Zakaj Robbo v kletko in kopijo na trg?

Osrednje vprašanje okrog obnove Robbovega Vodnjaka treh kranjskih rek je, v čigavo korist se snovalci obnove izogibajo strokovnim soočenjem in razpravam o projektu. V korist vodnjaka najbrž ne. Vsi drugi odgovori so, milo rečeno, neustrezni. Vsekakor velja opozoriti, da gre pri obnovi vodnjaka za velik posel, po nekaterih virih vreden okrog 140 milijonov tolarjev, in še izjemno redek povrhu, pri takšnih kupčijah pa zna biti stroka hitro drugotnega pomena. Nenavadno in strokovno nevzdržno ostaja, da so se snovalci obnove, to so Mestna občina Ljubljana, lastnik vodnjaka, in Zavod RS za varstvo kulturne dediščine ter znotraj njega Restavratorski center Slovenije, osredotočili izključno na eno različico obnove, to je izvirnik prestaviti v vezni del Narodne galerije, na Mestni trg pa postaviti kopijo. Kaj pa obnova na mestu, kjer vodnjak stoji, ali zamenjava zgolj kiparskih elementov (treh figur in skalnega ozadja), arhitekturne elemente (stopnice, posoda, podstavek in obelisk) pa bi obnovili in ohranili na Mestnem trgu ... ? Za obnovo pomembne kulturne dediščine - to pa Robbov vodnjak nedvomno je - je nujno izdelati vsaj dve ali tri podrobne študije, od katerih se nato na podlagi primerjalne strokovne presoje in znotraj finančnih možnosti sprejme optimalna.

Poseg brez dokumentov in civilna pobuda

Skozi projekt obnove vodnjaka, ki traja že dobri dve desetletji, se vseskozi lepo odraža skrajno neodgovorna drža Mestne občine Ljubljana. Ta do sedaj ni storila nič za to, da bi vsaj omejila silo, ki najbolj škoduje vodnjaku. To so tresljaji zaradi prometa po Mestnem trgu. (Januarja so strokovnjaki za statiko italijanskega podjetja Ser.Co.Tec. ugotovili, da najhujšo obremenitev za vodnjak pomeni bližnje avtobusno postajališče, in zatrdili, da bo vprašanje prometa treba rešiti tudi, če bo postavljena kopija vodnjaka.) Namesto odpravljanja vzrokov so avgusta 2000 na horuk začeli pripravljalna dela za premestitev vodnjaka ... in jih takoj tudi nehal izvajati! Razlog? Snovalci projekta niso pravočasno priskrbeli vseh potrebnih dovoljenj. Poleg tega so že takoj s pripravljalnimi deli čezmerno poškodovali spomenik (prelomljen kamniti element). Dela je izvajalo podjetje Marmor Hotavlje, ki se bi zagotovo prijavilo tudi na sedanji razpis. Kako je mogoča takšna površnost pri tako edinstvenem in pomembnem projektu, je več kot zanimivo vprašanje, vendar ga bomo tokrat pustili ob strani in se raje osredotočili na združbo, ki je inšpekcijsko službo opozorila na pomanjkljivo dokumentacijo. Gre za strokovno javnost, organizirano v Civilno pobudo za ohranitev Robbovega vodnjaka, ki ji je v izjemno kratkem času uspelo zbrati 2500 podpisov podpore. Sestavlja jo več priznanih strokovnjakov za arhitekturo, umetnostno zgodovino, kiparstvo, slikarstvo ... , poleg tega pa njena stališča podpirajo številni strokovnjaki od zunaj, na primer skupina predavateljev z Oddelka za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Oglejmo si pobliže, kaj strokovnjaki, združeni v civilni pobudi, očitajo sedanjemu projektu obnove vodnjaka. Vse skupaj je mogoče strniti v tri sporne odločitve. Prvič, zamenjati je treba celoten vodnjak. Po mnenju strokovnjakov iz civilne pobude pa se arhitekturni elementi ne smejo prestavljati: "Temeljno pravilo pri prenovi arhitekture je, da se tisti del v materialu, ki je iztrošen, zamenja na mestu samem. Prenos arhitekture v muzej ali na drugo mesto se razen izjemoma ali pri tradicionalnem vaškem stavbarstvu ne uporablja. Trditev, da bi bilo treba premikati cel vodnjak, ker je organska celota, ne drži. Potemtakem bi bilo treba premikati vsako arhitekturo, katere plastike so njen integralni del. Robba je s svojim kiparskim genijem zares izklesal samo kipe, arhitekturnih elementov pa ne. Razstavitev spomenika in zamenjava zgolj kipov tako ne pomeni grobega posega v avtorstvo. Nasprotno, s tem je omogočeno, da ne izgubimo izvirnika, saj se kasneje, ko bodo izboljšani razmere, restavratorske tehnike in varovanje, tudi kiparski izvirniki lahko vrnejo na prvotno mesto. Ne pozabimo, da se je Robba sam podpisoval kot 'kipar in arhitekt'. Razločimo to, kar je razločeval že avtor, saj ne gre samo za različne stopnje ogroženosti, tudi narava arhitekturne prenove je drugačna od kiparskih obnovitvenih del." Hkrati opozarjajo, da je Robbov vodnjak seveda celota, a ta celota je prežeta z izjemnostjo prostora, v katerega je vodnjak postavljen, kjer na neponovljiv način dopolnjuje in osmišlja središče Ljubljane in njeno posebno lego v pokrajini. S kopijo bi se ta neponovljivost in globlji pomen izgubila. Zato si tako zelo prizadevajo, da bi vsaj izvirni arhitekturni elementi ostali v prostoru, za katerega so bili narejeni.

Drugič, kipi naj se zamenjajo z domodeliranimi (!) kopijami, torej s takimi, ki naj bi spominjale na prvotno podobo izvirnikov. Civilna pobuda: "Po ogledu novih figur se je izkazalo, da so 'kopije' povsem neprimerne za postavitev na Mestni trg, saj nimajo kaj dosti skupnega z Robbovim slogom in so le slabokrvne moderne interpretacije figur z vodnjaka, ob tem pa niti ne upoštevajo vse fotografske dokumentacije, ki je na voljo, tako da za posamezne elemente figur lahko celo ugotovimo, da so rekonstruirani povsem napačno. Težava je že v tem, in to so potrdili tudi restavratorji iz tujine, da je sam koncept obnove Robbovega vodnjaka zastarel. V tujini marmornih kopij (kaj šele domodeliranih) ne uporabljajo že vsaj dve desetletji." Dodamo lahko le, da se o neprimernosti kopij nismo mogli prepričati, saj se nam z Zavodom RS za varstvo kulturne dediščine nikakor ne uspe dogovoriti za ogled in fotografiranje.

In tretjič, izvirnik vodnjaka bi z Mestnega trga premestili v vezni del Narodne galerije. Civilna pobuda: "Ta rešitev je skrajno neprimerna. Prostor okoli spomenika bi bil obdan s samimi vertikalami kovinskih okvirjev, ob katerih bi se enkratna, bela navpičnica obeliska izgubila. Spomenik bi bil v najobčutljivejšem in najširšem delu dokaj utesnjen, saj se prostor odpre šele nad mezaninom. Konzerviran spomenik bi bil postavljen na železobetonsko ploščo, izpostavljen tresljajem tivolske obvoznice, železnice in konstrukcije stavbe, posebej če bi bila, kakor je predvideno, namenjena večjim sprejemom. Znotraj take 'dnevne sobe mesta', kjer bi bili tudi kavarna in knjigarna, bi bilo veliko težav z enakomerno, za tako konzerviran spomenik edino primerno klimo."

Najmanj, kar lahko rečemo, je, da so stališča strokovnjakov, združenih v civilni pobudi, vredna podrobne presoje. Zato bi bilo prav, da obe strani čim prej sedeta za okroglo mizo in dorečeta optimalno pot obnove vodnjaka. Če bi to storili včeraj, bi bilo že pozno, vendar je pri tako pomembnem spomeniku kulturne dediščine še pomembneje to, da za zdaj ni bila narejena kakšna nepopravljiva napaka.

Zavajanje

Strokovnjaki, združeni v civilni pobudi, so takoj po nestrokovnih poskusih prestavitve vodnjaka leta 2000 zahtevali, da se odgovorni za obnovo in predstavniki civilne pobude srečajo za okroglo mizo in da se k dejavnemu sodelovanju povabijo še priznani tuji strokovnjaki - imena teh bi izbrali skupaj. Po poldrugem letu je bila z obiskom italijanskih statičnih presojevalcev le delno izpolnjena druga zahteva. Sedaj, po objavi razpisa za izvedbo premestitve vodnjaka in zamenjave izvirnika s kopijo, odgovorni sicer obljubljajo, da bodo izpolnili zahteve, vendar se to sliši skrajno neresno. Povabili bodo tuje strokovnjake in pripravili okroglo mizo, na kateri naj bi dorekli koncept obnove vodnjaka, nesoglasja so namreč v temeljih, sami pa že iščejo izvajalca za svojo, sporno različico obnove!?