Kruh in mleko sta strup

Slovenskim filmarjem se je spet strgal film. Hudo. In že tradicionalno ne brez razloga: tokrat jih je razkačila institucija, ki podeljuje Prešernove nagrade in ki je sklenila, da slovenski film v času svojega velikega razcveta ni vreden pozornosti slovenske kulturne elite. Specifično, po mnenju te institucije Jan Cvitkovič, režiser filma Kruh in mleko, ki je v Benetkah pobral Zlatega leva prihodnosti, ne zasluži niti "male" Prešernove nagrade. Cvitkovič je od slovenskega kulturnega establišmenta dobil košarico - "kljub nespornemu mednarodnemu uspehu in največji nagradi v zgodovini slovenskega filma", kot je poudarilo Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev, ki je v Kinoteki priredilo celo protestno projekcijo Kruha in mleka. No, ker nam Prešernov sklad s svojimi katatonično-čitalniškimi osmofebruarskimi proslavami že leta dokazuje, da ima zelo nizke vizualno-kinetične standarde, nas res ne bi smelo presenetiti, da je pred nekaj leti ignoriral Burgerjevo filmsko umetnino V leru. Sklad ima to pač v genih - pred davnimi leti je ignoriral Jožeta Galeta, ki je s Kekcem, nedvoumno umetnino, osvojil Benetke. Kot pravi društvo: "krivica... se nadaljuje in ponavlja." Na kar kaže tudi to, da Sklad zelo nerad nagrajuje posamične kreacije filmskih igralcev... tako zelo nerad, da je to nazadnje storil pred štiridesetimi leti, ko je nagradil Dušo Počkaj - jasno, za vlogo Maruše v filmu Ples v dežju. Okej, leta 1983 je nagradil Iva Bana, toda dokaj abstraktno - za vloge v treh filmih hkrati. Ker je že ravno igral v treh filmih, očitno niso mogli mimo. Gledališki igralci redno dobivajo nagrade Prešernovega sklada za "presunljive", "dognane", "izdelane", "prefinjene", "doživete", "mojstrske" kreacije v gledaliških predstavah - filmski ne. Dvomim, da je mogoče v gledališču kak lik odigrati bolj presunljivo, bolj dognano, bolj izdelano, bolj prefinjeno, bolj doživeto in bolj mojstrsko, kot ga je v Kruhu in mleku odigral Peter Musevski. In ne dvomim, da bi bil Musevski sijajen Hamlet. Biti ali ne biti, mu sploh ne bi bilo treba reči. Vsi bi vedeli, kaj hoče reči. Musevski je tako dober, da ga razumeš onstran tega, kar hoče reči. In to je umetnost. Toda lepo prosim, zakaj bi se moral Peter Musevski v Mali drami mučiti s Hamletom, če pa lahko z Ivanom - ozdravljenim alkoholikom, ne ravno rojenim za zmage - o slovenski vpričnosti pove več kot Shakespeare?

Vsekakor, krivica se nadaljuje in ponavlja. In da se takoj razumemo - ta krivica ima globlje korenine, kot se zdi na prvi pogled. Bolje rečeno, to, kar je za filmarje krivica, je za slovensko elitno, etablirano kulturo poetična pravica. Slovenska kultura in film se namreč drug ob drugem počutita zelo nelagodno. Mučno. Da je temu res tako, so v zadnjih desetih letih pokazali mnogi "incidenti", recimo kulturni ministri, ki so imeli do filma skrajno prezirljiv odnos (npr. Andrej Capuder)... Vinci Vogue Anžlovar, ki mu je tako počil film, da je počil kulturnega ministra... in slovenski gledališki prvaki (od Dušana Jovanoviča navzdol), ki se zgražajo nad novimi slovenskimi filmi, ker da ne angažirajo starih, uglednih, preverjenih dramskih umetnikov, ampak raje forsirajo naturščike. Točno, z vidika slovenskega kulturbunda je to, kar se je zgodilo Kruhu in mleku, poetično in pravično. Kar pa vas naj ne skrbi. To so le mali simptomi nelagodja v slovenski kulturi. Stvar je v resnici hujša. Film je namreč za slovensko kulturno cerkev že tradicionalno nebodigatreba. Slovenska kultura je v vojni s filmom. Še vedno. Že ves čas. Non-stop. Že od trenutka, ko se je pojavil. Bolje rečeno - že od trenutka, ko se ni pojavil.

Ste se kdaj vprašali, hej, kako to, da smo Slovenci prvi pravi celovečerni film dobili šele leta 1948? Unikatno, toda čudno. Na začetku je kazalo precej bolje. Prve filme - "živeče fotografije v življenjski velikosti" - so pri nas vrteli že leta 1896. Življenje na pariških ulicah, družbica na pikniku, prepirajoča se kvartopirca, prigoda v bazenu, opeharjeni cunjar, prihod vlaka na postajo. Ergo, Slovenci v izhodišču nismo zamujali - s filmi smo bili povsem na tekočem. Ljudje so polnili dvorane, tuji filmarji so celo posneli Ljubljano, zelo hitro pa smo dobili tudi prvi stalni kinematograf, prvi "potovalni kino", prvi kino na prostem, prve družinske filmčke (via Karol Grosman), prve filmske publiciste (Simon Šubic), prve zvezdnike (ja, igrali so v tujih filmih), prvo knjigo o filmu (Kako pridem k filmu?) in fanatično publiko, ki ji je film pomenil vse. Sestri Schmitz sta leta 1918 naredili celo samomor, ker ju starši niso pustili v kino! Slovenci smo imeli do filmov vsekakor unikaten odnos: gledali smo jih, snemali pa ne. In zakaj jih nismo snemali? Je bilo z nami kaj narobe?

Slovenijo je namreč v hipu prežel strah, da bo film nadomestil gledališče in literaturo, stebra slovenske kulture, tradicije, samobitnosti in narodnoprebudniške zavesti, da bo ljudi speljal iz hrama slovenske Talije. Film, konkurent besedne umetnosti, je bil za Slovence prenevaren. Strah, da bodo slike zamenjale slovensko kleno besedo, je bil prehud. Film je bil za slovenski establišment le "ničvredna sejmarska zabava", le modna kupčijska muha, ki ne nudi estetskega doživetja, le kužni "onečaščevalec slovenske kulturne dejavnosti", le "javni zastrupljevalec", le potujčevalec, le mehanična in mašinska špekulacija, "ljudska zabava", ne-umetnost, vredna prezira, sovraštva, poboja in izgona. Vsi stebri slovenske družbe so bili proti filmu: obe glavni stranki in cerkev, davki in cenzura, predvsem pa razumniki, literati in gledališčniki, ki so se bali, da jim bo film ukradel show, publiko in vlogo izobraževalca ljudstva. Vpeljali so celo gledališki dinar - pri nakupu kino vstopnice si moral plačati še en dinar za gledališče! Oton Župančič je obupano zapisal: "Ne bomo uspeli pobiti vpliva ton filma." Pobiti? Ja, to je bila vojna.

Ne preseneča, da smo prve prave filme dobili šele po II. svetovni vojni. Na silo. Morala je priti partija, da smo dobili kinematografijo. Film je bil Slovencem vsiljen. Kot tujek. Kot "temna stran meseca". A po drugi strani: ko sta brata Lumiere leta 1895 zavrtela prve filme, je belo Ljubljano zrušil potres. Naslednji dan je slovenska kultura filmu napovedala vojno. Ki se nadaljuje in ponavlja.