Robobrc

"Do leta 2050 bomo razvili popolnoma avtonomne humanoidne robote, ki bodo lahko zmagali na človeškem nogometnem svetovnem prvenstvu," je vsebina gesla na spletni strani Robocupa, enega izmed prvenstev, rezerviranih za robote. Dvoboji human vs. mecha, umetna inteligenca proti človeku, so za zdaj le vizija ustvarjalcev robotov. Obdobje, ko bodo roboti premagovali človeka tudi v športu in ne samo v šahu, bi se po mnenju tistih bolj optimističnih lahko začelo že ob koncu tega desetletja ... Dvoboji robotov sicer niso nič novega, so pa vedno bolj priljubljeni. Satelitske televizijske mreže kot na primer Discovery channel predvajajo oddaje Robowars ali Robotice, iz katerih hočejo narediti prave spektakle. V resnici pa gre bolj za nekakšen wrestling iz pleha zbitih škatel, ki najbolj spominjajo na modelarske daljinsko vodene avtomobilske modelčke. Le da so jim nadeli kovinski oklep, za strašnejši videz pa so jim namestili še mini cirkularko ali udrihajoč količek, ki nasprotniku povzroči bore malo škode. Zraven seveda sodijo še bojna imena v slogu Hammerschlag ali Tetanus. Potem pa prevračajo pločevinke ali pa se ruvajo drug z drugim. S pravimi roboti oziroma z umetno inteligenco nimajo nobene zveze. Vse "robote" upravlja človek.

Povsem druga zgodba so nogometna tekmovanja robotov. Na Japonskem in v Koreji letos ne bo zgolj svetovno nogometno prvenstvo, temveč so bodo v obeh državah med seboj pomerili najbolj nogometni roboti na svetu. V Fukuoki na Japonskem se bodo pomerili tisti, ki sodelujejo v tekmovanju Robocup. V večjih korejskih mestih pa roboti, ki sodijo pod organizacijo FIRA (Federation of International Robot-soccer Association). Na teh tekmovanjih bodo sodelovali tudi slovenski predstavniki oziroma moštvo Ljubljana Dragons z ljubljanske fakultete za elektrotehniko in računalništvo. "Kakšnih posebnih kvalifikacij ni bilo. FIRA, ki je pokrovitelj vse zadeve, je na podlagi prijateljskih tekem izbrala najboljša moštva. Malce presenetljivo smo povabilo dobili tudi mi," pravi Milan Simčič, eden izmed članov ljubljanskih robobrcarjev. Na prijateljskih tekmah so se v glavnem pomerili z avstrijskimi in nemškimi predstavniki. S slednjimi prejšnji ponedeljek in jih povsem nadigrali. Žak, Pak in Mak, kot se po Disneyjevih račkih imenuje ljubljanska trojica robotov, so zmagali s kar 10 : 1. Pred svetovnim prvenstvom se bodo preizkusili še na evropskem prvenstvu, kjer naj bi nastopilo od osem do deset moštev. "Nemci prihajajo z oddelka za robotiko, to se vidi že pri aplikacijah. Imajo zelo dodelano grafično podobo, vse je zelo dobro sprogramirano. Nimajo pa ozadja, neke sistemske teorije. Mi smo avtomatiki in pri nas je teorija vodenja sistemov močno prisotna. Mogoče nismo tako dobri v programiranju, vendar je to za nas povsem vseeno, ker vse skupaj teče. Veliko večji problem je, če ne znaš pravilno voditi robota, če robot cuka ali pa ne vidiš žoge."

Kako poteka dvoboj? Na igrišču, velikem 1,3 x 1,5 metra je šest robotov plus žoga. Dva metra nad mizo so nameščene luči, ki zagotavljajo osvetljenost 1000 luksov (za primerjavo, osvetljenost z najmočnejšimi reflektorji na nogometnih štadionih je okoli 1300 luksov) in dve kameri, za vsako moštvo ena. S kamerami se spremljajo dogodki na igrišču in roboti. Kamera posreduje sliko v računalnik, ta pa jo obdela s posebnim programom za strojni vid. Računalnik prepozna posamezne barve robotov (vsak ima dve barvi - barvo ekipe, lahko je modra ali rumena, in barvo robota), na podlagi katerih ugotovi orientacijo robota in njegovo vlogo. Če je robotu dodeljena vloga vratarja, bo vseskozi vratar. Med igro se lahko vloga za trenutek zamenja, ob prekinitvah pa se vrne v vlogo vratarja. Računalnik tudi ugotavlja trenutno lokacijo robota, podatke pa pošilja v poseben program, v katerem je zapisana strategija. Ta se določa glede na to, na kateri strani je žoga, kdo jo vodi, na kateri strani igrišča je, kako bo izpeljana akcija. Računalnik praktično sam odloča, kaj bo naredil, robotu pa prek radijske zveze pošilja informacije, kako naj obrne posamično kolo. To je igralni način Ljubljanskih Zmajev. "Nemci so imeli veliko težav, ker imajo strategijo določeno že na ravni robota. Pri tem nastane velik problem, če robotka v kakem trenutku ne vidiš. Pri nas obstane, pri njih pa se začne vrteti in si lahko da avtogol, " je enega od vzrokov za poraz opisal Simčič. Sicer pa je bilo odločilno programiranje vodenja robotov - kako priti do žoge, kdaj se obrniti, kako doseči pravi odbojni kot za zadetek. Skrbno varovana skrivnost ljubljanski robobrcarjev, ki je zelo mučila radovednost Nemcev.

Robotki, visoki 7,5 centimetra, se v malenkostih razlikujejo med seboj. Prav malenkosti pa odločajo tekmo. Višja napetost baterij pomeni večjo moč robota. Težji robot pokuri več energije, je pa bolj suveren na igrišču. Zelo pomemben je oprijem koles. Žak, Pak in Mak so opremljeni s posebno gumo za namiznoteniške loparje, ki naj bi zagotavljala 100-odstotno oprijemljivost. S tem lahko igraš hitreje, ker robota v ovinku ne meče ven.

V Koreji se bo tričlanska slovenska ekipa, katere glavni programer je Gregor Klančar, poskusila pomeriti tudi v tekmi petih robotov s petimi nasprotniki, ki se igra na nekoliko večji mizi. Sicer pa na prvenstvih tekmujejo tudi že humanoidni roboti (njihova značilnost je lastno napajanje, gibati pa morajo s sklepi kot ljudje), a za zdaj le v nekakšnem teku in streljanju na gol brez vratarja. Ljubljanski robobrcarji letos prirejajo pravo roborbrcarsko ligo za vse navdušence, potekala pa bo na simulatorju. "Pravi" naj bi bil le finale. Roboti nogometaši imajo namreč skupno lastnost s pravimi nogometaši - hitro se poškodujejo.

povezava