestlingu naj bi se pridružilo še izbiranje najlepše tetovaže in miss mokre majice, ob odru pa je bil tudi predsednik MK Matej Repanšek.

Starejše gume

Firestarterji so pod tem imenom na ceste pripeljali maja lani, sicer pa že precej prej. Nekateri izmed njih so bili zbrani v enem najstarejših slovenskih MC-jev, "potem pa je nekaj članov ustanovilo svoj klub", pojasni šef. V prvi sezoni so se skupaj zapeljali na dopust in dva ducata zborov. "Nočemo biti velik klub, ker je drugače težko ohranjati bratstvo, prijateljstvo." Med njihovimi motorji je kralj harley '73, sicer pa vozijo tudi japonske. Z drugimi klubi imajo "super odnose, folk nas pozna že od prej". Ustroj (od predsednika do blagajnika) in pravila so MC-jevska, kar ni nenavadno, saj izhajajo neposredno iz enega, se pa od MC-jev ne ločijo le po črki K namesto C, ampak tudi po logotipu. MC-ji imajo tridelne znake (zgoraj ime kluba, v sredini logo, spodaj ime države ali izpostave), MK pa ima enodelen znak. Toliko o razliki med barvami.

Zaradi sočasnega shoda drugih motoristov v Trbovljah ni bilo pričakovati pretirane gneče različnih motorističnih skupin, čeprav raznolikost ni izostala. Pa tudi gneča ne, saj je klub kmalu zapolnila urbana scena. Poleg nepogrešljivih rokerskih subikonografij črnega usnja, tetovaž in nakita se je tam znašlo tudi precej mladincev iz dijaško-študentske populacije, manjkali pa niso niti športno oblečeni mladci. V Lovskem psu je mogoč pogled na oder iz številnih zornih kotov, v soboto pa so kar lep del zavzemale nagrade. Fantom ne gre odrekati podjetnosti, saj so imeli več sponzorjev, kot je članov kluba. Izmed plasti pločevink piva, čelad in kovčkov ter celo sprednje gume za motor (zadnje sponzor še ne izdeluje) so zmagovalci nočnega minifestivala ure kasneje prejemali niti ne zgolj simbolična darila. Ampak do njih je bilo še precej znojenja in navijanja, pa tudi izpraznjenih kozarcev. Od začetka srečanja do trenutka, ko sta si na odru nasproti mize stala prva (dobesedna) rokoborca, je minilo nekaj ur, po standardnem obrazcu: če se žur prične ob šestih, prideš ob osmih, da se do desete zvečer ogreješ za prve boje in dogajanje.

Dobesedno rokoborstvo

Armwrestling je ena bolj tradicionalnih neposrednih moških preizkušenj, kjer odpade izgovarjanje na soigralce ali slabo žogo. Mož na moža, roka se spoprime z drugo na nasprotni strani mize, zmagovalec slavi, poraženec pa išče bližnjico v gnečo. Ali benti nad kakšno drugo dlako, ki ga je zmotila. Iz kakšnega vojašniškega ali gostilniškega ozračja se stvar na raven vsaj polresnega športa dvigne s sodnikom. Pomislek (izgovor) "ne bom si šel lomit rok" odpade po ogledu mize z blazinicami za komolce in ročajema za prosti roki, ob ročajih pa sta še dve blazinici, ki sta (v jeziku ameriškega nogometa) touchdown. Da se zadeva izvaja dosledno, skrbijo pravila, prilagojena mizi. Kategorije se sicer stopnjujejo po pet kilogramov, za sobotni, tako rekoč promocijski turnir, pa so tekmovalce razvrstili v kategoriji pod 80 in nad 80 kg in dekleta v enotno kategorijo. In četudi gre prej za tradicionalen kot za bikerski šport, naglo narašča njegova priljubljenost tudi v teh krogih. Nič nenavadnega, saj jim je pisan na kožo kot usnje in tetovaže. Veliki klubi v tujini imajo, pravi Matej, to športno zvrst že za spremljavo svojih srečanj.

Stvar je v sobotni noči pred razgretim gledalstvom delovala dokaj gladko. Po dva tekmovalca napove vodja Firestarterjev. Majica je obvezen dres, v katerem se borca z eno roko opreta na blazinico in roki združita v prijem. Če se ta razpre (iz kateregakoli razloga), se lahko roki tudi povežeta. Nato sodnik izusti tri, štiri, zdaj!, navijanje je premosorazmerno s številom simpatizerjev, znancev in prijateljev, tekma pa se konča, ko roka enega tekmovalca pritisne roko drugega na blazinico. Takrat je tekme konec, na sobotnem turnirju pa so se borili na dve dobljeni tekmi. Najprej so pot utirali fantje, tekme prvega kroga pa so trajale okoli pol minute. Tudi sicer tekme, večinoma, ne trajajo dolgo, razen če se za mizo ne znajdeta enako močna borca ali še raje borki. V enem takih primerov se je pripetilo, da sta Ana in Nataša na odru sloneli dobrih pet minut, razpoloženje občinstva je prešlo iz daj jo v dajta že, srečanje pa se konča z dvigom komolca in izključilnim, tretjim opominom sodnika. Sicer smo z organizatorjem že pred turnirjem ugotavljali, kdo ima možnosti. "Ni nujno, da ima najboljše možnosti kakšen dvigalec uteži. Za armwrestling se izvajajo druge vaje in pomembne so druge mišice." Resno podiranje rok zahteva trening in prehrano iz plastičnih posod, za tekmovanje pa zaležejo tudi delavske ali kakšne drugačne mišice. Pri dekletih - teh je v podiranju tekmovalo več kot fantov (!) - pa vztrajnost. Sicer so se med slednjimi motovilile tudi reklamne džekice, ki tega niso udejanjile za mizo, a prav tako prave borke.

Druge discipline

Po prvem krogu je sledil premor za ročne silak(inj)e, na vrsto pa je prišlo razkazovanje porisane kože. Naslednje četrt ure je bilo mogoče spremljati raznovrstne večbarvne poslikave nekaj kvadratnih centi- ali decimetrov kože, ki so tekmovale za resnično praktično nagrado - novo tetovažo. Med spontanimi prihodi na oder so tekmovalci predstavljali slike in umetnike, ki so jih tetovirali. V paradi deklet in fantov je bilo videti barvne drobižke in preproste vzorce, pa tudi nekaj večjih poslikav telesnih površin. Med 19 prijavljenimi so izbrali tri finaliste, zmagal pa je Grega, sicer lastnik čudovito osenčene glave na nadlahti. Najlepšo tetovažo večera, ki še najbolj spominja na Satana, mu je vtisnil Reinhard iz Rein Art Tattoo Studia. Potem se je znova nadaljevalo podiranje rok, kjer smo prišli do druge moške runde. Opravka smo imeli tudi z vročo krvjo, vendar ne med tekmovalci, ampak med poleg stoječima navijačema. Kratek ravs je utonil v pozabo večine nekaj trenutkov za tem, ko se je dogajanje na odru in pred njim nadaljevalo v dobrih ritmih, sledilo pa je izbiranje miss mokre majice.

Sprva so na oder prostovoljno stopile samo tri punce, čeprav naj bi bilo že nekaj ur prej okoli deset prijav. Potem ko se nikakor niso opogumile same, so jih k stopnicam na oder nagovarjali dobro razpoloženi in bili uspešni še pri štirih mladenkah. Po odhodu v zakulisje so se vrnile preoblečene v bele majice in zalivanje z vodo se je lahko začelo. Skorajda, saj je ena od mladenk dojela, da majice ne bodo zadrževale vode, ampak bo ta curljala po trebuščkih in hlačah. Intervencija z brisačo je rešila zaplet in polivanje se je lahko razživelo. Ena od tekmovalk je skušala prekositi konkurentke tako, da je slekla majico in se razgalila. Navkljub naklonjenosti občinstva ji to ni prineslo zmage, saj je bila favoritka, svetlolasa Sonja, očitna zmagovalka po prvega pol decilitra vode na bombažu.

Sledilo je finale v podiranju rok, ki je krepko čez polnoč - po publiki sodeč - našlo pravo razmerje med alkoholom, rock'n'rollom in zabavo v prepolnem klubu. Pri dekletih je prva slovenska zmagovalka v armwrestlanju Neža Bajec, pri moških je v kategoriji do 80 kg zmagal Tomaž Trontelj, v kategoriji nad 80 pa Marko Strnad. In s tem še ni bilo konec, saj je bil prostor tudi v nedeljski noči poln zvokov, ljudi in dogajanja.

Namesto konca

Sicer je žurka s podiranjem rok pokazala, da imamo v povojih staro športno zvrst v sodobni preobleki, ki ima tudi svetovno krovno organizacijo, World Armwrestling Federation (WAF). Njena sestava je resnično pisana, saj je predsednik Slovak, tajnik pa iz Indije. Od prvega letošnjega dne je članica te organizacije tudi Slovenija in tako se končno ponuja možnost, da prav letos, ko WAF slavi 25-letnico obstoja, na svetovnem rokopodiralskem prvenstvu v Aleksandriji prvič sodeluje tudi Slovenec. Sicer WAF lobira, da bi tudi polaganje rok postalo olimpijska disciplina. Armwrestling je sicer zgolj ena izmed dejavnosti v klubu, glavna je povezana s cesto, z motorji in vožnjo. MK Firestarter, ki je zdaj zgolj motoklub, je sekciji za šport sporočil željo, da bi bilo podiranje rok registrirano kot športna panoga. Vseeno pa, organizaciji navkljub, glavni namen MK ostaja povezovanje ljubiteljev bikerske scene in motorizma nasploh. Tako bo ostalo verjetno še kar nekaj časa, da si bodo kandidati za prvi naslov državnega prvaka v armwrestlingu lahko še malce napeli mišice in roke.