Radio Balkan

Ceca, Jelena Karleuša, Željko Joksimović, Miloš Bojanić, Mitar Mirić... Nekatere slovenske radijske postaje počasi že lansirajo turbo folk oddaje. Gre za provokacijo ali za potrebe tržišča, ki ga je v dobršni meri vzgojila legendarna TV Pink?

"Našemu Adisu želimo ob odhodu v vojsko veliko prijetnih trenutkov, mama Šehrija, oče Fiko in stric Zijo"; "Vesna in Petra čestita prijateljici Alenki za 17. rojstni dan, poklanjata pa ji skladbo Jelene Karleuše Ludača." Ali pa komad Ere Ojdanića in Bolgarke Reni: "Neću s tobom, kume, ćelave ti gume, sedišta se tresu u tvom mercedesu ..." Jasno, gre za glasbene želje in čestitke, ki jih predvajajo v oddaji Negdje tu blizu na Radiu Salomon v nedeljskih poznopopoldanskih urah. Pozabite na Radio Šabac in na čestitke in pozdrave, prišel je čas balkanskih radiev. Turbo folk, narodnjaki in podobna glasba so v zadnjih letih po odcepitvi od Jugoslavije postali del povprečnega slovenskega glasbenega okusa. Navsezadnje je že Bajaga na prvem "povojnem" koncertu v Ljubljani preroško napovedal, da bodo za pop zvezdniki z območja nekdanje Jugoslavije prišli tudi narodnjaki. Plakati z napisi Mitar Mirić, Rade Lacković, Miloš Bojanić, Stoja so prekrili zidove in kandelabre. Lokali s takšno glasbo pa so se razširili po vseh slovenskih mestih. Zlata jama naj bi bila prestolnica, njeno središče in še bolj obrobje. V lokalih predvajajo glasbo, kakršno zahtevajo obiskovalci; to velja celo za altertehno klub Sub sub, kjer se med tednom in ob sobotah rola glasba, ki bi zadovoljila tudi evropske uživače. Ob nedeljah pa ne, takrat se tam zberejo na večeru "podnpodn" glasbe pravi Balkanci z lepotcem Senadom Driskićem na čelu.

Od Balkana do turbo folka

Za radijske in televizijske postaje je bila balkanska glasba, razen morda hrvaške in starih jugohitov, dolgo tabu. Na nacionalni televiziji se je od srbskih pop zvezdnikov uspelo pojaviti le Luni v oddaji Maria Galuniča. Luna je prestopila tudi neko drugo navidezno mejo. Njen duet s folk pevko Ceco Ražnjatović, vdovo po pokojnem srbskem junaku Arkanu, Drugarice je bil na repertoarju večine slovenskih radijskih postaj. Več od tega si radii niso upali pokazati. Uredniki komercialneje usmerjenih oddaj večinoma pravijo, da dlje od Hrvatov ne gredo. Morda sem in tja kakšen hit. Res pa je, da so pogosto neusmiljeni tudi do slovenskih narodnjakov. Na najbolj poslušanem mariborskem Radiu City je približna meja tam, kjer se recimo pojavijo narodno-dalmatinski Ptujskih 5.

Sicer pa je bilo poskusov z balkanskimi oddajami na naših radijskih postajah kar nekaj. Začelo se je ravno tam, kjer se je pri nas najpogosteje začenjalo, na ljubljanskem Radiu Študent. Radio Študent je bil eden prvih radiev, ki so se po odcepitvi Slovenije lotil nekakšne jugonostalgije. Peter Barbarič je v svojem Balkan urnebesu rolal predvsem etnoglasbo z vsega Balkana od Slovenije do Grčije, v oddaji pa so se včasih znašli tudi kakšni precej bolj severnjaški muzikanti. Bolj nostalgična je bila oddaja Nisam ja odavde (začela se je leta 1991, končala 1997), ki jo je v srbohrvaščini vodila Aida Kurtović. Oddaja je bila kontaktna. Glasbena podlaga - yu rock in pop zvezde iz 70. in 80. let. Zadeva je zatonila skupaj z najboljšimi časi Radia Študent. Aida sedaj piše za Slovenske novice, zanimajo jo (kakšen preobrat!) slovenski glasbeni zvezdniki. "Nobenega odnosa nimam več do tega, kar se sedaj dogaja na tem glasbenem področju. Na vse gledam bolj z distance," pravi Aida o novem valu balkanske glasbe, ki ne sodi v koncept, kakršnega si je zamislila v svoji študentovski nedeljski oddaji (provokativno - šlo je za termin čestitk in pozdravov). "Moram priznati, da sem kar malo razočarana, kako se je vse skupaj obrnilo. Zame je bila balkanska glasba, ki se je včasih vrtela na območju nekdanje Jugoslavije, predvsem rockovska. To je sedaj povsem druga stvar. Tudi moja oddaja je bila nekaj povsem drugega. Poslušalci so bili različni, ogromno je bilo delavcev, torej ljudi brez šol, pa vse do parlamentarcev," pravi Aida. "Na TV Pink gledam bolj ali manj kot na sociološki fenomen. Je pa res, da je postala moda TV Pink, ki jo furajo ženske v Srbiji (veliki joški in napumpana usta), popularna tudi v Sloveniji." Na Gammi MM je nekaj let kasneje D. J. Enes Hođić vodil oddajo Balkan Express, podloženo s podobno glasbo. Hodžića so zamenjali. Razlog je bil preveč neslovenski naglas. Zgodba pa menda epilog dobiva celo na sodišču. Poskus predvajanja nekoliko bolj balkanske glasbe v okviru Rokerov s Moravu so imeli tudi na grosupeljskem Zelenem valu, ki je seveda bliže (prijetnejšim) slovenskim zvokom. Vendar je oddaja kratko trajala. Bilo je kar nekaj ogorčenih klicev. "V prihodnje nameravamo ostati na meji slovenskih narodnjakov in preverjenih hrvaških glasbenikov." Predvsem ti so v bolj ruralnih krajih izjemno priljubljeni. Zdi se torej, da si le redke slovenske radijske postaje drznejo predvajati bolj jugoeksotične ritme, na naših televizijah pa jih praktično ni. Mogoče tudi ni prave potrebe. Svoje je naredila turbo folk postaja TV Pink, nekakšen srbski MTV. Postala je ena najbolj gledanih satelitskih televizijskih postaj pri nas. "Posebnih raziskav, kolikšna je gledanost satelitskih programov, ne delamo. Res pa je, da ima TV Pink, ki je plačljiv program, v svoji ponudbi več kot 90 odstotkov kabelskih operaterjev," je povedal Rok Mencej, generalni sekretar Združenja kabelskih operaterjev Slovenije. TV Pink je povzročila veliko povpraševanje po tovrstni glasbi v slovenskih trgovinah. Toda "pevače in pevačice" je bilo mogoče kupiti le na nekaterih bencinskih črpalkah. Na tisti zadnji na Jesenicah in še na nekaterih na avtocestah. "Ljudi je bilo nekako strah kupovati tovrstno glasbo," pravi Mateja Prijatelj, direktorica CDCOM records, ki je ekskluzivni zastopnik in uvoznik za večino glasbenih založb, ki se promovirajo na TV Pink - Grand Production, ZAM, City records ... Zdaj so se stvari kljub vsemu spremenile: "Povpraševanje po srbski glasbi se precej povečuje. Največ težav nam zdaj povzročajo pirati. Večina ponaredkov prihaja iz BiH, predvsem iz srbskega dela. Pirate pa je mogoče najti na kakšnem avtosejmu ali pa, kot se je že zgodilo, stojnico postavijo kar v BTC-ju." Zdaj so torej za založbe in zastopnike največja nadloga pirati, še ne tako davno pa so bile velike težave tudi s trgovci, saj ti niso hoteli prodajati tlačenk, ki so prihajale iz Srbije. Pojavile so se sicer nekatere specializirane trgovine s tovrstno glasbo, vendar jih je bilo mogoče prešteti na prste ene roke. "V začetku je bilo veliko težav z distribucijo našega programa. Zgodilo se je celo, da so jezni trgovci kakšnemu našemu potniku strgali katalog. Zdaj nam je uspelo vzpostaviti prodajno mrežo. Tako se kasete in cedeji prodajajo v vseh večjih trgovskih centrih, kot so Interspar, Leclerc, Mercator, v Music shopih ..." Največ je povpraševanja po Funky G in Twinsih, ki imajo nove plošče. Sicer pa so po podatkih CDCOM-a med pevkami pri nas najbolj priljubljene Jelena Karleuša, Ceca, zadnje čase Stoja, Indira Radić. Med izvajalci so najbolj priljubljeni Miloš Bojanić, Mile Kitić, Rade Lacković, Mitar Mirić, Haris Džinović in Halid Muslimović. Večinoma gre za izvajalce, ki nastopajo po slovenskih diskotekah in klubih "turbo" tipa. Po dobro sprejeti koncertni dejavnosti prednjačijo Dinosaurus v Zadobrovi, Royal na Bledu, Canadian Club v Kranju in ljubljanska gostilna Jovo. Hkrati si morajo uvozniki priznati, da prodaja nosilcev zvoka še vedno ni na visoki ravni, toda s to se ne morejo pohvaliti niti povprečni slovenski izvajalci. Za zdaj še vedno ni dosegla tisoč kosov. V zadnjem času se je najbolje prodajala zadnja Cecina plošča Decenija. Vprašanje pa je, kolikšen delež so si vzeli že omenjeni pirati. In seveda tudi internet. Večina novih izdaj se na spletnih straneh, kot so www.nostalgija.com, www.muzickezelje.com ali www.turbomuzika.com, v formatu mp3 pojavi, še preden so uradno na trgu.

In kako naše radijske postaje upoštevajo trud CDCOM-a, da bi svojo ponudbo razširil med slovenske poslušalce: "Sprva smo pošiljali veliko gradiva, vendar ni bilo posebnega odziva. Najpogosteje so proti temu nastrojeni radijski uredniki. Večina pač noče predvajati balkanske glasbe. Stvari se počasi premikajo. Edini, ki za zdaj ponujajo tovrstno glasbo, so Radio Salomon, novomeška Sraka in Radio Mak Brežice," pravi Prijateljeva. "Reklame smo sicer objavljali v drugih medijih, toda največja reklama je TV Pink, kjer oglašujemo, da smo distributerji takšne glasbe za Slovenijo." Srbskih izvajalcev in njihovih videospotov pa niso ponujali samo radiem, ampak prav tako slovenskim televizijskim postajam, a tudi tam za zdaj uredniška politika še ni naklonjena izvajalcem, ki prihajajo iz krajev jugovzhodno od Hrvaške. Čeprav predvajajo izdelke hrvaških glasbenikov, ki so v glasbeni produkciji šli tako južno, da so sprejemljivi tudi za drugo populacijo z območja nekdanje Jugoslavije. Pevke, kot sta Severina in Alka Vujica, so tako rekoč abonirane na vseh srbskih programih, nekatere manj znane hrvaške starlete, kot je ultra joškata Nives Celzijus (legenda pravi, da je bila v srednji šoli jugoslovanska državna prvakinja v matematiki), pa kariero tako ali tako gradijo bolj v Jugoslaviji kot na Hrvaškem. Sicer je podobna zgodba o nekaterih hrvaških muzikantih in Sloveniji. "Z materialom smo poskušali tudi na televizijah. Toda tam ni dosti bolje kot na radiih. Sedaj pripravljamo Cecin videospot, ki ga bomo ponudili slovenskim televizijam. Sicer smo jim že ponujali nekatere goste, celo Mariu, a očitno velja neka tiha prepoved, da jih nočejo povabiti v programe ..."

Turbo radii in turbo kafiči

Radio Mak iz Brežic predvaja zgolj kak turbo komad, posebne oddaje s tovrstno glasbo nima, povsem drugače je z Radiem Sraka in s Salomonom. Na teh dveh postajah iz takšne glasbe že delajo biznis.

Od radijskih postaj sta šla najdlje novomeški Radio Sraka, ki je začel predvajati svoj Balkan Ekspres pred skoraj sedmimi leti, in Radio Salomon, katerega Negdje tu blizu bo 1. aprila praznoval prvi rojstni dan. Novomeška Sraka predvaja vsako sredo zvečer vso glasbo z območja nekdanje Jugoslavije. Tudi albansko. "Sedemdeset odstotkov poslušalcev je Slovencev, toda le redki si upajo javno izraziti svoje želje. Večinoma kličejo med programom," pravi Drago Volk, glasbeni urednik Radia Sraka. "Naš program poslušajo tudi na Hrvaškem, klice in pisma pa dobivamo celo iz Cazinske krajine." Sicer pa je oddaja priljubljena med novomeškimi in kočevskimi Romi ter bližnjimi dobskimi in novomeškimi zaporniki. Nemalokrat se zgodi, da na radio pridejo njihove družice in sporočajo glasbene želje za najdražje za zapahi. Drago Vovk pravi, da je oddajo navdihnila dunajska radijska postaja Multikulti. Sprva so hoteli nabaviti strokovnjaka za tovrstno glasbo, toda ker ni šlo, je zadevo vzel v roke sam. Signal Radia Sraka je bolj kot na severu slišen na jugu. Največ do jugovzhodnih robov Ljubljanske kotline. Oddajnik imajo na Trdinovem vrhu, signal pa se ne meni za meje. Kritični so bili začetki. Ljudje srbske nacionalnosti so jih zmerjali, da so Ankara ekspres, če so vrteli bosanske pesmi, nekateri prohrvaško usmerjeni pa so jim zaradi srbskih narodnjakov grozili celo s sodnim pregonom. Najhujši napad je bil metanje jajc v poslopje, kjer so prostori radia. Posebnih zadržkov glede glasbe praktično ni. "Edino, kar ne vrtimo, sta Riblja čorba in komad Jugoslavijo. Tega bomo mogoče vrteli, ko se bo odcepila še Črna gora," pravi Vovk. Skladb Riblje čorbe, pa tudi če se Bora javno opraviči zaradi "bečkih konjušarjev", ne mislijo predvajati.

Negdje tu blizu Radia Salomon je nekakšen slovenski radijski klon oddaj TV Pink. Malo bližji mlajši populaciji, ki je v skupni državi odraščala le peščico let. Idejni oče oddaje je 25-letni Ljubljančan, ki se skriva za imenom Špiko. Sam pravi, da hoče ostati še nekaj časa neimenovan. Sicer je glasbenik, ki se je preizkušal že v slovenski popularni glasbi. Pa ni šlo. Vrtel je tudi glasbo na drugih radijskih postajah. Angleške in slovenske lestvice, odziv je bil boren. Spet ni šlo. Tokrat poskuša z novim bendom, s katerim naj bi prestopil meje Slovenije. Povabili naj bi ga celo na TV Pink. "V naši oddaji smo najprej hoteli predvajati moderne komade s TV Pink, nov trend iz Beograda. Nekakšen etno pop. To, kar delata Željko Joksimović in Jelena Karleuša, ki sta pri nas že precej znana." Malo narcisoidno trdi, da gre za eno najbolj poslušanih oddaj Radia Salomon. Poslušalcev naj bi bilo okoli 170.000. Iz Ljubljane, Gorenjske, Notranjske in Koroške. Publika je mešana, od Slovencev do tistih s koreninami iz nekdanje Jugoslavije. Največ pisem je iz Ljubljane, Kranja, z Jesenic in Bleda. "Dobimo okoli 150 do 200 pisem in razglednic, napisanih na roke. Potem so tu še e-sporočila, sms-ji. Prek telefona pa delimo vstopnice za koncerte." Negativnih odzivov menda ni. Dobil naj bi bili samo dve takšni e-pošti. Vsebina - "čefurji". Salomon je postal glavni radio za promocijo koncertov, saj se za njegov program zanimajo tudi menedžerji Grand Production in TV Pink. "Veliko ljudi nima kabelske in satelitske televizije in ne morejo gledati Pinka, zato organizatorji oglašujejo prek našega radia." Je TV Pink vzrok za popularnost te glasbe? "Niti ne. Vse skupaj se je začelo šele, ko so na sceno stopili Željko Joksimović in podobni. V Ljubljani je kar nekaj lokalov, s katerimi je šlo navzdol, imeli pa so dobro lokacijo. Začeli so vrteti tovrstno glasbo. En pub, Klub 12, Tramontana so lokali, kjer je slišati ta melos. Sicer pa so glede na to, kar slišim v radijskih reklamah, začeli pripravljati balkanske žure tudi v placih, kot je Sodček na Trubarjevi." Bolj ortodoksna sta Sandra bar v bližini Mercator centra in Janez bar na Brnčičevi, kjer je slišati zgolj narodnjake. "Glede nacionalnosti v Sloveniji, kar zadeva glasbo, ni toliko razlik. Obstajajo komadi, ki jih imajo radi vsi. Muslimani na primer naročijo pesem Rada Lackovića, ki spada med srbske narodnjake." Največji hit Salomonove oddaje je Vreteno Željka Joksimovića in Špiko je prepričan, da bosta skupaj s Harisom Džinovićem (I tebe sam sit, kafano) marca razprodala Halo Tivoli.